Pater Karel Gržan: "Biti srečen ni dobitek, ampak odločitev!"

Z zemljo, rastlinami in živalmi vred. Prav ko smo za slednje dopustili in sprejeli, da se gojijo v razmerah koncentracijskih taborišč, smo odprli vrata dejstvu, da je tudi naša človečnost začela izgubljati vrednost. In spomin, da je mogoče živeti tudi drugače.

Srečala sva se v Sevnici, kjer je s svojimi prijatelji raziskoval pomen gradišč v slovenskem prostoru. Pričakovala sem, da bova več govorila o božiču, pa se je izkazalo, da sva govorila predvsem, kako vse življenje spremeniti v praznik.

Pred kratkim ste izdali odmevno knjigo, ki zelo jasno osvetli, da živimo le senco tega, kar bi lahko živeli.

Ja, knjiga govori o naši polarizaciji, kako smo vpeti v svet dvojnosti dobrega in hudega. Predvsem pa poskuša nakazati, kako napetost polarizacije razrešiti tako, da vodi v evolucijo, v konstruktivnost, in ne v konflikt in dvoboj. Kako preraščati ujetosti, ki so več kot očitne, v ta bedasti in bolni koncept življenja, za katerega nam govorijo, da je edini možen.

Naša civilizacija je v zadnjem obdobju doživela preveč krvavih kazalcev, da na obstoječi način ne moremo več graditi. Treba je ozavestiti dejstva in napetost, ki je ne moremo odpraviti, uporabiti za nekaj svetlega, za neko družbeno pozitivno gibalo. Kar se da.

Krizne faze so danes pogost pojav.

Sta pa tudi vedno znova priložnost in možnost. Krizna faza je dejansko priložnost, ker nas notranje primora, da obstoječe stanje prerastemo. Da pa to dosežemo, je treba marsikaj. Treba je poznati orodja in to borbo usmeriti, ne proti drugemu, ampak proti skupnemu cilju. V realnosti se začne s tem, da sprejmemo sebe. To pomeni, da si priznaš, da imaš ne samo plus, ampak tudi minus. To je tista temeljno ozaveščanje lastne realnosti, ki ti pomaga sprejeti realnost drugega. Tako drugemu lažje pri njegovem minusu pustimo tudi njegov plus.

Kaj pa z drugimi?

V dialogu je izjemno pomembno, da ta opomin, nestrinjanje, razlikovanje, podložimo z vsaj petimi priznanji odličnosti drugega ali pa tistih vrednosti, ki jih ima in nas povezujejo v prizadevanju za doseganje skupnega cilja. S tem priznamo sočloveku tudi njegovo dostojanstvo.

In tudi ko govorimo o stvareh, ki nas motijo, nehajmo uporabljati besedovanja, ki so obstreljevanje: tak si kot ... taka si ... To so dejanja očitkov, to so metki, ki prizadenejo, in nazaj dobimo tudi mi metek, ki nas bo prizadel. Namesto tega se pogovarjajmo: »Tako sem te doživel ...« To pomeni uporabljati pogovor razumevanja in sočutja, ne pa obstreljevanja in izključevanja.

Torej se moramo priučiti drugačnega mišljenja in izražanja?

Ja, samo po sebi ne gre. Mi smo se tako navajeni med seboj bojevati in izključevati, da nas naša miselna struktura v to nekonstruktivno konfliktnost potegne sama po sebi.

Nas so speljali v to negativno pedagogiko. Speljali, da vidimo predvsem to, česar ni. In za spremembo se je treba zavestno odločiti. Hočem videti pozitivno.

Potem bomo srečni?

Sreča, zadovoljstvo, na medosebni ali družbeni ravni, je odločitev. Biti srečen ni dobitek, ampak odločitev, ki na eni strani zahteva ozaveščanje realnosti in na drugi strani na podlagi uvida, sprejetja realnosti, iskanje tistih orodij in spretnosti, usposabljanje za takšne odnose, ki vodijo v konstruktivnost. Kje drugje nam je to jasno, pri medsebojnih odnosih pa mislimo, da bo že 'kak'. Potem je pa samo 'kak'.

In trenutno doživljamo to stanje. To dejstvo je treba enostavno izkoristiti in ne iti v občutek krivde, ampak v občutek, da smo dolžni nekaj spremeniti. Ker tudi v občutku krivde se lahko zelo hitro zapacamo. Občutek krivde ni nikoli konstruktiven, ampak je vedno uvid, da smo doslej ravnali nekaj napačno. Je zaveza, da sedanjo situacijo ozavestimo, zato da bomo uvideli orodja, ki nam bodo pomagali v preraščanju, predvsem navad.

Kaj je potem temeljno za zdravega, srečnega človeka?

Najprej moraš biti ljubljen. Najprej te mora nekdo imeti rad v tvoji realni situaciji. Da ti je življenje lepo, te mora nekdo ovrednotiti, prepoznati v tvojih vrednostih in jih mora zelo jasno konkretizirati. Treba je zelo paziti, da te ne vrednoti nekdo samo tam, kjer si dober za 'ponucati'. To počne družba ekonomizma – ampak da te ovrednoti tudi na področjih tvoje osebne odličnosti. Sposobnosti sočustvovanja, sposobnosti hudomušnosti, sposobnosti, ki so temeljne za radost bivanja.

Kaj pa s tistim, kar nam ne gre dobro?

Ko smo objeti in sprejeti v realnosti, potem sprejemamo sami sebe in smo lahko tudi v svojih nemočeh silno simpatični. Naša nemoč nas dejansko dela simpatične in odprte v medsebojno dopolnjevanje. Po drugi strani pa lažje sprejemamo druge v njihovi realnosti. Dejansko gremo v fazo odpuščanja. In takrat se nekako dva minusa, dve nemoči, zbližujeta in postaneta v odnosu plus.

To se navadno zgodi že v otroštvu.

Mnogokrat starši, ker želijo otrokom samo dobro, na neki način zavračajo njegov drugi pol. Človek se umiri, ko je potrjen pa tudi objet, prepoznan v nemoči in tam sprejet. Drugače otroci igrajo pričakovanja staršev, torej tisto uspešnost, in postanejo sirote, ker ne morejo z nikomer deliti krhkosti. Ker je v njih silno hotenje biti sprejet in objet v tej celoviti resničnosti. In to je temelj zavračanja samega sebe v realnosti oziroma projiciranje negativnega v drugega. Za preraščanje tega pa je potrebna vzgoja, ki se ne izvaja. Nas je ekonomizem dejansko speljal v neka razmerja, ki so za odnos nekonstruktivna na medosebni in družbeni ravni.

Kako pa se lahko razvijemo naprej v družbenem smislu?

Ozavestiti moramo temeljno prevaro, ki se je dogodila. Ekonomijo zamenjujemo s krematistiko. Krematistika pa je skrb za dobiček. Ekonomija je že v etimologiji besede skrb za dom, za hišo. To pomeni skrbeti, ne samo za dobiček, ampak da bo dobro nam vsem. Tudi materi zemlji, tudi rastlinam, tudi živalim in ne dopuščati krivičnega izkoriščanja za dobiček, ki ga vedno vlečejo posamezniki.

To je temeljna prevara, ki jo je treba razkrinkati in v nadaljevanju onemogočiti. In od tukaj izhaja potem tudi imeti ali biti. Našo misel usmerjajo na imeti. V medsebojnih odnosih, sočutju do narave, do živali in takšna sta tudi politika, izobraževanje. Človek je samo še v službi krematistike.

Kaj točno pomeni krematistika?

Že stari misleci so prikazali krematistiko kot neetično. Zato, ker vedno temelji na izkoriščanju drugega. Človeka, narave, in to je nedopustno. Dejansko se pod besedo ekonomija učijo krematistike. Torej nekaj, kar je etično nedopustno.

Od krematistike, ki je dejansko krematorij za ta naš svet, se moramo vrniti nazaj k tisti pravični ekonomiji, ki je skrb. Ne samo za elito, ampak za vse. Mora biti temeljna pravičnost. Tako do rastlin, kot do živali, kot do matere zemlje. Nihče nima pravice matere zemlje izkoriščati za to, da bo iz nje vlekel dobiček.

Kako pa se lahko zoperstavimo?

V prvi fazi tako, da ozavestimo in se odločimo in rečemo politiki, gospodarstvenikom, da se ne strinjamo s konceptom krematistike in naj ne izkoriščajo in zlorabljajo besede ekonomija za to, kar je zločesto. Oni so legalizirali krematistiko pod obleko ekonomije in govorijo, da se drugače ne da. V logiki krematistike dejansko res ne, v logiki ekonomije pa je njihovo sedanje ravnanje sprto z vsemi načeli.

Je tudi materialna revščina lahko priložnost za življenje po brezplačnih vrednotah?

Danes se izkoriščani ne smejo osamiti, ampak se morajo kot polhki spraviti skupaj. Zelo moramo paziti, da nas stiska ne odtuji, da nas ne omami v osami. Moramo priti skupaj in se v medsebojni srčnosti ogreti, okrepiti, da bo naša misel zmogla delovati, ne na ravni ogroženosti, prestrašenosti, ampak na ravni tiste srčne okrepljenosti, s katero bo videla vizijo prihodnosti in bo lahko razkrinkala krivičnosti, ki so se zdaj vsadile kot temeljni koncepti v delovanju in so skrajno krivične in nedopustne.

Kaj pa sočutje?

Sočutje je, da se ne puščamo sami. To je tisto, kar sva ravno prej govorila, da te ima nekdo rad v tvoji celoviti resničnosti. Za to se mi zdi temeljno, da znamo čemeti skupaj. Ni nujno, da se ves čas pogovarjamo, ampak da se zaznamo. Da dovolimo tistemu, ki pride domov preobremenjen, da se umiri, uravnovesi. Da se ne pustimo speljevalcem pozornosti. Ampak gledamo drug drugega kot glavno zvezdo. Zakaj bi po televiziji gledali kmetijo, doma pa imeli štalo?

Decembrski čas je kot naročen za toplo bližino.

Vsak večer bi moral biti sveti večer. To potrebujemo. To pomeni svetel večer, večer, ki svetli, večer v obnebju sočutja, in ne odtujevanja. Pravimo, da ne smemo puščati tujcev skozi vrata. Danes so tisti, ki nas želijo odtujevati, ki so tujci, zelo premeteni. Ne vstopajo skozi vrata, ampak skozi elektronske naprave in medije. Moramo imeti zdrav odnos do tega, koga in za koliko časa bomo spustili v svoj dom. Dokler tega ne bomo ozavestili bomo dejansko živeli s tujci, s tujki, zaradi katerih ne bomo zmogli prepoznati najbližjih kot zvezd našega sobivanja.

Kako praznujete božič?

Moja dolgoletna želja je, da bi božič praznovali s pentljo pod vratom. Pentlja pomeni, da smo drug drugemu največji dar. Darilo ne sme nikoli biti tako veliko, da odvrne pozornost od dejstva, da smo drug drugemu največji dar. Vsaka duhovnost mora voditi k temu, da storimo bližnjemu dobro, konkretno dobro. K temu nas kliče čas, v katerem smo.

Besedilo: Maja Grilc // FotografijI: Goran Antley

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec