Nekoč sem (danes že pokojno) omo vprašal, v katerem obdobju svojega življenja je bila najbolj srečna. Tistikrat sem dosti razmišljal o teh zadevah. Oj, mladosti moja, kam odšla si, kje si in podobno. Pa je oma rekla, da so to bedarije. In da se nikoli ni imela bolje kot med svojim 60. in 70. letom. Da pa ji tudi pri osemdesetih ni slabo.
V družbi, ki temelji na kultu mladosti, je kaj takega težko verjeti. Samo mladost naj bi bila vznemirljiva in strastna. Samo mladost je dovoljena. Prožna, močna telesa in sveži obrazi so predstavljeni kot najvišji ideal in le tisti, ki ustrezajo temu idealu, so v celoti priznani kot človeška bitja z vsemi čustvenimi in telesnimi potrebami. Starost pa je v očeh družbe postala sramota, stanje žalovanja za izgubljenimi priložnostmi in pasivnega čakanja na smrt. Toda oči družbe so slepe. Človek je človek v vsakem obdobju svojega življenja. Star ali mlad, bolan ali zdrav, ni pomembno. Nikoli, prav nikoli se ne znajdemo v obdobju, v katerem bi bili povsem brez iskre in brez moči. Nikdar nismo tako šibki, da ne bi zmogli odpuščati in prejeti odpuščanje, ljubiti in biti ljubljeni. Nikoli nismo dokončno poraženi.
Resnično breme ni telesna, temveč duševna iztrošenost. Človek postane starec, ko sprejme vsiljeno prepričanje, da njegov obstoj nima pravega smisla. Ko dopusti, da mu odvzamejo identiteto in odrečejo pravico do odnosov, se preda razčlovečenju. In to razčlovečenje je v resnici tisto, česar se bojimo. Vendar ni treba, da je tako. Kdor ne pristane na otopelost in zavrne lažno krivdo in očitke o nepomembnosti, kdor namesto utapljanja v starih spominih ustvarja nove, kdor ne zataji svoje strasti, se nima česa bati. Namesto da bi se obremenjeval z minevanjem časa, se sprejme v tem trenutku, tukaj in zdaj.
In takšen človek je večno mlad.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
