Z večno popotnico, raziskovalko, opazovalko in, seveda, novinarko, smo se pogovarjali o letu, ki se bo ravnokar poslovilo, in o letu, ki prihaja. Eno je gotovo, Mojci nikoli ni dolgčas in pred njo je vedno pot, ki jo že čaka.
Kmalu se bomo poslovili od starega leta, v kak-šnem spominu vam bo ostalo 2016?
Predvsem po motnjah v sistemu: po brexitu, izvolitvi Trumpa in drugih prekinitvah vsakdana, ki jih nihče ni pričakoval. Je pa zabavno, da nenadoma govorimo o Ljubljani pri Sevnici, o mali Sloveniji s Sevnico. Morda se bomo odslej končno pojavili tudi na tujih vremenskih kartah in ne bo več treba ugibati, ali sije sonce tam nekje med Dunajem in Zagrebom.
Kaj vas je najbolj šokiralo?
Izid referenduma v Veliki Britaniji, zagotovo, sploh, ko sem prvič tudi pri Angležih doživela, kako množično so nenadoma spremljali politično dogajanje, kako zelo je debata razdvojila družbo, prijatelje, sosede. Tega prej nikoli ni bilo, takšne polarizacije. In kako neverjetno je starejša generacija zamočila prihodnost mladih. Sem prepričana Evropejka in Velika Britanija je bila dobra protiutež včasih nedoumljivi politiki iz Bruslja. Zdaj smo to izgubili, sploh v času, ko je še kako pomembno združevanje, ne razhajanje.
Če se vrneva k Sevnici ... na svojih popotovanjih ste jo gotovo že obiskali.
O, v Sevnici sem bila nazadnje pred leti in pripravila prispevek o ločenem zbiranju odpadkov (res imam neverjeten nabor tematik v svojem poklicu). Novih specialitet še nisem poskusila, so pa svojčas imeli izvrstno sevniško salamo – če tudi ta že nima kakega novega imena ...
Kakšno je vaše mnenje o Slovenki kot o prvi dami?
Najboljša promocija Slovenije in zanjo ni bilo treba plačati niti oglasa na CNN. Številni končno ločijo med Slovenia in Slovakia. Nenadoma je vsem jasno, od kod prihajam. Sploh je to bilo dobro leto za Slovenijo. Imamo zeleno prestolnico Evrope in svetovnega prvaka v smučarskih skokih, Čeferina na čelu Uefe. Zdaj vsaj za kak dan lahko odložimo delo in premislimo, kako bi zmanjšali korupcijo. To bi bila zelo originalna novoletna zaobljuba.
Kako praznujete novo leto?
Ne maram velikega pompa okoli novega leta. Navadno se zaprem v hišo in v prvih dneh januarja pobegnem v Benetke. Veste, Italijani imajo sijajen izraz: fare il veneziano. V nogometu ga, sicer slabšalno, uporabljajo za igralce, ki ne podajajo žoge ali ki se zapletajo v dolga preigravanja. A če otroci igrajo nogomet na beneških ulicah, preprosto ni podaj, saj lahko žoga hitro konča v vodi. Tako se počutim tudi sama, ko začnem svoje leto. Faccio il veneziano! Ni treba še nikomur podati, to je moja žoga, s katero vstopam v novo tekmo.
Ker veliko potujete, ste verjetno novo leto večkrat preživeli tudi kje po svetu – se vam je kakšno še posebno vtisnilo v spomin?
Novo leto včasih pride večkrat. Letos sem ga doživela tudi v Šrilanki in na Kitajskem. Vsaka kultura ima svoje začetke in konce leta. A verjetno je bilo eno najbolj nepozabnih praznovanj prav kitajsko, na meji z Notranjo Mongolijo, ob Rumeni reki. To so strašno osamljeni kraji, a kljub temu nikoli nisi sam. Na Kitajskem nikoli nisi sam, kamorkoli prideš, je za mizo vsaj nekaj generacij, medtem ko je osamljenost bolezen zahodnega sveta in žal največkrat pride do izraza prav za praznike.
Prej ste omenjali novoletne zaobljube. Ste človek, ki tako zastavi novo leto?
Vedno me stisne, ko spet nekdo reče, da si ne želi ničesar, ker se tako in tako ne bo uresničilo. Pa saj sem tudi sama taka. Takole v decembru se večkrat spomnim na čas, ko smo kot otroci pisali Dedku Mrazu. Z leti se zdi, da smo skupaj z verovanjem v decembrske može izgubili še nekaj pomembnega – to, da se želje sploh uresničijo. V življenju smo bili že tolikokrat razočarani, da si preprosto več ničesar ne želimo. In novoletnih zaobljub, da bomo boljši in bolj zdravi, sploh več ne razglašamo, ker navadno zdržimo zgolj do konca januarja.
Ampak želje vedno so ...
Res, prav noben mesec ni tako poln želja kot ravno december. Pišejo se dolgi nakupovalni seznami in z vseh strani prihajajo čestitke ljudi, ki jih niti ne poznaš. Vse te praznične želje. Tako klišejske. Vsako leto enake. Če te ljudje, ki jih niti ne poznaš, kar naprej zasipavajo z lepimi željami, je morda skrajni čas, da si enkrat zares zastavimo vprašanje, kaj si sploh želim? Kaj si res želim v življenju? Mar ni nenavadno? Kot otroci smo tako z lahkoto zapisali tistih nekaj besed za Dedka Mraza. Zato bi praznične dni lahko enkrat izkoristili tudi za to, da se za trenutek ustavimo in zapišemo svoj resničen seznam želja. Tako kot nekoč, brez zadržkov in cenzure. Brez strahu pred kritikami iz vsakdana, da tega ne zmoreš in tega ne znaš.
Kaj pa sami radi podarjate? Ste eden izmed ljudi, ki celo leto prisluškuje, česa si najbližji želijo, ali darila nakupujete stihijsko?
Stvari prihajajo v mojo hišo z različnih strani neba. Nekatere s potovanj, druge kar tako, po dolgih sprehodih čez mesto. Že med letom nabiram malenkosti za prijatelje in jih hranim v zadnjem predalu kredence. Se mi zdi, da sem z leti postala profi kot Dedek Mraz, nič naju ne more presenetiti, sva vedno umirjena in z zvrhanim košem.
Z novim letom zagotovo prihajajo tudi novi projekti. Kaj vas čaka?
Vesela sem, da tudi v novem letu nadaljujejmo z oddajo Čez planke. Pripravili bomo štiri nove oddaje, morda še kakšno več. Pripravljam oddajo o Istanbulu, sploh po neuspelem vojaškem udaru in zadnjih terorističnih napadih. Upam, da se z novim letom vračamo v Afriko, prišlo je zanimivo vabilo iz Ugande. Sploh bi rada zmanjšala na novo nastali strah pred potovanji pri ljudeh. Rada bi omenila še dva projekta, pri katerih pomagam, in ki žal nista toliko izpostavljena, tudi zato ker nastajata v zakulisju in brez šminke. Eden je zvočni opis oddaj in filmov za slepe in slabovidne, ki ga na Televiziji Slovenija opravljamo že nekaj let in pomaga številnim. Zdaj konec meseca začenjamo z novo serijo o priseljencih pri nas, o integraciji. V letošnjem letu so tudi k nam prišli prvi imigranti z vojnih območij. Preden spet začenjamo zavijati z očmi in iskati sto in en razlog, zakaj jih ne bi sprejeli, samo tole: na srečanjih z njimi spoznavam običajne ljudi. Ki imajo neobičajne težave. Nedoumljive težave z okolico in birokracijo. Upam, da bomo tudi pri nas našli način, kako jih bolje integrirati, tiste, ki si to seveda želijo. Mnogo jih tako ali tako ne vidi priložnosti v Sloveniji.
Ste razočarani nad ljudmi na splošno in njihovim odnosom do beguncev?
Razočarana sem bila lani, ko so se začele postavljati ograje. Ravno sem snemala reportažo o medsosedskem povezovanju med Madžari in Slovenci, ko nas je Orban na poti domov presenetil z bodečo žico na meji. In potem vse, kar je sledilo. Zmotilo me je tudi poročanje nekaterih slovenskih medijev o valu imigrantov, kot da je na poti kaka nova epidemija, neozdravljiva bolezen. Zelo malo smo slišali osebnih zgodb ljudi, ki so prišli v naše kraje, objavljali pa smo vzklike 'Germany' in 'Slovenia poor country'! Imigranti so med nami in da bodo lahko legalno ostali v državi, potrebujejo tudi legalen status in legalno delo. Nekateri med njimi so že našli svoje priložnosti, v Ljubljani, Mariboru so nekdanji azilanti, ki danes delajo kot prevajalci, mediatorji. Prav to se zdi pomembno, ustvariti čim več medkulturnih mediatorjev, takih, ki nam bodo pomagali bolje spoznati in razumeti drug drugega.
Bo leto 2017 tudi leto velikih sprememb?
Pred nami je zagotovo zanimivo leto. Leto sprememb, kot rečejo vsakokrat znova. A leta 2017 bo zagotovo prelomno vsaj za nekaj ljudi in držav, Nemce čakajo volitve, tudi Francoze, Američani bodo leto začeli z novim predsednikom ... To so spremembe, ki jih bomo čutili tudi Slovenci, zagotovo. Sama si želim, da bi bila v novem letu bolj pogumna, bolj drzna, a tudi bolj sproščena. Da bi znala bolje spustiti paro in ne držati vsega v sebi. Z novim letom se bom morala seliti v nov predel Ljubljane, ne bi se rada selila še v kako novo pisarno, sem zelo srečna s stvarmi, ki jih delam. Edino vprašanje, ki ostaja, je: kako bom izpolnila preostale želje?
Saj res, kako?
V skrajnem primeru spet lahko napišemo tisto pismo Dedku Mrazu in ga odložimo na okensko polico. Trdno verjamem, da je Pošta Slovenije vsaj tako zanesljiva kot nekoč in da pismo pride pravočasno v prave roke.
Besedilo: Katja Golob
Fotografije: Primož Predalič
