Pisateljica Mirjana Bobić Mojsilović: "Umirjam se s kreativnostjo!"

7. 1. 2017 | Vir: Jana
Deli

Izdala je 11 romanov, pred kratkim tudi pesniško zbirko.

Je avtorica več gledaliških iger, slikanje jo sprošča. Pri nas so do zdaj pri Založbi Sanje izšli trije njeni romani. Abeceda mojega življenja, Dnevnik srbske gospodinje, ki je v Srbiji doživel 75 ponatisov, pri nas enega. Ujela sem jo, ko je predstavljala svoj tretji roman pri nas z naslovom Lakota.

Lakota pripoveduje o moškem in o lakoti.

To je roman o vseh naših lakotah, a največ o lakoti do denarja. To je mainstreamovska lakota. Gre za mainstreamovsko kulturo, ki nosi sporočilo, da si nič, če nimaš denarja. Moj roman poskuša pokazati prav nasprotno. Ta roman je pisan v prvi osebi ednine moškega spola. Gre za moški roman, ki je pritegnil tudi moško občinstvo. Glavni junak nima imena, ker smo vsi mi po malem on. Sam sebi ni bil dovolj dober, ker je imel siromašno otroštvo. Navdih mi je bil Ivan Cankar. Vsa ta pot, od tega groznega občutka, da on ni dovolj, do tekanja za denarjem, ki ga na koncu vendarle zasluži. Vendar ne najde, kar je pričakoval. Namesto izpolnitve in sreče z denarjem čuti le praznino. In na koncu, ko je padla borza, je padel tudi on. Vendar se potem začne spominjati vsega, kar je bilo, in vsega, kar je on bil ... to je knjiga, ki je dvignila moralo na tisoče moškim v Srbiji. Mislim, da sem nekatere ljudi rešila te bolezni, pohlepa po denarju.

Kaj se je zgodilo, da ste začeli pisati romane?

Notranja potreba. Vedno gre za nekakšno magičnost, ki se zgodi brez nekega vidnega razloga. Leta sem bila novinarka in pisanje je moj poklic, moje življenje, vendar sem konec 90. let že začela pisati bolj osebne kolumne. Najprej sem napisala nekaj kratkih zgodb, sledil je Dnevnik srbske gospodinje, potem 11 romanov, 6 gledaliških iger, slikam in zdaj je izšla moja prva pesniška zbirka. Delam vse, da mi življenje mine v veselju. Imam le eno misel: resničnost ni dovolj. Povsod promoviram knjige na splošno, ker je knjiga ključ, je osnova elementarnega zdravja. Kadar ni ničesar in nikogar in če imamo dobro knjigo, imamo vse. Knjiga nam povečuje domišljijo, življenje pa je za nas vse enako, ker je faktografsko. Rojstvo, šola, delo, poroka, otroci, delo, smrt. Za vse je enako. Komur je to dovolj, v redu, komur pa ni, in številnim ni, potem naredi nekaj, beri. Ko me vprašajo, zakaj to delaš, jim odvrnem, da zato, ker je zame predrago, da bi si najela psihoanalitika. Torej, delam vse, da zabavam samo sebe in da se imam čim bolje. In če ob tem zabavam še koga drugega, je moje poslanstvo izpolnjeno.

Pisanje je vaša terapija?

Moja umetnost je moja terapija. Pisanje je moja terapija. Zelo sem nagnjena k melanholiji. Zato to potrebujem. Vsi vemo, da bomo umrli. Večina pade v melanholijo, a umetnik ustvarja, da bi to pozabil. Zato dela, ustvarja. In morda s svojim ustvarjanjem komu pomagam, da ne pade v melanholijo.

Kako je z moškimi, vi ste močni, lepi, uspešni ...

Da, moški imajo s tem precej težav. Vendar mislim, da zagotovo obstajajo genialni frajerji, ki bodo razumeli, kaj potrebujem. Nasmejanega človeka.

Človeka, ki razlikuje med nepomembnim in pomembnim. Srečevala sem jih prej. In nismo bili dovolj zreli, ni bil pravi čas. Vem pa, da se bodo spet pojavili. Zreli moški. Moja zadnja knjiga, ki je v Sloveniji še ni, Tvoj angel varuh, je knjiga o močni ženski, ki sreča alfa moškega. Ona vsakodnevno pada v nezavest, kako je dober, vendar se malo po malo odstira resnica. Vsak dan bolj ugotavlja, da je patološko ljubosumen, kar pripelje tudi do psihične zlorabe. Ona o tem ne govori, ker je to sramota. To je zgodba o strahu, je knjiga za vsako žensko. O strahu, ki nas zasužnjuje. Strah deluje politično, javno, v službah, doma. Poskus moškega, ki z ustrahovanjem poskuša podrediti žensko.

Ste pomirjeni?

Kakor kdaj. Umirjam se s kreativnostjo. Imam hčerko, imam dve sestri, prijateljice. Vendar je človek najbolj umirjen, ko dela. Ko ima nekaj za delati. Če ne delaš, potem dovoliš, da v tvoje življenje vdrejo vse neumnosti, tudi strah. Naše babice so to vedele. Treba je delati, da te ne zavzamejo neumnosti.

Koliko delate vi?

Ogromno. Sem disciplinirana. Imam tudi krize, ko ne delam. Recimo, slikam lahko le, ko sem v najboljši koži. Pisanje je introspekcijski proces. Lahko pišem tudi slabe volje. Odvisno od navdiha. Lahko delam več mesecev res vse dneve. Potem pa dva meseca ne. Od treh do sedmih popolne oziroma zvečer potrebujem mir, popolno samoto. Po sedmi uri zvečer grem lahko ven, lahko kuham večerjo, lahko grem na zabavo. Takšen ritem imam. Seveda se zgodi, da sem nedisciplinirana – imam melanholične dni, takrat težko delam. Vse ima smisel, če delaš, kar imaš rad. To je tako.

Kaj bi rekli mlajši Mirjani?

Za brez zveze sem porabljala energijo, ker sem hotela imeti vedno prav. A danes pravim: ni pomembno, da imaš prav, pomembno je, da si srečen. Ko sem to dojela, je moje življenje postalo kakovostnejše. Ker sem ogromno časa porabila za to, da sem si dokazovala, da imam prav, toliko stvari je šlo mimo mene. Dolgočasno. To pomeni, da si v vsakem primeru želiš biti zmagovalec. V redu je, če nimaš prav. In še bolj v redu je, če nekomu drugemu rečeš, ti imaš prav, ne jaz. Ne boš umrl zaradi tega.

Ego?

Seveda. To je čisti ego. Nič drugega. Seveda ni prav, če si krpa za brisanje, prav pa je, da ga imaš v mejah zrelosti.

Kdaj ste spoznali, da niste človek sistema?

Zelo zgodaj. Namreč, sem dvojček po horoskopu. Ne prenašam množic. Nikoli nisem bila član partije, član skupine, kjer vsi napadajo koga, ne, zavzamem ravno nasprotno stališče. To se je vse preneslo v novinarstvo, zaradi česar ne morem reči, da sem uspešna po družbenih standardih. Nimam denarja, nimam pozicije moči, nimam nobene nagrade. Nikdar nisem nikomur pripadala. Nimam ničesar. Niti en časopis v Srbiji ni objavil, da sem v Sloveniji izdala tri romane. Imate pa kup piscev, ki pišejo nebuloze in imajo po 27 recenzij in nagrad. Imam 12 knjig v tujini, Francija, Italija, Češka, Makedonija, dogovarjam se za Kitajsko. To je zavist. Ne prenaša se uspeh, ki je le tvoj. Vendar je vse to nepomembno. Kar drugi mislijo. Danes še vedno delam tako kot prvi dan. A nekoč bo bolje. Ne nazadnje me to dela mlado. 

Besedilo: Damjana Bakarič
Fotografije: osebni arhiv

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju