Zgodba sega vse v daljno leto 1937, ko se je tradicija družine Celec začela s prvim članom, ki je v Murski Soboti opravil izpit za poklic medičarja in svečarja. Spomin, ljubezen in iskren nasmeh svojega tasta danes s posebno skrbnostjo neguje medičarka in lectarka Jožica Celec, ki se je leta 1991 prepustila tradiciji in obrti, ki je, ne da bi vedela, oblikovala njeno prihodnost.
Story: Ste družina z bogato tradicijo v medičarstvu in lectarstvu. Je imela vaša karierna pot sploh kakšno drugo možnost?
Seveda. Pred tem sem imela popolnoma drugačne načrte, ampak je že moralo tako biti. Vedno pravim, da se stvari sestavijo tako, kot morajo biti. Ostala sem brez službe, v družini pa je bila ta dejavnost, s katero sem že prej simpatizirala.
Story: Veščin delanja figuralnega lectovega peciva ste se učili od tasta, kajne? Ste zaradi skupnega interesa z njim skovali posebno vez?
Da, res sem jo. Sicer sem bila pred najinimi 'učnimi urami' že kar nekaj let snaha pri hiši, v kateri je imel delavnico. Želja je od nekdaj obstajala, ampak zgodilo se je nepričakovano. V času, ki sva ga skupaj preživela v delavnici, sva stkala tesno vez, vsaj jaz sem jo čutila. Mislim, da je bilo za predajo tega znanja potrebnega veliko zaupanja, zato je bila med nama brez dvoma velika povezanost, predvsem pa spoštovanje do tasta, ki sem ga v drugačni luči videla tudi takrat, ko so se mu oči zasvetile od veselja, ko je videl, kakšen talent imam.
Story: Kaj pa vaš partner - je tudi njega zanimala ta obrt? Oziroma zakaj ste jo vi nadaljevali?
Imel je tri sinove, a tega nihče ni hotel početi. Morda zato, ker so videli, koliko je v tej obrti dela. Vse moraš sam prodati, večina dela se dogaja čez vikend ... Nobeden od njih si ni želel takšnega življenja, kot so ga imeli njihovi starši. Imeli so občutek, da se niso dovolj družili s svojimi starši, kar nekako doživljam danes sama, ker se mi zdi, da so tudi moji otroci prehitro zrasli. No, mojega moža je to vseeno doletelo, ker je moral to delati z mano.
Story: Zdaj pa se nad tem navdušuje tudi vaš sin, kajne? Vam to veliko pomeni?
Mislim, da se zgodba nekako ponavlja, čeprav gre moj sin v drugo smer. On čuti manj ljubezni do dekoracije peciva, več pa do medenjakov, ki jih je iz tradicionalne oblike razvil v široko paleto. Ravno danes sem gledala poličke v naši delavnici in videla, da je znova poskušal nekaj novega. Srečna sem tudi, ker ima snaha spoštovanje do tega, ker je tudi ona že pomagala v delavnici, in čeprav ji zdaj družina in majhni otroci tega ne dopuščajo, vem, da bo nadaljevala, ko jaz ne bom več mogla.
Story: Ustvarjanje medenih dobrot je pravzaprav bogat ustvarjalni proces ... V čem pa vi najbolj uživate?
Vidim strast v vsem. V izdelavi srca, konjička, punčke ... Ko se prepustim in naredim, kar znam, in se presenetim z rezultatom. Ko ne moreš verjeti, da si to sam naredil, nekaj, kar ti je noro všeč, in ko tudi drugi prikimajo tvojemu uspehu. Najpomembnejše pa je, da lepo lectovo srce nastane, ko ga delaš z ljubeznijo. Velikokrat prepoznam izdelek, ki je bil delan za denar, in tistega, ki je bil delan z ljubeznijo. Opazujem skozi svoje občutke.
Story: Koliko časa se že ukvarjate s tem, kdaj ste začeli spoznavati osnove izdelave medenih dobrot? Ste ustvarjali že kot deklica?
Ne. Včasih nismo imeli takšnih danosti, toliko možnosti. O nekaterih ročnih spretnostih smo se učili v šoli, ampak to je bilo tudi vse. Spomnim se učitelja iz osnovne šole, ki je v meni videl likovni talent, ampak tega takrat niso spodbujali, temveč so hoteli, da si dober matematik. Želela sem v aranžersko šolo v Ljubljano, ampak si kot mlada Prekmurka tega nisem upala, bala sem se, da bi se pokvarila. Namesto tega sem se odločila za trgovsko šolo, kjer sem se naučila osnov prodaje in spoznala, da čutim ljubezen do ljudi. Prvič, ko sem pomislila, da bi bil to lahko moj poklic, je bilo, ko sva s svakinjo enkrat za božič delali medene obeske za božično drevo, ki sva jih nesli v službo in vse prodali. Takrat sem bila stara približno trideset let.
Story: Kakšen pa je bil vaš prispevek k modernizaciji procesa vašega tasta?
Nič, čisto nič. Še vedno ročno pripravimo testo, še vedno počiva čez noč, še vedno uporabljamo kovinske modele za izrez oblik in še vedno je tu čopič ali namakanje v tradicionalni rdeči barvi. Tudi okrasje je še vedno takšno, kot je bilo, recepti so enaki. Morda je lažji le način izrezovanja medenjakov, ki so v nasprotju z lesenimi izrezovalniki iz preteklosti danes kovinski.
Story: Kakšnih src prodate največ - s kakšnim napisom?
Nekoč so se prodajali srčki z ljubezenskimi ali šaljivimi verzi. Ampak jaz raje kot nalepljene verze posvetila pišem ročno. Rekla bi, da sem se naveličala takšnih verzov. Štiriindvajset let že izdelujem lectova srca in nikoli nisem izdelovala tistih z napisom 'ljubim te', ampak zadnja štiri leta sem tudi takšna začela izdelovati. In ta so pravzaprav najbolj prodajana. Nisem si predstavljala, kako ljudje radi to izpovejo. Z besedo ali s takšnim srcem.
Story: Ali kot obrtniki, rokodelci tudi danes lahko še vedno preživite? Kako ste se v zadnjem času prilagodili trgu?
Ne vidim neke spremembe. Trg si želi takšnih, kot smo mi, strah pa me je, kaj se bo zgodilo po novem letu, ko pridejo davčne blagajne. To so neverjetni posegi v obrt. In če že ne govorim zase, bom govorila v imenu drugih manjših rokodelcev, starejših ljudi, ki imajo znanje, ki ga ne bodo mogli prenesti na nikogar, ker bo država zadušila obrt, ker se ne bodo mogli preživeti. Ne vidim dobrih časov.
Napisala Kaja M., fotografije Helena Kermelj
