Ko svojo žalost ali veselje lahko zaupaš psu

20. 2. 2017 | Vir: Jana
Deli
Ko svojo žalost ali veselje lahko zaupaš psu (foto: osebni arhiv)
osebni arhiv

Tisti, ki živimo s psi, vemo, zakaj jih imamo. No, pravzaprav bolj občutimo, kot vemo – to bi bolj držalo. Pomirijo nas, razvedrijo, razgibajo, potolažijo. Nam polepšajo dan. Nihče drug nas ob prihodu domov tako navdušeno ne pozdravi in nihče ni tako ljubeč, razumevajoč in potrpežljiv z nami, kadar smo sami sebi odveč. Ko umre štirinožni tovariš, svet postane črno-bel, zazeva praznina, ki jo je težko opisati.

O vsem tem sva po telefonu klepetali z gospo Danico Zlatar iz Maribora. Tudi o tem, za kaj vse so prikrajšani ljudje, ki živali nimajo, bodisi iz udobja, strahu ali pa jih preprosto ne marajo. Danica se je namreč oglasila z zgodbo o njihovi psički Piki, ki se ji je usedla globoko v srce. Pika je mešanka, podobna pomanjšanemu svetlemu labradorcu. Oktobra je dopolnila 13 let, a je še vedno živahna in igriva, nežna do vnukov ter pozorna do vse družine. Družbo ji delata osemletna muca Miša, ki jo domači v šali kličejo pohorska tigrica, in enooka morska prašička Kikica, ki se je pred šestimi leti skotila doma.

Ampak glavna je seveda Pika. Obožuje ljudi in ker živijo v hiši z vrtom, rada teka okrog in laja na mimoidoče. Pa ne, da bi se jezila nanje, sploh ne, le njihovo pozornost poskuša zbuditi. Pred kakšnimi tremi leti, septembra, je Danica zobala grozdje z brajde ob ograji. »Stojim tako zakrita z zelenjem, ko do ograje priteče Pika in zalaja kot po navadi, če gre kdo po cesti. Potem utihne in zaslišim fantovski glas: 'Veš, psička, danes pa nisem tako žalosten, kot sem bil zadnjič. Saj se spomniš, ko sem ti pripovedoval ... Vesel sem.' Stopim izza brajde in pozdravim srednješolca (blizu nas je lesarska šola). Previdno ga povprašam, zakaj je danes vesel. Pove mi, da je končno naredil popravni izpit in gre naprej v višji letnik. 'Z vašo psičko se velikokrat pogovarjam. Zelo je prijazna, vedno me posluša in tudi pobožam jo lahko. Zelo srečni ste, gospa, da jo imate.«

Poslovila sta se. Danica pa je še dolgo razmišljala, kako osamljen je moral biti fant, ki je svojo žalost ali veselje lahko zaupal samo Piki.

besedilo: Katarina Mahnič

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord