»Nikoli več ne seksam tako, da bi se ob tem počutila preprosto v redu,« je med eno od debat rekla ena od prijateljic, »ves čas se zavedam okolice, in kot da nisem čisto pri stvari.« In medtem ko sem razmišljala, kaj vendar govori, kako grozno!, sem spoznala, da v bistvu čutim enako.
Ne gre za to, da pri seksu ne bi uživala, uživam, in ona tudi, kot pravi. Gre za to, da zadeve nikoli ne začneva, ne dava pobude, sploh ne začutiva potrebe po tem ...
Ko se akcija enkrat začne, sicer kolikor toliko sodelujem, ampak – je to dovolj? Je normalno, da zraven razmišljam, ali bom iz otroške sobe zaslišala kašelj? Kako imam lahko čas za to? Manca se glede tega sploh ne obremenjuje, jaz pa sem med pogovorom postajala vse manj optimistična.
Je kaj narobe z mano?!
Prizadevanje za seks, seveda ne iz obveznosti, ampak zaradi naravne želje, se mi zdi temeljno za dobro partnerstvo in tudi dobro počutje v svoji koži. Le kje na poti smo izgubile svojo norost, tisto živalsko slo, hormone, ki so divjali? Je kaj narobe v mojem zakonu? Je padec libida neizogiben, če si deset let in več v razmerju? So krivi hormoni?
Vprašanje poželenja pri ženskah je zadnja leta žgoča tema, sploh ker se okrog njega ne vrtijo le posameznice in posamezniki, ampak tudi farmacevtska industrija, seksologi, psihologi, zdravniki, terapevti, ki na tem področju iščejo rešitve in nekateri od njih seveda še priložnost za zaslužek. Vsi, ne glede na vzgibe in namene raziskovanja ženskega poželenja, pa se strinjajo, da gre za zelo zapleteno zadevo.
Preberite več na Elle.si
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
