Kako se je rodil Hollywood?

Jack Warner, ki se je leta 1892 rodil v družini revnih judovskih priseljencev, si je od nekdaj želel postati slaven. Pravzaprav oboževan, bogat in slaven. Starša sta ga poimenovala Jacob Warner, vendar si je kasneje nadel bolj teatralno ime Jack L. Warner. Kot mladenič je postal popolnoma obseden s fotografijami, postaval je pred fotografskimi studii in upal, da ga bodo nekoč povabili na testno fotografiranje.

Njegovi bratje so že zgodaj prepoznali potencial zgodnjih oblik filmskih projektorjev in vložili denar v nakup kinetoskopa, Jack pa se je medtem raje preživljal s (slabim) petjem in se le malo zanimal za manj glamurozno plat šovbiznisa. Nato se je ob prigovarjanju staršev skupaj s svojimi brati Albertom, Harryjem in Samom podal na pot po severnih državah in predvajal stare posnetke filma Veliki rop vlaka. Tako je zaslužil dovolj denarja, da je kupil verigo lokalnih kinodvoran in ustanovil lastno distribucijsko podjetje The Duquesne Amusement Company. Toda provincialna kinomreža, četudi je bila uspešna, ni zado­voljila pričakovanj častihlepnih bratov Warner. Hoteli so zavladati svetu.

Ob prelomu stoletja so se številni ljudje v iskanju novega življenja odpravili proti zahodu. Eden izmed njih je bil tudi Harvey Wilcox, ki je zahodno od Los Angelesa kupil 64 hektarov zemlje v ironičnem upanju, da bo tam ustvaril konservativno živečo skupnost. Po eni izmed zgodb o izvoru imena Hollywood naj bi se zanj odločila Wilcoxova žena Daeida. Med vožnjo z vlakom naj bi se zapletla v pogovor z žensko, ki je omenila svojo počitniško rezidenco v Illinoisu. Imenovala jo je Hollywood.

Wilcoxova vizija o ustanovitvi nove pred­mestne skupnosti se je uresničila in leta 1910 je Hollywood tudi uradno postal del Los Angelesa. Hkrati je na tem območju začela delovati skupina igralcev in režiserjev, ki so jih tja poleg toplega in suhega podnebja pritegnile neovirane možnosti snemanja filmov. Patenti za večino filmov iz tistega časa, ki jih je imela v lasti družba Motion Picture Patents Company iz New Jerseyja, v Kaliforniji pravno niso veljali. Poleg tega so filmarji s pridom izkoriščali bližino in raznolikost neposredne okolice Hollywooda, ki se je izkazala za odlično snemalno lokacijo. Hollywood, ki naj bi se zaradi številnih figovih dreves v okolici prvotno imenoval Figwood, se je počasi spreminjal v glamurozno središče ameriške filmske industrije. Ko so leta 1911 taverno Blondeau na Sunset Boulevardu preoblikovali v sedež podjetja Nestor Film Company, je Hollywood dobil svoj prvi filmski studio in sprožil val snemalne zlate mrzlice, ki je prežela naslednji dve desetletji. Čez nekaj let, leta 1917, je Jack Warner odkupil filmske pravice za Moja štiri leta v Nemčiji, spomine ameriškega veleposlanika, ki je v Nemčiji živel med prvo svetovno vojno.

Bratje so sami poskrbeli za premiero filma, stavili na povojno protinemško razpoloženje občinstva, zaslužili lep kupček denarja in si zagotovili najboljše sedeže za mizo ameriških filmskih ustvarjalcev. Leta 1918 so bratje ustanovili filmski studio Warner Brothers West Coast Studios in ga čez pet let preimenovali v prepoznavnejši Warner Brothers ter ga preselili v Hollywood. Jack se je skupaj z bratom Samom ukvarjal s produkcijo, Harry in Albert sta prodajala distribucijske pravice. Z veliko vnemo so se lotili številnih nizkoproračunskih projektov. Filmi niso bili uspešni in družba se je znašla v finančnem krču. Preseliti so se morali v revnejšo sosesko, ki so ji domačini pravili Poverty Row.

Warner Brothers je iz finančne godlje nepričakovano rešil nemški ovčar Rin Tin Tin. Trenirani pes, ki ga je z bojišča rešil ameriški vojak med prvo svetovno vojno, je čez noč postal zvezda nemih filmov. Nastopil je v več kot 27 hollywoodskih produkcijah studia Warner Brothers in zaslovel po vsem svetu. Štirinožec je bil v Hollywoodu tako priljubljen, da ga je Akademija filmskih umetnosti in znanosti imenovala za najboljšega igralca leta 1929, vendar je vztrajala, da oskarja prevzame človeški igralec. Filme o Rin Tin Tinu je napisal Darryl F. Zanuck, ki je kasneje postal Jackov izvršni producent in njegova desna roka. Zaradi nesoglasij je kasneje prestopil k družbi, ki jo danes poznamo pod imenom 20th Century Fox.

Warner Brothers so zunanjo podobo družbe oplemenitili z znanimi imeni, kot sta bila tuji režiser Ernst Lubitsch in filmska zvezda John Barrymore. S to potezo so povečali prodajo in hkrati tudi poslovni ugled v zabavni industriji. V strahu, da bi jih že uveljavljeni filmski studii izrinili s trga, so se Warnerji začeli načrtno širiti in kupovati dvorane, postavili so laboratorij za razvijanje filma in vlagali v novo strojno opremo. Hollywoodski studijski velikani so delovali po principu vertikalnega poslovnega modela, zato so tudi Warnerji tako prodirali v svet šovbiznisa. Nič več niso bili neznaten zobnik v velikem kolesju industrijskega mehanizma; v lasti so imeli vse od produkcije do distribucije in predvajanja svojih filmov. Večina največjih studiev je že imela v lasti svoje kinodvorane, zato je bilo za distribucijo poskrbljeno (nekateri so imeli v nekaterih mestih prave monopole), z lastno produkcijo pa so poskrbeli za visoke dobičke. Warnerji so morali prosjačiti, krasti in se zadolževati, da bi obdržali glavo nad vodo in konkurirali največjim. Tako kot Warner Brothers so se v dvajsetih letih minulega stoletja pojavili še štirje veliki studii, ki so postali velikani Hollywooda: Paramount, ki je slovel po kakovostnih nemih filmih, je vodil Adolph Zukor, 20th Cenutry Fox so ustvarili z združitvijo leta 1935, vodil pa ga je Darryl F. Zanuck, nekdanji sodelavec Jacka Warnerja. MGM se je ponašal s pravo skladovnico igralskih talentov in ustvaril nekaj najslavnejših filmov tistega časa. RKO se je žanrsko osredotočil na film noir.

Do dvajsetih let 20. stoletja se je večina ameriške filmske produkcije zbrala v posredni ali neposredni bližini Hollywooda in ob koncu desetletja je 20 hollywoodskih studiev na leto proizvedlo okoli 800 filmov, kar daleč prekaša številke sodobnega Hollywooda. Filmi o piratih in mečevalcih, zgodovinski filmi in filmi s svetopisemsko vsebino ter melodrame so bili daleč najbolj priljubljeni, Warnerji pa so orali ledino z gangsterskimi akcijami, Universal je zaslovel z grozljivkami, v komedijah so blesteli Charlie Chaplin, Buster Keaton, Harold Lloyd ter Laurel in Hardy. Nov sistem, ki so ga vzpostavili studii, je filmskim zvezdam vsiljeval dolgoročne pogodbe in rigiden nadzor nad njimi, pa tudi nad režiserji. Sistem je zagotavljal visoke dobičke in de facto monopol. Do leta 1929 je velika peterica studiev ustvarila več kot 90 odstotkov fikcijske vsebine v ZDA.

Filme so distribuirali tudi v tujino in služili na vsakem koraku filmskega ustvarjanja in distribucije. Studii niso nadzirali le logistike filmskega ustvarjanja. Pritegnili so obetavne mlade igralce in igralke ter zanje ustvarili povsem novo javno podobo — pogosto so jim spremenili ime, ko pa se je pojavila doba t. i. talkijev ali zvočnih filmov, v katerih so igralci prvič spregovorili, so jih napotili celo na vokalizacijski trening, ki je bil za marsikoga nujen. Nekatere mlade upe so prepričali, naj se pustijo operirati plastičnim kirurgom in drastično spremenijo videz. Studii so izbirali filme za svoje zvezde, manipulirali so z njihovim poslovnim in zasebnim življenjem ter jih silili, naj se, ironično, podredijo strogim moralnim zapovedim.

Leta 1925 so se Warnerji ob pomoči finančne in moralne podpore studia United Artists (neodvisnega studia, ki so ga ustanovili Douglas Fairbanks, Mark Pickford in Charlie Chaplin), predvsem pa kreditov z Wall Streeta lotili niza prevzemov, sestankovanj in impulzivnih nakupov. Pomembnejša naložba je bil nakup stare strojne opreme z radijske postaje. Nemi filmi so imeli svoj čar in bili so univerzalni, saj so jih lahko spremljali gledalci povsod po svetu brez jezikovnih ovir. Toda Sam in Jack Warner sta že prepoznala, pa čeprav je bila sinhronizacijska tehnologija takrat še v infantilni dobi, izjemne priložnosti z zvokom opremljenih filmov. Med novimi tehnologijami je bilo poglavitno procesiranje zvoka z novim vitafonom, ki je omogočal sinhronizacijo zvoka in gibljivih slik, pri čemer so zvok predvajali ločeno na gramofonu. Jack je imel sprva sicer pomisleke, a mu je bilo jasno, da bo studio, ki bo prvi uspešno razvil zvočni film, prej ali slej požel velikanski uspeh. Tudi drugi studii so pričakovano velikopotezno investirali v novo tehnologijo, zato si Warnerji niso mogli privoščiti, da bi zaostajali za njimi. Tehnologija vitafona je bila zelo osnovna, toda Warner Brothers se je kljub temu podvizal in vse svoje kinodvorane opremil z novo opremo. Odločitev jih je stala tri milijone ameriških dolarjev, kar je bil velik, predvsem pa zelo tvegan vložek, vendar so zasedli načrtovano vodilno mesto v novem mediju.

Smer tehnološkega napredka je leta 1926 zastavil film Don Juan, ki ga je kot prvega svoje vrste predstavil Sam Warner. Ponujal je cenejšo zabavo v primerjavi z dražjimi predstavami petja in plesa v gledališču. V dolgometražnem filmu se je prvič pojavil zvok — gibljive slike so pospremili sinhronizirani zvočni efekti v tehniki vitafon in glasbena podlaga, ni pa še bilo sinhroniziranega, usklajenega govora oziroma dialogov. Občinstvo in kritiki so film, ki je tistega dne za vedno spremenil podobo filmske industrije, sprejeli z velikanskim navdušenjem. Pohvalam navkljub pa poteza studia le ni bila tako dobro premišljena, kot je kazalo na prvi pogled. Produkcijski stroški filma so bili visoki, opremljanje kinodvoran z novimi projektorji vitafon pa je bilo tako drago, da so Warnerji skoraj propadli.

Studio si je nakopal velike hipotekarne dolgove, bratje pa so se lotili še enega ambicioznega podviga: prvič predvajati sinhroniziran dialog. Pevec jazza je leta 1927 postal prvi film, v katerem je bilo mogoče slišati govor. Bil je takojšnja uspešnica in Warnerji so zaslužili milijone dolarjev dobička, čeprav je vložek veljal za hudo pretiranega, dvomili so celo o igralskih sposobnostih glavnih zvezd in o kakovosti scenarija. Igralec Al Jolson, ki je prvič nastopil v filmski vlogi, je v filmu občinstvu zatrdil, da 'niso slišali še nič', Warnerjeve delnice pa so poletele v nebo. Delnica je kotirala sedemkrat višje kot v času pred Pevcem jazza. Tveganje se je izplačalo. Jack je že pred časom opazil, da ima njegov brat Sam težave z ravnotežjem in da pogosto krvavi iz nosu, kar naj bi bila posledica infekcij, ki jih je povzročila zobna gniloba. Po mesecih šibkega zdravja je Sam Warner padel v komo in umrl star 40 let, dan pred premiero Pevca jazza.

Bratova smrt ga je neizmerno potrla, toda to je bil vseeno Jackov veliki trenutek. Postal je ambiciozen vodja produkcije, ki ga v nasprotju s Samom ljudje niso posebno marali. Jack si je pridobil sloves brezbrižnega šefa, ki za pozitivno bilanco brez zadržkov klesti stroške in odpušča osebje. Pod njegovim vodstvom je studio odštel vrtoglavih 100 milijonov dolarjev za nakup tekmovalnega studia First National. Po zlomu borze na Wall Streetu leta 1929, ki filmsko industrijo ni prizadel tako močno kot druge gospodarske panoge, je Warner za nekaj časa zategnil pas, vendar se je kriznega obdobja lotil drugače kot konkurenčni filmarji. Studio je snemal filme kot po tekočem traku; delal jih je po ustaljenem kopitu z minimalnimi stroški, zato so bili sicer kakovostni, ne pa tudi inovativni, in do leta 1929 povečal filmsko produkcijo na osupljivih 80 filmov na leto. Nadaljnji prevzemi in širitve so Warner Bros uvrstile med veliko peterko studiev in Jack Warner je postal eden najvplivnejših poslovnežev v Hollywoodu.

Njegovo filmsko podjetje je do leta 1930 postalo enakovreden igralec MGM-a, 20th Century Foxa, RKO-ja in Paramounta. Warner Bros je vztrajal 20 let in na koncu jim je uspelo. Vpliv Warner Brosa je neizmerljiv. S premiero Pevca jazza so sprožili revolucijo v snemanju filmov. Nekatere zvezde so zaradi tega čez noč pogorele, druge so našle nove priložnosti in uspele. Warner Bros je kraljeval z zvezdniki, ki so jih na studio vezale pogodbe, s filmi, ki so jih snemali v lastni produkciji in distribuirali v lastnih kinodvoranah. Nekdaj obubožani priseljenci so se pregrizli na vodilni položaj v zabavni filmski industriji, ki je osvojila ves svet, in oznanili zlato dobo Hollywooda, častihlepnemu fantku, ki je hrepenel po moči in spoštovanju, pa so se uresničile sanje, vredne filmskega scenarija enega najmogočnejših studiev Hollywooda.

Zgodnja leta Hollywooda v številkah

800 - Število filmov, ki jih na letni ravni uprizorijo na vrhuncu priljubljenosti Hollywooda.

130.000 - Število prebivalcev v Holywoodu do leta 1925 (leta 1919 jih je bilo le 30.000).

1923 - Datum postavitve napisa Hollywoodland; leta 1949 so napis skrajšali v Hollywood.

1,6 miljarde dolarjev - Dobiček filma "V vrtincu", upoštevajoč inflacijo, ob izidu leta 1939 še vedno najvišji vseh časov.

400 - Število ameriških kinodvoran, ki so jih ozvočili leta 1927; po letu 1930 se nemi filmi skorajda niso več pojavljali.

3,9 milijona dolarjev - Strošek najdražjega filma v času neme dobe, verzija filma Ben-Hur iz leta 1925.

2500 - Skupno število vseh igralcev in statistov, ki so se pojavili v filmu "V vrtincu".

Jack Warner

Američan, 1892-1978

Jack Warner je z brati Samom, Harryjem in Albertom leta 1923 ustanovil podjetje Warner Bros Studios.

Bil je tako občudovan kot strah zbujajoč mož, predvsem pa značilen predstavnik magnatov v hollywoodski zlati dobi. Neizprosen poslovnež je brezvestno ravnal s svojim osebjem, pri njem nihče, ne igralci ne režiserji, ni užival posebnih privilegijev. Leta 1935 je razvpiti ženskar zapustil svojo prvo ženo in sina Jacka mlajšega, ker naj bi se ju naveličal, nato pa se je drugič poročil, a tudi poslej pogosto skakal čez plot. Po smrti ljubljenega brata Sama leta 1927 je njegovo hladno razmerje s Harryjem in Albertom doseglo vrhunec.

Pozimi leta 1956 je za smešno majhno vsoto denarja prodal studijske pravice velikega števila filmov, ki so jih posneli pred letom 1950,in poleti istega leta so bratje razglasili, da je Warner Bros naprodaj. Jack je skrivaj odkupil prodane delnice svojih bratov in se kot večinski delničar razglasil za predsednika družbe. Bratje med seboj niso nikoli več spregovorili, povsem pa se je oddaljil tudi od svojega sina. Leta 1969 je Jack veljal za zadnjega velikega studijskega šefa, in ko je spoznal, da mu moč počasi polzi iz rok, se je upokojil, Warner Bros pa še danes snema filme in ostaja eden najmočnejših hollywoodskih filmskih studiev.

Snemanje filmov

Glavni protagonisti filma Bumping into Broadway iz leta 1919

KAMERMAN

Tehnološki razvoj je bil v času zgodnjih filmskih kamer bistvenega pomena, saj so bile obstoječe naprave okorne in velike. Težko jih je bilo premikati, zagonsko ročico so upravljali ročno. Hkratno zaganjanje ročice in upravljanje kamere, usmerjanje in ostrenje, je bilo težko izvedljivo, zato so prizore največkrat snemali statično. Manjše kamere so vpeljali v dvajsetih letih minulega stoletja, začetki snemanja zvoka pa so napovedali nove težave, na primer slišno 'uhajanje' zvoka med snemanjem.

REŽISER (Hal Roach)

Nadarjenost za ustvarjanje sofisticiranih filmov je bila le redko lastnost, zaradi katere so najeli režiserja. Trend se je nadaljeval celo v obdobju zvočnih filmov. Tehnična podkovanost in sposobnost hitrega ukrepanja sta bili veliko bolj cenjeni, številne režiserje so takrat potegnili iz vrst producentov, igralcev, scenaristov in poslovnežev. Hal Roach je bil svetla izjema — njegova kariera je trajala nekaj desetletij, tudi v času zvočnih filmov.

ZVEZDA (Harold Lloyd)

Izkupiček filmske zvezde je bil odvisen od njene slave, zato je lahko dosegel tudi vrtoglave vsote. Velike zvezde nemega filma, na primer Charlie Chaplin, Harold Lloyd ali Buster Keaton, so lahko, preračunano v današnje stanje, zahtevale plačilo nekaj deset milijonov ameriških dolarjev. Zvezde so znale unovčiti svojo priljubljenost pri občinstvu, s čimer so si poleg denarja izborile tudi precejšnjo umetniško svobodo.

STRANSKI IGRALEC (Snub Pollard)

V času množičnega snemanja nemih filmov so bili igralci, ki so nastopali v stranskih vlogah, redno zaposleni. Igralske spretnosti, ki so jih pridobili z nastopanjem v vodvilu in v gledališču so se učinkovito izkazale pred kamero nemega filma. Manj vsestranski umetniki so ob prevladi zvočnih filmov spoznali, da njihovi neprijetni glasovi, močni naglasi in težave pri pomnjenju scenarija škodijo karieri. Snub Pollard je bil v nemih filmih relativno uspešen, od tridesetih let pa je igral le majhne vloge.

PROTAGONISTKA (Bebe Daniels)

Večina filmov je ob moški filmski zvezdi predstavila tudi glavno žensko vlogo. Igralke so se svoje obrti pogosto izučile v gledališču, večinoma pa so jih najemali zaradi lepega videza. Razmerja med prominentnimi igralci in igralkami niso bila redka, studii so jih celo spodbujali in si jih izmišljevali, da bi pridobili več medijske pozornosti. Veliko igralskih karier ni preživelo prehoda v zvočni film — Bebe Daniels je bila ena tistih zvezd, ki ji je kljub temu uspelo.

Zgodnja leta kina

Do poznega 19. stoletja se je že razvilo nekaj osnovnih metodologij prikazovanja gibljivih slik, nobena pa ni omogočala prikazovanja niza zaporednih gibljivih slik, posnetih z eno samo kamero. Zgodnje metode so se zanašale na optično prevaro ali serijo kamer, ki so replicirale gibajoče slike. Leta 1888 je Thomas Edison registriral patent za napravo, ki naj bi 'za oko naredila tisto, kar je fonograf naredil za uho' oziroma snemala in reproducirala predmete v gibanju. Kinetoskop je bil namenjen zabavi posameznikov, poslovni izumitelj pa se je zavedal, da boveč dobička prinesla naprava, ki bo ogled filma omogočila večjemu občinstvu hkrati.

Edison je podprl in 23. aprila 1896 v Bialovi Music Hall v New Yorku javno predstavil vitaskop Thomasa Armata. Občinstvu so prikazali gibljive slike, ki so upodabljale ples, plažo, boksarski dvoboj, odlomke iz gledaliških predstav in Acresovo Razburkano morje pri Dovru. Videni material je občinstvo navdušeno opisalo kot 'čudovito resnično in naravnost osupljivo'. Prelomni dogodek v filmski zgodovini, prvo javno prikazovanje filma na platnu v ZDA, so počastili s spominsko ploščo ob veleblagovnici Macy's v New Yorku. Po tem dogodku so filmarji neumorno snemali in na ogled ponujali vse večje število filmov. Edison je vitaskop čez nekaj mesecev zamenjal z lastno, patentirano verzijo projekcijskega kinetoskopa.

Od nemih predstav do zlate dobe Hollywooda

Gibljive slike

1897 - Thomas Edison ustvari lastno kamero in sistem projeciranja gibljivih slik, s čimer med lastniki kinodvoran sproži tekmo za razvoj lastnega sistema za prikazovanje filmov v njihovih nickelodeonih in kinodvoranah po vseh ZDA.

Prvi film

1906 - Zgodba o Kellyjevi tolpi, avstralski film o izobčencu Nedu Kellyju, je prvi feature oziroma dolgometražni film na svetu. Prvič ga prikažejo v domačem Melbournu. Dialog so v živo sinhronizirali med predvajanji.

Selitev v Hollywood

1910 - D. W. Griffith, Mark Pickford in Lionel Barrymore so med prvimi igralci in režiserji, ki začno snemati filme v predmestju Los Angelesa, v naselju Hollywood. Med drugim posnamejo film V stari Kaliforniji in številne druge.

Združeni umetniki

1919 - Charlie Chaplin, Mary Pickford in Douglas Fairbanks ustanovijo neodvisno podjetje United Artists in prevzamejo studio na bulvarju Santa Monica. Igralci in D. W. Griffiths postanejo največje filmske zvezde tistega časa, nizajo uspeh za uspehom.

Rojstvo studia MGM

1920 - Metro Pictures Corporation prodajo Loewi verigi kinodvoran in odprejo pot ustvarjalcem studijskega sistema in dolgoročnih pogodb z velikimi zvezdniki pod okriljem Metro-Goldwyn-Mayerja.

Moralni kodeks

1922 - Zaradi vrste zvezdniških škandalov, povezanih s spolnostjo in kršitvami prohibicijskega zakona, ustanovijo organizacijo Filmskih producentov in distributerjev Amerike in uvedejo t. i. Haysov kodeks.

Govor

1927 - Z izidom filma Pevec jazza napoči obdobje hollywoodske zlate dobe. Z Alom Jolsonom v glavni vlogi je to prvi film s sinhroniziranim zvokom. Mogoče je slišati le nekaj minut sinhroniziranega petja, dialog ostane nem.

Čas za oskarje

1929 - Akademija za filmsko umetnost in znanost maja 1929 podeli prve nagrade Akademije

danes imenovane oskarji. Pevcu jazza podelijo posebno nagrado za izjemen prispevek k filmski industriji.

Hollywoodske zvezde

1930 - MGM-ovi zvezdi Clark Gable in Joan Crawford se skupaj pojavita v filmu Plešite, norci, plešite, skupaj nastopita še osemkrat. Par naj bi imel afero med uspešnim obdobjem v tridesetih letih.

Barve oživijo

1935 - Becky Sharp, adaptacija knjige Sejem ničevosti, je prvi dolgometražni hollywoodski film v barvni tehniki Technicolorja. Dobo filma v barvah nadaljujeta V vrtincu in Čarovnik iz Oza.

Prihod Disneyja

1937 - Walt Disney premierno uprizori Sneguljčico in sedem palčkov, prvi celovečerni animirani film. Z osmimi milijoni ameriških dolarjev za kratek čas postane najuspešnejši zvočni film v zgodovini.

Kralj Hollywooda

1939 - Premiero doživi film V vrtincu, ki je zorel nekaj let in stal štiri milijone ameriških dolarjev. Epski film o državljanski vojni podpišeta velikana Hollywooda, producent David O. Selznick in zvezdnik Clark Gable.

Studijski mogotci

Adolph Zukor

Paramount Pictures

Judovsko-madžarski priseljenec je bil ob vstopu v svet filmske industrije že uveljavljen in uspešen poslovnež. Ustanovil je studio, ki se je kasneje razvil v Paramount Pictures. Splošno razgledani Zukor je režiral in produciral filme ter kot predsednik družbe vrsto let nadziral vertikalno združevanje produkcije, distribucije in prikazovanja znotraj enega samega podjetja. S svojo poslovno strategijo je Paramountu zagotovil mesto med vodilno veliko peterico studiev mladega Hollywooda.

David O. Selznick RKO

Ko je 29-letni Selznick zaključil kariero pri studiih MGM in Paramount, je prevzel takrat dokaj šibak RKO. Kmalu zatem je studio sklenil pogodbo z mlado Katharine Hepburn in pridobil zavidljivo bero nadarjenih ustvarjalcev ne le pred, ampak tudi za kamero. Posneli so enega najodmevnejšh filmov zlate dobe Hollywooda, King Kong. Selznick se je vrnil v MGM, kasneje pa poslovno pot nadaljeval z lastno produkcijsko družbo, v okviru katere je nastal film V vrtincu.

Louis B. Mayer MGM

Vpliv ruskega priseljenca Louisa B. Mayerja je rasel z lastništvom kinomreže in lastne produkcijske družbe, ki se je kasneje razvila v današnji MGM. Z Mayerjem na čelu je studio prednjačil pred vsemi drugimi in sklenil pogodbe z največjimi zvezdniki, saj naj bi Mayer pod svojim okriljem želel 'več zvezd kot jih ima nebo'. Bil je tudi soustanovitelj Akademije za filmsko umetnost in znanost, ki vsako leto podeljuje prestižne oskarje.

Talenti

Charlie Chaplin

United Artists

V Londonu rojeni igralec je v treh letih, ko se je preselil v ZDA, zaslovel kot imeniten umetnik in zanesljiv, produktiven režiser. Njegov lik potepuha je postal sinonim nemega obdobja, Chaplin pa ena najvplivnejših osebnosti Hollywooda. Ko je odpotoval iz ZDA, so mu zaradi domnevnih levičarskih političnih prepričanj zavrnili ponoven vstop.

Douglas Fairbanks St.

United Artists

Znan po komedijah in piratskih pustolovskih filmih je Fairbanks uspešno prešel iz nemih v 'govoreče' filme in si s poroko z Mary Pickford, soustanoviteljico studia United Artists, le še utrdil mesto nesporne hollywoodske zvezde.

Mary Pickford

Paramount/United Artists

‘Ameriška ljubljenka’ Mary Pickford je bila otroška igralka, ki je postala slavna zvezda nemih filmov. Leta 1916 je bila prva zvezdnica, ki je postala milijonarka. Po ločitvi se je poročila s prav tako ločenim Fairbanksom in postala sta prvi slavni zvezdniški par.

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ