Kako je Hendrik Groen, star 83 let in ¼, iz svojega življenja nekaj naredil! (Za umret smešno!)

Tako se prične knjiga Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in 1/4, za katero naši založniki pravijo, da je nekakšen 'Jadran Krt za tretje življenjsko obdobje', kar že samo po sebi obeta.

Z razlogom prodajna uspešnica

Glavni junak, ki skozi dnevniške zapiske razgalja svoj vsakdan v enem od nizozemskih domov za upokojence kot tudi svoj resnični jaz, ki ga zaradi privzgojene vljudnosti komaj za silo še skriva pred ostalimi stanovalci doma, je morda resda že precej v letih, zagotovo pa še ni pripravljen na to, da bi legel v posteljo in tam počakal na skorajšnjo smrt. 

Ta duhovita in zabavna knjiga je skratka z razlogom doživela svoj izjemen prodajni uspeh, prvotni založniki pa naj bi se zanj morali zahvaliti kar svojim bralcem, saj se je dober glas o tej knjigi sprva širil predvsem od ust do ust, in šele, ko je bila knjiga na Nizozemskem že dodobra popularna, so ji hvalnice pričeli peti še priznani avtorji in literarni kritiki.

Zdi se, da je avtor s tematiko, ki spričo vsesplošnega staranja populacije postaja vse bolj vroča tema, zares zadel 'žebljico na glavico'.

Ob branju knjig boste sproti podvomili v svoja globoko vkopana prepričanja, da nas število let, ki smo jih preživeli na zemlji, kakorkoli definira, in se pričeli spraševati, ali ni morda zares bolj pomembno to, kako ta trenutek živimo, kaj si še upamo in kakšne vrednote nas skozi življenju vodijo? Če kaj, lahko z gotovostjo rečemo, da pasivna vdanost v usodo vsekakor ni ena tistih, ki bi bile blizu Hendriku - in morda zares ne bi smela biti niti nam.

Ena najbolj duhovitih, ki ste jih brali!

Bralce, ki bodo v roke vzeli ta, še vroč slovenski prevod najboljšega romana leta 2016 po izboru bralcev na Nizozemskem in mega uspešnice po celem svetu, bodo v Hendrikovih dnevniških zapisih naslednjih dni lahko brali o raznoraznih nezgodah, ki se dogajajo v slehernem domu upokojencev, pa tudi podvigih starčkov neuklonljivega duha, ki jih v takšnih domovih prav tako ne bi smelo manjkati.

V nadaljevanju povzemamo nekaj uvodnih prilik iz knjige, s katerimi vas želimo ogreti za to res čudovito branje.

Predstavljajte si običajen dom za upokojence in v njem običajno malo mizico, okoli katere se mudi peščica starostnikov. Eden izmed njih je tudi naš Hendrik.

Ker je nekdo po mizici na veliko raztresel sladkor v prahu, se je gospa Smith (ki jo nato še kdaj srečamo v knjigi) odločila, da bo mizico najprej pobrisala, šele nato pa nanjo položila krožnik z jabolčnimi žepki. Pa jo je ravno takrat mimo 'pridrsala' še gospa Voorthuizen in s svojo obilno zadnjico dregnila na rob omarice odloženi krožnik, da se je ta skupaj s svojim tovorom prav nesrečno zvrnil. Zadeva je eskalirala kmalu zatem, ko je gospa Smith pričela iskati svoj krožnik, ki ga na mestu, kjer ga je pustila, ni bilo več, kot kronski dokaz nerodnosti pa so z gospe Voorthuizen še vedno viseli trije jabolčni žepki. In vse bi bilo v redu, če bi Evert (ki ga v knjigi še večkrat srečamo) sicer povsem nedolžno situacijo ne komentiral z: »Dobro pašejo k vzorcu.« in se prvopišoči nato ne bi skoraj zadušil od smeha.

Sprožil se je plaz obtoževanja: kdo je za kaj kriv ... in nazadnje se je zdelo tudi Henriku, da bi se moral morda opravičiti.  In prav to je tudi trenutek, ko Hendrika pričnemo zares spoznavati ...

Že v njegovem drugem dnevniškem zapisu, torej 2. januarja (in prav na začetku ene najbolj duhovitih knjig, kar ste jih zadnja leta imeli priložnost brati), se Hendrik odloči, da je napočil čas, da do besede pride pravi Hendrik Groen. Ali bolj natančno: Hendrik bo natančno eno leto brez vsake cenzure popisoval življenje v domu upokojencev v severnem Amsterdamu.

Hendrik se seveda zaveda, da je zdaj že v tistih letih, ko se človeku samo po sebi porodi tudi vse bolj verjetna misel, da mu te odločitve morda ne bo uspelo do konca 'izpeljati'. Zato je v primeru, da bi v njegove načrte posegla višja sila, še sklenil, da bo svojega prijatelja Evereta naprosil - če ga seveda ne bi 'pobralo' še pred njim - da bo na njegovih parah prebral venček iz teh njegovih necenzuriranih zapisov.

Koliko vznemirjenja in zgražanja bi takšno branje sprožile med stanovalci, pa si boste bolje predstavljali ob naslednjem odlomku. Ta bi se gotovo v grlu zataknil najmanj gospodu Potu.

Hendrikov začetek novega življenja

Henrikova odločitev, da bo odslej bolj pristen, pa čeravno najprej zgolj pri zapisovanju svojih misli v skriti dnevnik, je seveda dovolj, da bralca knjiga po prvih nekaj prebranih straneh zlepa ne izpusti več.

Okolje, v katerega je zgodba postavljena in v katerem naj bi bil 'eden najrazburljivejših trenutkov dneva' novica o tem, kakšno pecivo bo danes postreženo ob popoldanskem čaju, postane zaradi sproti spreminjajočega se pogleda na življenje, ljudi in stvari, neskončno zanimivejši, bralca pa na trnje hipno postavi že nekaj tako običajnega, kot je Hendrikov skorajšnji odhod na čaj k eni od starejših gospa. Takole piše: »Gospa Visser me je jutri popoldne povabila na čaj. Moral bi odkloniti, čeravno samo zato, ker smrdi, toda odvrnil sem, da se bom z veseljem oglasil. Adijo, moje popoldne. Madona, kaka reva sem. V odločilnem trenutku se nisem mogel spomiti nobenega izgovora, in tako sem obsojen na čvekanje in suh kolač. Kako ji uspe najsočnejši kolač v kratkem času spremeniti v prepečenec, mi je uganka. Eno rezino moraš poplakniti s tremi skodelicami čaja. Jutri bom postavil mejnik in bom drugo rezino zavrnil. Začetek novega življenja.«

Vsaka zares korenita sprememba se seveda začne najprej počasi: z veliko odločitvijo in majhnimi koraki, vendar pa bo bralec iz zapisa v zapis zlagoma (in veliko muzanja) popolnoma utonil v Hendrikov svet, pri  čemer se nas bo večina še kako poistovetila z vsemi Hendrikovimi pomisleki, strahovi in zavorami pred biti, govoriti in delovati v skladu s tem, kar v resnici mislimo, čutimo in želimo. Dejstvo je, da lahko z drugimi sobivamo le tako, da vsaj občasno zatajimo vse, kar smo. Zelo verjetno tudi verjamemo, da nam le to lahko pomaga narediti življenje z drugimi še nekako znosno.

Pa nam res? Hendrik je na večer svojega življenja v to vsekakor podvomil.

Vse lepo in prav, če bi ravno njegova nepredvidljiva hudomušnost ne bila nazadnje tista, ki je naredila njegovo radikalno odločitev še posebno intrigantno. Eno je namreč, če se privzgojenih spon osvobaja kakšna nadvse priljudna 'ujeta duša', drugo pa je, ko ni povsem jasno, ali se tej 'dušici' občasno prav po vražje ne svetlikajo oči. In če se v človekovih očeh prav zares zrcali duša, potem ... no, pa saj razumete, za katerim grmom tiči ta presneti zajec.

O starinah, ki nočejo biti crkovine!

Da boste dobrih 363 strani dnevnika enega od prebivalcev doma upokojencev, ki je prepričan, da je mogoče na stara leta še vedno uživati, zaradi česar s svojimi sotrpini tam ustanovi celo društvo 'Starine, ne pa crkovine', kar zagotovo obljublja, da bo upor zoper družbeno vsiljena pravila prerasel odločitev enega posameznika, prebrali na dušek, vas bomo skušali dokončno prepričati s še enim, nadvse slikovitim in duhovitim citatom iz knjige.

Ah! Če vas morda zanima, kako se je razpletlo na tistem čaju pri gospe Visser, je Hendrik v svoj dnevnik pod ponedeljek, 7. januarja, zapisal tole:  »Izkazalo se je, da so včeraj sprožili preiskavo zaradi nenadnega pogina rib v tretjem nadstropju. V vodi je plavalo še precej kolača. Nisem pametno naredil, da sem kolač gospe Visser vrgel v akvarij. Če bo izvedela, da so ribe umrle zaradi preobjedenosti s sočnim kolačem, bo sled vodila naravnost do mene.«

Priporočamo!

Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in ¼

Hendrik Groen, nizozemski avtor pod psevdonimom, je s svojim Dnevnikom, v katerem trpke resnice staranja prepleta s hudomušnimi domislicami neupogljivih starčkov, v hipu osvoji bralca. Čeprav boste knjigo našli v žanru fikcije, pa je Hendrik že na začetku jasen: "Nič ni laž, vendar pa vse tudi ni resnično."

Nizozemski mediji so se ob naraščajoči popularnosti knjige množično spraševali, kdo bi lahko bil njen pravi avtor. Gre za resnično kakšnega osemdesetletnika? Je knjigo napisal priznani nizozemski avtor? Slavni stand-up komedijant?

Hendrik Groen do danes še vedno ni razkril svoje prave identitete, njegov založnik pa je javnosti že sporočil, da trenutno že piše nov dnevnik.

Naj vam za konec le še toplo priporočimo v branje nenavadne male in velike peripetije Hendrika Groena, ki jih vešče avtorjevo pero zna pripovedovati še posebno slikovito in z zares veliko humorja.

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec