Identifikacija ljudi prek prstnih odtisov je najstarejša in najbolj razširjena biometrična metoda. Naši prstni odtisi (vzorec lokov, zank in zasukov) se naključno oblikujejo v maternici in se v življenju ne spreminjajo. Tako kot pri snežinkah tudi pri prstnih odtisih obstaja neskončno možnih vzorcev. Strokovnjaki verjamejo, da so si prstni odtisi vseh ljudi na Zemlji povsem različni in da niti dva prstna odtisa nista enaka.
Obstajajo dokazi, da so prstne odtise kot obliko podpisa uporabljali že v starem Babilonu, za identifikacijo pa jih sistematično uporabljajo od leta 1892, ko je Sir Francis Galton razvil klasifikacijo odtisov vseh desetih prstov na roki.
Galton je identificiral skupne značilnosti prstnih odtisov, kot so začetek, zaključek in razdelitev posameznih grebenov, znanih kot Galtonove točke. Njegova dediščina živi v obliki sodobnega preverjanja prstnih odtisov, pri kateri preverjajo drobne značilnosti ali minucije, ki se razlikujejo pri vsakem prstnem odtisu posebej. S prihodom računalniške tehnologije v šestdesetih letih 20. stoletja je preverjanje prstnih odtisov postalo samodejno.
Danes ima FBI sistem samodejnega preverjanja prstnih odtisov, v katerem so odtisi več kot sto milijonov ljudi.
Prstne odtise zbirajo različno. S finim prahom ali reaktivno kemikalijo lahko odtis 'poberejo' na prizoriščih zločinov, lahko pa jih odvzamejo tako, da si posameznik blazinice na prstih obarva s črnilom in jih odtisne na papir. Dandanes to opravljajo tudi digitalno, in sicer z različnimi optičnimi, termalnimi in kapacitivnimi senzorji. Zbrane prstne odtise pregledujejo napredni računalniški algoritmi, ki analizirajo vzorce minucijev in preverjajo njihovo ujemanje z odtisi v bazi podatkov.
Podpis v odtisu
Analiza prstnih odtisov je najstarejša in najbolj uveljavljena metoda biometričnega identificiranja
Skeniranje
Posameznik prst nastavi na površino skenerja, tako da sistem posname vzorec grebenov na blazinici prsta.
Beleženje
Poiščejo in zabeležijo značilne minucije ali drobne značilnosti, kot so lokacija in smer začetkov in zaključkov ter razdelitev grebenov.
Izvleček vzorca
Izrišejo se geometrični vzorci različnih minucijev.
Pretvorba
Relacijske vzorce pretvorijo v številčne kode, ki jih primerjajo z že zbranimi digitalnimi podatki.
Ujemanje
Sistem prek primerjanja 60 posameznih referenčnih točk najde ujemanja med kodiranimi prstnimi odtisi in odtisi v bazi podatkov.
So prstni odtisi res edinstveni?
Prstni odtisi pri forenzičnem raziskovanju že več kot stoletje veljajo za neizpodbiten dokaz, da je bil osumljenec na prizorišču zločina. Toda nekateri strokovnjaki izpodbijajo osnovno načelo, po katerem naj si niti dva prstna odtisa ne bi bila enaka. Družinski člani naj bi imeli zelo podobne prevladujoče vzorce na prstnem odtisu (vzorci lokov, zank in zasukov), zato naj bi bilo skoraj nemogoče dokazati, da dve osebi ne moreta imeti enakih odtisov, kot to trdi uveljavljeno prepričanje. Tudi če so prstni odtisi resnično edinstveni, sta zbiranje in identificiranje na njihovi podlagi podvrženi človeški napaki.
Prstni odtisi na prizorišču zločina so lahko delni ali okrnjeni, natančen odtis, ki ga za seboj pusti posameznik, pa se lahko od odtisa do odtisa razlikuje. Prstne odtise imajo tudi šimpanzi, orangutani in koale. Njihove odtise lahko na prizorišču zločina, na katerem so bili tako ljudje kot živali, zaradi podobnih značilnosti zlahka zamenjamo za človeške. Raziskave kažejo, da tudi strokovnjaki delajo napake in da lahko prihajajo do drugačnih sklepov kot njihovi kolegi. Dogaja se tudi, da ob drugem poskusu iste prstne odtise isti znanstvenik identificira drugače kot ob prvem poskusu. K sreči lahko s sedanjim samodejnim iskanjem prstnih odtisov preprečimo vsaj to zadnjo človeško napako.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
