Plast ozona je odločilna pri zaščiti Zemlje pred ultravijoličnim sevanjem Sonca.
Plast ozona je območje kisikovih molekul z nenavadno triatomsko strukturo (O3), ki je približno 20 do 50 kilometrov nad površjem Zemlje. Molekule ozona v ozonskem pasu nenehno nastajajo in izginjajo ob interakciji med običajnim kisikom (O2) in ultravijolično svetlobo Sonca. Njihova naloga je, da površje Zemlje ščitijo pred nevarnim sevanjem.
Navadno je količina nastajajočega in uničenega ozona povsem uravnotežena, v 20. stoletju pa je uporaba različnih nevarnih industrijskih kemikalij pospešila njegovo uničenje. Zaradi tega se je plast ozona ponekod zelo stanjšala in povzročila skrb in paniko med okoljevarstveniki.
V teoriji bi bilo mogoče ozonsko luknjo 'pozdraviti' tako, da bi v višjo atmosfero umetno načrpali velikanske količine ozona ali običajnega kisika. Toda takšen projekt bi bil izredno drag in bi skoraj zagotovo imel nasprotni učinek, če bi pri tem upoštevali še energijo, ki bi jo s tem porabili, in onesnaženje, ki bi ga povzročili.
K sreči se je plast ozona sposobna sama obnavljati. Odkar so v zadnjih desetletjih po svetu uvedli prepovedi uporabe nekaterih kemikalij, je samoobnova ozona že stekla.
