Slikarka, ki je kar 20 let živela v Parizu in zaslovela s svojim izvirnim slikanjem, je tudi članica največjega in najstarejšega združenja francoskih umetnikov, zdaj živi v Mariboru. Od nekdaj pa so njena velika ljubezen živali, zato jih ima v svojem domu vedno kar nekaj ...
Kako bi se na kratko opisali?
Sem slikarka, ki je večino svojega ustvarjalnega časa preživela v Parizu. Tam sem živela 20 let. Zdaj živim v Mariboru, ampak moja duša je doma v Parizu. Tja se zmeraj znova vračam. Sem članica največjega in najstarejšega združenja umetnikov Societe d᾽Artistes Francais. V Franciji sem prejela vrsto nagrad, nekatere so zelo prestižne in prvič dodeljene slovenskemu umetniku. Moja dela so uvrščena v številne knjige o umetnosti, najbolj sem ponosna na tisto, ki govori o stotih najodmevnejših slikarkah našega časa. To je bila zame res posebna čast, ki mi je odprla mnoga vrata. Moj cikel EVA je bil res odmeven in razstavljan po vsem svetu, od Japonske do Amerike. Moj oboževalec je bil tudi znameniti francoski pisatelj LOUIS PAUWELS, dolgoletni direktor največjega francoskega dnevnika Le FIGARO, in ker sem rada pisala, me je povabil k sodelovanju. Tako je v soavtorstvu izšla knjiga ARCHE DE NOE, zelo lepa in zelo zlata knjiga, takšna, kot moje Eve. Da, tisti pariški časi so bili res zlati časi, ampak na svoji prvi razstavi v Sloveniji sem se zaljubila v Bojana, ki je danes moj mož, in ostala v Mariboru. Maribora res v ničemer ne moreš primerjati s Parizom, pa so me bralci revije JANA v tolažbo izbrali za SLOVENKO LETA.
Vaše življenje je bilo vedno povezano z živalmi.
Že od zgodnjega otroštva sem bila povezana z živalmi. Že takrat sem vedela, da so živali dobre do tebe, če boš ti dober do njih, in da ti ljubezen zmeraj obilno vračajo. Že kot nekaj let stara punčka sem imela svoje pokopališče za živali, kje so počivali razni hrošči, pajki, ptiči in muce. Tja sem nosila rožice in resnično žalovala za njimi.
Tonči bo imel v vašem srcu za vedno posebno mesto, kajne?
Mojega Tončija smo našli na nekem hrvaškem otoku. Od tam tudi njegovo ime. Našli smo ga v neki kamniti lopi, zvezan je bil z 20 cm dolgo vrvjo tako, da je lahko samo stal, bil je brez hrane in vode pri 35 stopinjah vročine, popolnoma shiran in prekrit z bolhami. Očitno ga je nekdo pustil tam z namenom, da bi tam tudi poginil. Še danes se spomnim trenutka, ko sta se najina pogleda srečala, bolj žalostnih oči nisem nikoli prej in ne pozneje videla. Ko smo mu dali hrano, s smrčkom ni segel do nje zaradi prekratke vrvice, ko pa smo mu vrvico odvezali, se je enostavno zrušil na tla in obležal. V trenutku smo se odločili, da ga rešimo zagotove smrti oziroma da mu omogočimo dostojno smrt z evtanazijo. Moj mož Bojan ga je nesel na rokah v avtomobil. Ko sem gledala njegove usihajoče oči, sem se odločila boriti za njegovo življenje. Namesto evtanazije je dobil infuzijo, čeprav je veterinar rekel, da je brezupno in da se trudim zaman, da ne more preživeti. Naslednja dva meseca je dobival razne injekcije – in preživel. Takrat smo izvedeli, da je čistokrvni angleški seter, pasma, ki je redka v Sloveniji, imajo pa jo radi Italijani. Mislimo, da je pobegnil s kakšne italijanske jahte, ker je bil star okrog leta dni in torej še zelo mlad ter igriv. Sčasoma je postal neverjetno lep pes, zelo je imel rad ljudi, zlasti otroke. Pozabil je, kaj mu je storil človek, bil je zelo nežen in priden kuža, z nami je preživel 14 srečnih let in bil naša velika ljubezen. Zelo ga pogrešam.
Imate dve muci, kako sta prišli v vaš dom?
Zdaj imam doma dve muci, ki sta bili z nami že, ko je še živel Tonči. Bili so veliki prijatelji, ljubčkali so se in skupaj spali. Ne drži tisti pregovor 'kot pes in mačka'. Muca Frida je dobila ime po veliki mehiški slikarki Fridi Khalo. Bila sem na Dolenjskem na neki likovni koloniji, sredi ceste sem našla malo muco, veliko kot moja dlan, s počeno lobanjo in vso krvavo. Nekdo je male muce metal v zid, da bi jih pobil, in ta se je rešila, kdo ve, kako. Ko si je opomogla, je rada sedela na moji rami in mi grizljala uho. Zanjo sem jaz njena mama. Prej sem imela zmeraj prekrasne perzijske mačke, Frida pa je navadna kmečka muca, ampak ima prav tako posebno mesto v mojem življenju. Žül je dobil ime po Julesu Vernu, zato je malo Francoz. Sam je prikorakal do našega doma, popolnoma sestradan in zanemarjen, komaj je hodil in bil živ okostnjak. Zdaj ima osem kilogramov in je prekrasen navaden maček, nor na hrano. Včasih ga hočem malo stradati, a se ne da. Sede pred mene in me molče fiksira s pogledom, dokler ne doseže svojega. Pri nas doma je on glavni.
Vam daje narava tudi energijo za delo?
Človek ne bo nikoli ustvaril ničesar lepšega in popolnejšega od narave. Sama se zmeraj znova zatekam v naravo, tam izginejo vsi moji dvomi, strahovi, stresi, tam se rojevajo vse moje inspiracije. Tam se napolnim z energijo za svoje ustvarjanje.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
