Igor Šumar - trener psov za odkrivanje min: Služba na minskem polju

Po tragični vojni v Bosni in Hercegovini je ostalo najmanj 20.220 minskih polj. To so minska polja, o katerih obstajajo zapisniki. Še mnogo več pa je neeksplodiranih ubojnih sredstev, o katerih ni nikakršnih zapisov, za katere nihče ne ve, kje in kdo jih je nastavil, in ki po več kot dveh desetletjih še vedno prežijo na nič hudega sluteče žrtve. Leto po deytonskem sporazumu so mine v BiH vsak mesec zahtevale 50 žrtev, zaradi česar so tam Združeni narodi ustanovili poseben center za razminiranje, ki so ga pozneje v upravljanje prevzele bosanske državne oblasti.

Zaradi njegovih aktivnosti je bila statistika minskih žrtev iz leta v leto prizanesljivejša, med letoma 2003 in 2006 so beležili 'le' tri žrtve min na mesec. V letu 2017 so se v dveh minskih eksplozijah poškodovali trije ljudje, dva pa sta življenje izgubila. Zaradi grozljivih razsežnosti in številnih žrtev neeksplodiranih ubojnih sredstev je leta 1998 slovenska vlada za pomoč Bosni in Hercegovini ustanovila nevladno organizacijo ITF – Ustanovo za krepitev človekove varnosti. Ustanova je v zadnjih dveh desetletjih pomagala pri deminiranju in zagotavljala programe za pomoč žrtvam min v kar 31 različnih državah po svetu. Ob častitljivem jubileju je ustanova ITF na slavnostnem sprejemu pri predsedniku države Borutu Pahorju simbolično predstavila 20 obrazov, ki ponazarjajo njeno delovanje. Med drugimi sta obraz ITF postala tudi trener in vodnik psov za odkrivanje min Igor Šumar s svojim službenim psom Yserjem z Republiške uprave za zaščito in reševanje BiH.

Najpomembnejša je ljubezen

Začelo se je leta 2001, ko se je Igor Šumar pridružil usposabljanju za vodnike psov za odkrivanje min. Leta 2009 je v Mine Detection Dog Centru v Sarajevu in pri Marshall Legacy Institute iz ZDA opravil dodatna izobraževanja in si pridobil certifikat za trenerja in vodnika psa za odkrivanje min. Zadnja tri leta dela v timu s sedemletnim belgijskim ovčarjem Yserjem. Njuno delovno mesto pa so minska polja po vsej BiH. "Moj osrednji motiv za to delo je bila ljubezen do psov. V 17 letih dela je Yser že moj četrti pes. Psi za odkrivanje min se upokojijo pri okoli desetih letih, za učenje so zreli pri približno 15 mesecih, njihovo usposabljanje pa traja različno dolgo. Nekateri psi so bolj dojemljivi in se učijo hitreje, drugi počasneje. Podobno kot ljudje. Yser je šel skozi šolanje in urjenje izredno hitro," ponosno pripoveduje trener Šumar, ki s svojim psom z izjemno odgovornim poslanstvom vsak dan še vedno trenira vsaj štiri ure. Trenutno trener Šumar za delo usposablja še enega psa, ki je prav tako kot Yser belgijski ovčar.

Za nagrado žoga

Prva selekcija primernosti za službo psa za odkrivanje min je izraba močnega lovskega nagona s pomočjo žogice. Poenostavljeno – pes, ki opravlja tako tvegano delo in ki s svojim vohom v prvi vrsti varuje življenja cele ekipe deminerjev, mora biti nor na igro z žogico. Če pes ni navdušen nad igro z žogo, ni primeren kandidat za odkrivanje min. Celotno šolanje psa poteka namreč s pozitivno motivacijo v obliki igre z žogico, s katero psa spodbujajo k učenju prepoznavanja in odkrivanja vonja eksploziva.

Vse, kar Yaser počne na minskem polju, torej počne zaradi nagrade – igre z žogo: »Seveda je pomemben tudi temperament psa, vendar je navdušenje nad žogo na prvem mestu. Lahko imamo najbolj pametnega in poslušnega psa, vendar če ni navdušenec nad igro z žogico, tega dela ne more opravljati. Saj ga učimo s pomočjo žoge in zanjo je pripravljen delati ves dan. Vonj eksploziva, mine, granate ... povezuje z nagrado, ki jo bo dobil v obliki igre z žogo.« V Mine Detection Dog Centru v Sarajevu sicer za odkrivanje min usposabljajo in pripravijo primerne pse, ki jih potem izročijo tudi v druge države, v katerih poteka deminiranje in v katerih za delo s takimi psi usposobijo tudi njihove nove vodnike.

Smrček – pasjega sveta vladar

Smrček, pasji nos, je za pse življenjskega pomena, saj je zanje osrednje orodje sporazumevanja. Pasji voh zato ljudje že stoletja izkoriščamo predvsem za pomoč pri lovu, v zadnjih desetletjih pa tudi pri reševanju, iskanju narkotikov, v forenziki, prepoznavanju bolezenskih sprememb pri ljudeh in podobno. Pri uporabi psov za odkrivanje min pa je pasji voh življenjskega pomena ne le zanj, ampak tudi za njegovega vodnika in celo ekipo deminerjev, s katero ima skupne naloge pri preiskovanju minskega polja. Le en napačen pasji gib ima lahko namreč usodne posledice. Pa ne le za psa. Delovni dan na minskem polju zahteva odlično izurjene tandeme vodnik-pes.

»Delam vedno v paru. Torej midva z Yserjem in še en vodnik s svojim psom. Da sva drug drugemu kontrola. Nobeden od naju ne more delati sam. Ni varno. Ko vstopimo na področje min, se približamo posebej označenim poljem, ki so omejena z rumenim trakom. Gre za polja, ki so velika najmanj 30 in največ 100 kvadratnih metrov, okoli njih pa je natančno določen in označen varovalni pas, ki ga manualni deminerji pred našim vstopom pregledajo in nam določijo, kje bomo delali s psom. Ko z Yserjem vstopiva v to varovalno cono, se pes na 12-metrskem slednem povodcu odmika in s smrčkom po tleh išče vonj eksploziva in enako nazaj. Ko pes zavoha eksploziv, se nemudoma usede. Tu se najino delo zaključi in delo spet prevzamejo manualni deminerji, ki se temu mestu približajo z detektorjem kovin.« V njuni ekipi v 17 letih na srečo ni bilo nobene nesreče, drugače pa je z zasebnimi deminerskimi organizacijami v BiH, v katerih beležijo nekaj primerov, ko so mine poškodovale ali celo ubile tako vodnike kot pse. Da bi bilo delo vodnikov in psov čim manj tvegano, morajo upoštevati številne omejitve. Med njimi je zelo pomembno vreme, pojasni Igor Šumar: »Pes ne more delati, če je manj kot 5 stopinj Celzija, saj če je sneg ali zmrzal, zemlja ne prepušča dovolj vonja. Če je vroče, je za psa delo prenaporno, zato pri več kot 30 stopinjah pes ne dela. Tudi ob močnem vetru ne more odkrivati min, saj ga lahko veter zelo zmede in mu prinese ali odnese vonj od drugod.«

Nikoli končana zgodba

Po prvih načrtih naj bi minska polja v BiH očistili do leta 2019, vendar bo proces še trajal, meni Šumar: »Tega je še vedno veliko, zelo veliko. Najprej je bil načrt, da bi se deminiranje končalo do leta 2019, zdaj so podaljšali do leta 2025. Mislim, da se bo nadaljevalo tudi po tem. Še vedno so največja težava območja, kjer nimamo nikakršnih minskih zapisov. Vsaka vojska je mine postavljala po svoje, vsaka vojaška izmena, tega niso nikamor zapisovali. Kar je najhujše – nastradajo nedolžni civilisti. Predvsem ljudje, ki čistijo gozd, obdelujejo zemljo. V večini primerov ti ljudje vedo, da gredo v območje min, vidijo znak, a zaradi eksistenčne stiske vseeno tvegajo in vstopajo v ta prostor.»Po uradnih podatkih bosanskih oblasti je v 129 občinah v Bosni in Hercegovini tveganju neeksplodiranih ubojnih sredstev trenutno še vedno izpostavljenih 545 tisoč ljudi oziroma 15 odstotkov vseh prebivalcev BiH. Yserja in njegovega vodnika Igorja ter njune kolege tako čaka še veliko dela. Za opravljeno pa le – vsa čast! 

Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer // Fotografije: Žiga Živulovič/Bobo

Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži