Klemen Dolenc živi dvojno življenje!

Krave so se same od sebe ravno začele vračati z bližnjega pašnika.

»Veliko bolje prenašajo mraz kot vročino, zato se umaknejo v hlev,« mi je pojasnil. Potem sem ga vprašal tisto, kar ga vprašam vsakič, ko se slučajno srečava – ali še vedno vse pozna po imenu. Z rahlim nasmeškom mi je odgovoril tako, kot vselej: »Ko jih ne bom več, se bom nehal ukvarjati s kmetovanjem.« Pri čemer je več kot pomenljiv podatek, da gre za nič manj kot 140 glav črno-belih holsteinskih mlekaric, znanih kot frizijk. In mi je nekaj mimoidočih naštel – Sotla, Sava, Soča, Kolpa, Meža ... Nato mi je pokazal na eno od njih in rekel: »To pa je Meri.« Malo pred tem sva se namreč pogovarjala o njegovem nedavnem obisku Francije – Meri, ena od Dolenčevih krav, je bila »članica reprezentance«, ki je zastopala Slovenijo na veliki mednarodni razstavi krav črno-bele pasme. Razgovoril se je o liniji hrbta in bokov, o velikosti in napetosti njenega vimena, o nogah in parkljih. Več kot očitno je bilo, da je s srcem pri stvari. No, pa saj drugače tudi ne bi šlo – tako velika kmetija, kot je kmetija Dolenčevih iz Vrbenj pri Radovljici, ena največjih na Gorenjskem, zahteva popolno predanost. Kako uspešni so, priča tudi sobica, polna različnih nagrad z domačih in tujih tekmovanj in razstav, ki so jih dobile njihove krave.

Temelje je postavil oče

»Taka kmetija lahko deluje le kot družinska kmetija,« pravi Klemen. Za živali je treba poskrbeti sleherni dan v letu, jih vsak dan nakrmiti ali spustiti na pašo, nadzorovati njihovo zdravje, jih vsak dan pomolsti. Oziroma v času, ko jih ne molzejo, poskrbeti, da teleta posesajo mleko. Dolenčevi jih namreč ne kupujejo; vsa se skotijo v njihovem hlevu.

Zgodba sedanje Dolenčeve kmetije se je začela pred več kot 30 leti, ko je Klemenov oče, doma z manjše domačije v sosednji vasi, začel kmetovati. Želel je imeti sodobno kmetijo, pri čemer mu tudi potrebnega znanja ni primanjkovalo. Danes 82-letni Anton Dolenc je namreč zelo cenjen strokovnjak, veterinar, ki je začel v 60. letih prejšnjega stoletja v Sloveniji uvajati črno-belo govedo; danes je takšnega približno polovica vsega slovenskega goveda. Na posestvu v Poljčah, kjer je bil zaposlen, se je zlasti veliko ukvarjal z genetiko in vzrejo krav, hkrati pa doma postavljal na noge svojo kmetijo. Klemen, ki je končal mlekarsko šolo v Kranju, mu je začel že zgodaj pomagati pri delu, pozneje, po koncu študija, pa se mu je pridružil še starejši brat Toni.

»Jaz skrbim predvsem za mleko, Toni, ki je veterinar, pa za zdravje krav, telic in telet,« pojasni delitev dela. Poleg njiju sta danes na kmetiji zaposlena še Klemenov 23-letni sin Nejc, ki je v Naklem končal biotehniško šolo, in hčerka Nina, ki je v Kranju diplomirala na Fakulteti za organizacijske vede. »Hčerka Anja in njen mož Artjom, ki sta študirala podjetništvo na Gea Collegeu v Ljubljani, pa se nam bosta pri turističnem projektu, ki ga imamo za prihodnost v mislih, morda še pridružila. Zdaj je Anja na porodniški,« pove Klemen, ki je pred kratkim še drugič postal dedek, česar mu zaradi mladeniškega videza, ki skriva njegovih 53 let, ne bi pripisali.

Načrti kljub težkim časom

»Mlekomat imamo na dvorišču že nekaj let in ljudje prihajajo po mleko ob skoraj vsaki uri, zdaj pa se počasi navajajo tudi na našo trgovinico,« se še malo zadrživa pri kmetiji. »Lani smo začeli proizvodnjo domačih mlečnih izdelkov – skute, masla, kisle in sladke smetane, jogurtov različnih okusov in mladih vrst sira. Stvar se lepo uveljavlja.« Na vprašanje, kako je kmetovati v današnjih časih, Klemen, ki je po nagnjenosti k 'jamranju' natančno zadnji človek na svetu, samo odmahne z roko. »Imamo načrte za prihodnost, čez nekaj let bi radi postavili nekaj samooskrbnih apartmajev, recimo za družine z otroki, da bi lahko videli, od kod sploh prihaja mleko ... Ampak v tem trenutku niti obstoj kmetije ni zagotovljen. Zaradi ruskega embarga na evropsko hrano je ponudba mleka velika, cene pa zato nizke. Danes kmetje za liter mleka dobimo 20 centov, od tega moramo plačati še davek. Pri ceni mleka v trgovini pa se to ne pozna ...« In doda, da so preživeli že vsakovrstne težave in da je pač treba v življenju 'borbat'. Pojasni tudi, da že kar nekaj časa dajejo prednost dolgoživosti krav; te navadno dočakajo deset, nekatere med njimi pa celo 15 let. »Sicer dajo letno manj mleka, a tako dočakajo višjo starost, takšna vzreja pa je tudi bolj humana.«

Uspešen tudi kot športnik

Morda je za Klemenov mladostni videz zaslužna druga plat njegovega življenja – šport. Pred mnogimi leti sem ga imel priložnost spoznati prav v tem okolju. No, spoznal sem ga šele nekaj let pozneje, v spomin pa se mi je zelo vtisnil že ob prvem srečanju. V začetku 90. let sem nastopil na teku, ki so ga organizirali v Mošnjah pri Radovljici, in se na ne najbolje označeni progi nenadoma znašel sam, ne prav vedoč, ali sem na pravi poti ali ne. Pa se je na kolesu mimo pripeljal športno oblečen moški in mi, ne da bi ga sploh vprašal, kar sam razložil, kako je speljana trasa, kje me čaka klanec in kje moram paziti, da ne bi zašel, koliko je še do cilja. Morda je to tudi najboljši opis Klemena kot človeka – pripravljenost pomagati brez kakršnekoli preračunljivosti, zgolj iz pristne človeške prijaznosti, je del njega.

Na omenjenem teku bi lahko nastopil tudi sam; Klemen je bil namreč zelo dober tekač. In še veliko boljši duatlonec. Teči je začel že v osnovni šoli, ko se je izkazal na krosih in drugih šolskih tekmovanjih, pozneje pa je odkril, da mu je tudi kolo zelo pisano na kožo in da zlahka združuje oba športa. Leta 1992 je v Kamniku postal prvi slovenski državni prvak v duatlonu. »Svoje cestno kolo sem malo pred tem prodal in si kupil 'gorca',« pove. »Za tekmovanje sem si zato kolo izposodil od prijatelja, ki sem mu ga prodal.«

V naslednjih letih je bil stalni član državne reprezentance in nastopil na številnih duatlonih doma in v tujini. Pri čemer je ves čas delal na domači kmetiji. »Danes vstajam ob petih, takrat pa nas je bilo za delo pri hiši manj, zato sva z očetom vstajala ob štirih,« odgovori na vprašanje, kako je združeval delo na kmetiji in trening. Ob osmih, devetih, ko je opravil pri živini v hlevu in poskrbel za mleko, je imel prvi trening. »Skoraj vedno sem delal samo krajše, intenzivne teke. Dolgih vzdržljivostnih treningov nisem potreboval – to sem opravil vsak dan z vilami v rokah.« Popoldne je velikokrat opravil še en trening. Na vprašanje, kdaj je hodil spat oziroma ali je kdaj čez dan odspal kakšno uro, odkimava: »Ne, nikoli. Imel sem srečo, da tega nisem potreboval. Zadostuje mi, če spim štiri ure. No, zdaj po 50. letu potrebujem malenkost več spanja, ampak kakšne krize ni.«

V razmislek

Z razmišljanji 'kaj bi bilo, če bi bilo', kaj bi dosegel, če bi se lahko popolnoma posvetil športu, se ne ukvarja. »Če bi mi kdo pri dvajsetih rekel, da bom do svojega 50. leta dosegel to, kar sem, bi se mu smejal. Ponosen sem na to, kar sem dosegel.« Ob pogostih pritožbah športnikov, ki pravijo, da nimajo pravih pogojev za trening, se zdi ta pogled precej nenaveden in vreden razmisleka. Tudi s špekulacijami, kakšna bi bila njegova športna pot, če bi treniral pod vodstvom trenerja, se ne ukvarja.

»Imel sem srečo, da sem se veliko družil z ljudmi, od katerih sem se lahko učil,« pravi in jih nekaj našteje: zdravnica dr. Nada Rotovnik Kozjek, ki sodeluje s številnimi najboljšimi slovenskimi športniki, dobitnik več olimpijskih odličij Iztok Čop, nekdaj odličen tekač Milan Kotnik, Primož Kališnik ... Prav dr. Rotovnik Kozjekova ga je navdušila za zamisel, ki jo je kot rojstnodnevno darilo samemu sebi izpeljal pri 50. letih – takrat je opravil z ironmanom, triatlonom, pri katerem morajo tekmovalci preplavati 3.800 metrov, prekolesariti 180 kilometrov in za konec preteči maraton. »Super je bilo,« se z nasmeškom spominja izkušnje. »Ker ne znam plavati z glavo pod vodo, sem med plavanjem klepetal z neko Angležinjo in pogledoval po okoliških lepotah.«

Organizator, trener, navduševalec ...

Klemen, ki je svojo tekmovalno kariero končal leta 2010, pri 47 letih, je v športu že dolgo prisoten tudi v drugačnih vlogah. Letos mineva 20 let, odkar vodi vsakoletno testiranje nove tekaške obutve. K sodelovanju ga je povabil Delov novinar Primož Kališnik, nekoč selektor slovenske duatlonske reprezentance. Rezultate testiranj so najprej objavljale Slovenske novice, pozneje pa Polet. »Za ljudi, ki želijo teči, ni pomembno, koliko kakšen copat tehta, iz kakšnega materiala je narejen, kakšne tehnične lastnosti ima. Pomembno je povedati, da je nek copat primeren za težjega tekača, ki gre dvakrat ali trikrat na teden počasi teč na gozdno pot, druga pa za lahkega ambicioznega tekača, ki trenira vsak dan in želi tudi čim bolje tekmovati.«

K razmahu teka in rekreacije nasploh je prispeval tudi v vlogi organizatorja. Tako ga je že dolgo mogoče videvati med tistimi, ki skrbijo za brezhibno organizacijo spomladanskega teka trojk v Ljubljani, sežanskega polmaratona, Ljubljanskega maratona, kolesarskega vzpona na Vršič ... Tudi pokojni Jure Robič se je obrnil nanj. »Sedela sva prav tule, kjer sediva midva,« pravi, »ko je pred kakšnimi desetimi leti prišel k meni in rekel, da bi rad šel na RAAM.« Na tem prestižni ultrakolesarski dirki čez ZDA, kjer je Robič zmagal petkrat, je bil Klemen trikrat tudi član njegove spremljevalne ekipe. »Prvič sem bil tako pod adrenalinom, da vse dni do cilja skoraj nisem zatisnil očesa,« se spominja dirke, ki je zelo naporna tudi za spremljevalce, saj je mora kolesar čim hitreje prevoziti skoraj pet tisoč kilometrov dolgo pot, zato je čas za spanje tudi spremljevalcem zelo skopo odmerjen.

Klemen svoje bogato, z dolgoletnimi izkušnjami pridobljeno športno znanje in navdušenje že dolgo prenaša na druge. Že več let vodi vadbo rekreativnih tekačev, zadnja leta pa kot trener dela tudi z mladimi atleti v radovljiškem atletskem klubu. V veliko veselje mu je tudi sodelovanje z uporabniki Centra za usposabljanje, delo in varstvo Radovljica, s katerimi sodeluje že četrto leto. Tudi z njegovo pomočjo so nekateri na ljubljanskem maratonu že pretekli desetkilometrsko razdaljo in polovični maraton, letos pa se skupaj podajajo na 42-kilometrsko razdaljo. »To so zelo hvaležni in srčni ljudje, ki spoštujejo pomoč sočloveka. V veliko veselje mi je delati z njimi,« sklene Klemen.

Besedilo: Marjan Žiberna // Fotografija: Igor Zaplatil

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec