Slikanica za otroke govori o dvojčkih Anžetu in Neži, ki ju, ne glede na to, da sta čisto enaka, starši in družba hočejo ločiti s pomočjo stereotipov, ki veljajo za biološki ženski oz. moški spol.
V zgodbi srečamo brata in sestro, dvojčka, ki se v imenu svojih želja in interesov zoperstavita spolnim predsodkom v morastih sanjah, kjer ju obiskujeta Rozagroza in Plavalava – bitji, ki ju silita v družbeno pričakovane spolne okvirje. Ker roza je za punčke in modra je za fantke.
Avtorji Maruša Ivančič, Saša Eržen, Kobrowsky in ilustratorka Urška Kozak so v okviru Zavoda Mulndilfari in projekta Enačaj slikanico prijavili na javni razpis za sofinanciranje projektov s področja enakosti žensk in moških za leto 2016. Projekt so naslovili na najbolj občutljiv in dojemljiv del naše družbe – otroke. Želeli so namreč razbijati spolne predsodke, ki se pojavijo že v dobi odraščanja. Organizirali so tudi delavnice za otroke, kjer so spodbujali izbiro hobijev in prostočasnih aktivnosti ne glede na biološki spol. Igrali so nogomet, popravljali kolesa, šivali in kvačkali ter aranžirali cvetje. Za Jano smo se pogovarjali z eno od avtoric slikanice, Marušo Ivančič.
Kako se neenakost med spoloma kaže v večini otroških pravljic?
V tako imenovanih tradicionalnih otroških pravljicah redno srečujemo lepotno idealizirane ter pasivne ženske like, ki jih mora odrešiti pogumni, zviti ali pa močni moški lik. Čeprav se celo Disneyjevi studii zadnje čase trudijo slediti trendom, ki kličejo k enakosti spolov, in ustvarjajo tudi herojske dekliške like, pa še vedno ne odstopajo od lepotnih idealov. Enako velja za večino hollywoodske produkcije. Obstaja neki nenapisan nabor atributov, ki se skorajda vedno pripisujejo ženskim oz. moškim likom.
Kako se pokaže privzgojena neenakost med spoloma pozneje?
Uf, na mnogo načinov. Najsplošnejši odgovor bi bil, da tako, da takoj zaznamo odstopanja, če se nekdo vede v nasprotju s pričakovanji za njen/njegov biološki spol. Gre za percepcijo telesa, sposobnosti, osebnih karakteristik – vse to nam je privzgojeno. Pokaže se tako, da se velikokrat v skladu s tem tudi vedemo, pa čeprav vemo, da gre le za privzgojene predsodke, težko jih je izkoreniniti. Hkrati nekaterih veščin ne usvojimo tudi samo zato, ker niso atributivni za naš spol. To nas lahko prikrajša tako pri razvijanju sposobnosti kot pri doseganju samostojnosti.
Kaj bi odgovorili nekomu, ki bi rekel, da smo v zahodnem svetu že zdavnaj dosegli enakopravnost spolov?
Da se ogromno neenakopravnosti kaže v na videz neškodljivih navadah, gestah. Neenakopravnost ni le zmerjanje ženske voznice z nesposobnico, ampak tudi šaljivo komentiranje njenega parkiranja, nepovabljena 'pomoč' ... Za bolj očitne dokaze bi osebo preusmerila k statističnemu beleženju višine moških in ženskih plač, odstotku žensk, ki zaseda najboljše položaje v poslovnem ter političnem svetu, recimo. Reklame so tudi kazalec percepcije spolov zahodne družbe. Pa otroški oddelki z igračami in oblekami – sprehod skoznje je učna ura o ohranitvi neenakopravnosti v sodobni družbi.
Ureja: Damjana Bakarič Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
