Na poti iz Kranja v Preddvor v vasi Milje stoji zanimiva hiša Pr' Franč. Nekoč mogočna kmetija, ki je ostala brez gospodarja, je danes po zaslugi Dragice Markun muzej z imenom Hiša čez cesto.
V muzeju, ki poleg obsežne zbirke punčk obsega tudi zbirko igrač, vozičkov, starinskih predmetov in orodja, potekajo številni družabni dogodki. Dragica Markun s somišljeniki ohranja ljudsko petje, prireja pa tudi ustvarjalne delavnice in razstave ter zgodbe zanimivih predmetov iz preteklosti pripoveduje skupinam vrtičkarjev in učencev, ki prihajajo na obisk v prostore stare kmetije.
Kdaj ste začeli zbirati punčke?
Kot vzgojiteljica v vrtcu sem vodila folkloro in za enega od nastopov smo za odrsko postavitev potrebovali punčke iz cunj. Poizvedovati sem začela, kakšne so bile, da bi jih sami izdelali, in prikradel se mi je spomin na mojo prvo punčko iz mladosti. Ker je doma nisem našla, sem podobno začela iskati po bolšjih trgih in starinarnicah, in jo našla šele nekaj let pozneje z rdečo oblekico, moja iz otroških let pa je imela modro. Ker mi je kot vzgojiteljici ta punčka veliko pomenila, sem začela punčke kupovati za osebno zbirko. Zdaj jih vse manj kupujem, ker mi skromna pokojnina tega ne dopušča.
Koliko punčk imate danes v svoji zbirki?
Nazadnje, ko sem jih štela, jih je bilo 518, sedem sem jih dobila na novo ... Otroci mi vsako leto za rojstni dan podarijo punčko. Veliko punčk ima zelo izrazit značaj – jezo, veselje, zaljubljenost, nagajivost, užaljenost. To je opazil in me na to opozoril osemletni vnuk, ki je punčke opazoval. Pri štirih letih je dal tudi ime tej hiši. Hiša čez cesto se imenuje zato, da ljudje ne mislijo, da bodo prišli na običajno kmetijo.
Kako pa ste našli to hišo?
Ko sem še delala v vrtcu, sem v Šenčurju hodila mimo stare hiše. Hiša je bila prazna in lastnico sem prosila, ali si jo lahko izposodim in v njej zaigram Muco copatarico za otroke. Lastnica je privolila. Takrat sem dobila idejo, da bi v njej razstavila svojo zbirko punčk, lastnica ni imela nič proti in mi je hišo dala v najem. Ker muzej sam po sebi nikoli ni tako zanimiv, sem že tam uvedla večere ljudskega petja in literarne utrinke, ki so še danes dobro obiskani, saj je ljudem ta oblika druženja všeč. Ko smo po treh letih morali hišo v Šenčurju zapustiti, so mi pevci našli to hišo v Miljah. Lastnica Marija Arzenšek mi jo je dala v uporabo za muzej in druženja. Kar nekaj pevcev mi je pomagalo hišo očistiti in prebeliti. Zdaj se v njej družimo že tretje leto. Hiša je postala kulturno središče Milj v občini Šenčur.
Komu vse so namenjeni dogodki v vaši hiši?
Na druženja pride lahko vsak. Tisti, ki si želijo ljudskega petja, tisti, ki želijo predstaviti svojo pesem ali zgodbo, ali pa bi radi sodelovali na delavnicah, ki potekajo v tej hiši. Pred kratkim smo imeli delavnico polstenja, prirejamo pa tudi delavnice za otroke, izdelujemo punčke, koruzo ličkamo in rofkamo. Za soseda imamo čevljarja, ki otrokom rad pokaže, kako nastane copata. Tako ohranjamo stare običaje, ki si jih največkrat ogledajo šolske ali vrtčevske skupine. Že drugo leto zapored smo imeli slikarsko kolonijo, na kateri sodelujejo tudi slikarji sosednjih občin. Ponosna sem, da smo v hiši gostili slikarko in ilustratorko Jelko Raichman, zbirateljico ljudskega izročila Dušico Kunaver, pisateljico Berto Golob, pisateljico Mileno Miklavčič ...
Boste tudi letos na ogled postavili jaslice?
Seveda, tudi sama sem izdelala glinene jaslice in kaširane v naravni velikosti. Načrtujemo, da bomo letos postavili jaslice do 9. decembra, na ogled pa bodo postavljene do treh kraljev oziroma do nedelje, 8. januarja 2017. Lani smo imeli 36 različnih vrst jaslic, od klekljanih, lesenih, glinenih, iz voska, testa in stekla. Všeč mi je, da je predstavljenih čim več različnih jaslic. Če bi kdo rad razstavil svoje jaslice, se mi lahko javi.
Besedilo: Metka Pravst // Fotografije: Igor Zaplatil
