Naši možgani so zares čudoviti, a tudi muhasti in srhljivi, če jim postavimo izziv, v katerem se bodo dolgočasili. O tem med drugim pričajo izsledki nenavadnih eksperimentov, ki se jih je lotil psiholog Giovanni Caputo z Univerze Urbin, v katerem je 20 prostovoljcev posedel drugega napram drugemu in jim zapovedal, naj si 10 minut nepremično zrejo v oči.
Nič posebnega, boste rekli? Prostovoljcem se vsekakor ni zdelo tako.
Praktično vsi prostovoljci so izkusili stanje nenavadne zamaknjenosti, ki je spominjala na spremenjena stanja tistih, ki vzamejo LSD. Le da tokrat posredi ni bilo nobenih drog. Nekateri posamzniki so poročali o občutkih izventelesnosti, halucinacijah in izgubi občutka za čas. In večina je poročala o tem, da se je obraz opazovanega sčasoma spremenil pred njihovimi lastnimi očmi. Za nekatere je bila to tudi strašljiva izkušnja.
Profesor je za strokovno publikacijo Psychiatry Research takole analiziral odzive sodelujočih:
- 90% prostovoljcev je poročalo o spremenjenih potezah obraza,
- 75% jih je trdilo, da so v obrazih za hip videli tudi pošast,
- 50% jih je v obrazu opazovanega ugledalo svoj lastni obraz,
- 15% jih je videlo obraz svojega sorodnika.
Prav vsi prostovoljci tega eksperimenta pa so na koncu trdili, da česa takšnega niso izkusili še nikoli!
In kaj pravi znanost na to? Vse kaže, da se možgani, če se pričnejo v določenih situacijah dolgočasiti (in 10-minutno strmenje v oči drugega bi gotovo lahko bila takšna situacija), pričnejo 'igrati' z našo percepcijo in nas plašiti s podobami, za katere racionalno vemo, da jih v objektu, ki ga gledamo, ni ali vsaj ne bi smelo biti.
Vas zanima?
Bi poskusili tudi sami doma?
Takole lahko kar sami preverite resničnost navedb gospoda Capute:
1. Poiščite si partnerja, ki bo pripravljen z vami sedeti 10 minut in si gledati v oči.
2. Potrudite se, da bo prostor, v katerem bosta izvajala svoj eksperiment, prost vseh zvokov in drugih morebitnih motenj.
3. Sedita vsak na svoj stol tako, da bo med vajinimi obrazi največ meter razdalje.
4. Svetloba naj ne bo premočna, saj bi koncentracijo v tem primeru prehitro zmotila okolica. Najboljša bo razhlo zastra svetloba, da se bosta lahko skoncentrirala na oči drug drugega.
5. Nastavita budilko tako, da bo zvonila čez 10 minut, nato pa si v tišini, brez pogovora pričnita strmeti drug drugemu v oči.
A da si tega potem, ko ste jim povedali, kaj so izkušali prostovoljci v skupini profesorja Capota, zdaj ne upa storiti nihče? Obstaja tudi vaja, v kateri ne potrebujete drugega.
Pošast v ogledalu!
V podobnem eksperimentu, ki je potekal leta 2010, je namreč taisti Caputo na primeru 50 prostovoljcev prišel do podobnih zaključkov tudi v primeru, ko so si ti 10 minut zrli v lastne oči v odsevu ogledala. Prostovoljci so poročali o nenavadnih dogajanjih, od katerih so bila najbolj pogosta videnja spreminjanja potez njihovih lastnih obrazov. Nekateri so v svojem odsevu ugledali svoje starše (žive ali pokojne), starejšega moškega ali žensko, obrazne poteze otroka, celo živali in bitja, ki jih sicer vidimo le v znanstveno-fantastičnih filmih.
Je vaša radovednost močnejša od morebitnega strahu? Bi poskusili kar sami?
- Upoštevajte zgornje napotke za pare, le da si tokrat namesto druge osebe nasproti postavite ogledalo (dovolj veliko, da boste v njem videli cel svoj obraz).
Tako. Zdaj ne pozabite le še poročati, kako je bilo in kakšno pošast ste videli ;)
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
