Nekoč sem delal za zelo uspešno podjetje, ki je iz družinskega v nekaj letih zraslo v tovarno z več kot tisoč zaposlenimi. Po nekaj letih pritiskov zakoncev, ki vodita podjetje, nisem več zdržal in sem dal odpoved. Podobno se je zgodilo tudi z nekaterimi drugimi mojimi sodelavci – ali so jih odpustili ali pa so sami zapustili podjetje tako kot jaz. Še vedno imam na trenutke slabo vest, da sem odšel, saj je bil moj odhod še toliko bolj boleč, ker sta to bila moja prijatelja. Zdaj mi razlagata, da nimata prijateljev, da nikomur več ne zaupata, da sta obdana z ljudmi, ki so z njima zaradi denarja. Ne vem, kaj/kako naj jima na to odgovorim ... Dejan
Janina porota je bila tokrat naslednjih mnenj ...
Prijateljev je malo
Poslovno razmerje je od zasebnega vedno treba nekako ločiti. Vaša slaba vest je nepotrebna, saj je vaša odločitev za prekinitev dela bila izključno iz poslovnega vzroka in vidika. Nasploh je danes težko dobiti pravega prijatelja, saj imajo ljudje različne interese, ki ciljajo le na lastno korist. To je stvar posameznika, kako takšnim pusti blizu. Predlagam vam, da jima to tudi poveste. Takšna je realnost. Ljudi je ogromno, prijateljev pa je danes malo ali celo nič. Andrej, 35 let
Izgubljena
Niste povedali, kakšni so bili ti pritiski, a verjamem, da ste delali po najboljših močeh, a vaše delo ni bilo spoštovano. Še več, na koncu ste delali samo še za to, da bi jima ugodili, namesto da bi delali tako, kot vi najbolje znate in zmorete. Mislim, da sta zakonca in podjetnika izgubila stik z realnostjo – tako glede posla kot tudi zasebno. Izogibajte se ju v velikem loku. Marjan, 64 let
Tipično 'slovensko'
Zveni znano! Vaša prijatelja sta očitno pri plezanju proti vrhu za seboj porezala vse prečke na lestvi! Namesto da bi podjetje gradila in razvijala skupaj z zaposlenimi in jih navdihovala, da bi sledili njuni viziji, sta ravnala tipično 'slovensko'. S svojim vedenjem sta torej ustvarjala slabo vzdušje med zaposlenimi. Zaposleni pa so srce vsakega podjetja, pa naj ima še tako dober kapital ali najnovejšo tehnologijo. V veliki meri je namreč prav od ljudi, ki delajo v neki družbi, odvisno, ali bo živela, preživela in uspela. Če jima je mar za podjetje, naj premislita ... Manca, 39 let
Ne dolguješ jima ničesar
Hm, ne razumem dobro, kako imaš lahko slabo vest, če pa si odšel zaradi njunih pritiskov? In tudi ne, kakšna 'prijatelja' sta bila, če sta tako zelo pritiskala nate. Da krivda ni na tvoji strani, potrjujejo tudi odhodi tvojih sodelavcev. Ne dolguješ jima ničesar; položaj, v katerem sta, je izključno odsev njunega ravnanja. In to dolgotrajnega ravnanja, ne dejanja, storjenega v afektu. Stvar tvoje dobre volje, da jima to vljudno poveš. Ali pa jima le diplomatsko rečeš, da res obžaluješ, da so se stvari pač tako obrnile. Matevž, 49 let
Iskreno
Predlagam, da jima poveste kar po resnici. Seveda ne v smislu obtoževanja, ampak dejstev, ki so nekoč bremenila tudi vaše življenje. Da razumete, da sta v želji po uspehu spregledala, da smo ljudje še kaj več od zaslužka in uspeha, kar je navsezadnje tudi njiju nekaj stalo. S tem jima boste odprli nov pogled in morda drugačen pristop k življenju, prijateljem in delu. Za to, da znate poskrbeti zase, pa nikar ne imejte slabe vesti. Ostanite taki še naprej. Tudi če vaša iskrenost ne bo dobro sprejeta. Maja, 40 let
Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži
