Benito Mussolini – resnica in miti o italijanskem diktatorju

In prav ta je pred dnevi v slovenščini izšla tudi pri nas.

Kakšen je torej bil človek, ki ga zgodovina pozna kot velikega duceja, in ki je na velikem zborovanju v Pulju septembra 1920 govoril, da s slovansko raso ne gre izvajati politike korenčka, temveč politiko palice. Ali kot je Mussolinija v uvodu k Boswortovi knjigi citiral Jože Pirjevec: »Meja naše domovine mora teči od Brennerja do Snežnika in Dinarskega gorstva. Mislim, da je veliko laže žrtvovati 500.000 slovenskih in hrvaških barbarov kakor 50.000 Italijanov (ki so ostali kot manjšina v Jugoslaviji).«

Richard Bosworth, ki se je že od malega navduševal nad zgodovino, da bi kasneje postal strokovnjak za zgodovino Italije, se je s področjem medvojne Evrope srečal tekom svojega dodiplomskega študija, ko je leta 1961 prišel na Sydneysko univerzo. Za temo ga je navdušil tamkajšnji profesor Ernest Bramsted, ki je takrat ravno pisal Goebbelsov življenjepis. Študij mednarodnih odnosov 20. stoletja, med katerimi se je sprva osredotočil na vrednotenje britanske politike do Italije, kasneje pa se je povsem posvetil italijanistiki, so popestrili prva študijska potovanja v Rim, kjer je s šepavim znanjem italijanščine pričel brskati po starih arhivih. V svoji knjigi Mussolini je Bosworth tako združil kar trideset let raziskovanja pri številnih zgodovinarjih, v arhivih in knjižnicah. Izvorno izdajo biografije je spisal po podpisu pogodbe leta 1998 v dobrih treh letih. Knjiga je doživela nekaj ponatisov in prenovitev, da bi leta 2010 izšla zadnja dopolnjena izdaja tega istega dela.

To, kar dela Bosworthovo izčrpno biografijo Mussolinija najbolj zanimivo, pa je, da je skušal na subjekt svojega raziskovanja gledati vsaj z malce 'usmiljenega očesa'.

• »Bralci bodo ugotovili, da ga imam za nasilneža, strahopetca in nesposobneža, in se med pisanjem biografije nisem spreobrnil v častilca dučeja ali fašizma. V primerjavi s splošno sprejetimi stališči o njegovem 'kolegu' Adolfu Hitlerju pa je bil Mussolini po moje človek, ki ni bil tako drugačen od nas povprečnih ljudi. Bil je prostaško ošaben, strahoten seksist in rasist, grešil je v dejanjih in veliko dobrega opustil, evolucijo je razumel v najslabšem možnem smislu, toda številni Italijani njegove generacije so šli po isti poti, pa jim je bilo oproščeno, in po podobnih poteh hodimo nemara tudi mi, naj nam bo oproščeno ali ne.«

Od malega Benita do velikega dučeja!

Neko nedeljo, natančneje 29. julija 1883, se je v zaselku Dovia ob dveh popoldne rodil sin mami Rosi Maltoni in Alessandru Mussoliniju. Kot je znano, naj bi Mussolinijevi v takratni najbližji okolici tudi nekaj veljali. Niso bili gosposkega rodu, a hkrati tudi niso bili najnižjega stanu. In čeprav so nekateri pisci Mussolinijevih biografij skušali poudarjati plemenitost Mussolinijeva rodu, je resnica ta, da so Mussoliniji izšli iz rodu malih kmetov, ki so se v 17. in 18. stoletju večinoma kot najemniki preživljali v hribovitem mejnem območju med vatikansko Romanijo in samostojno Toskano.

Benito, ki je svoje ime dobil v čast mehiškega revolucionarja Benita Juareza, je rasel ob očetu, ki je bil že leta 1883 znan socialist, zaradi česar je imel občasno tudi precejšnje težave in bil med drugim tudi zaprt. Po drugi strani pa je nanj močno vplivala tudi njegova mati Rosa Maltoni, ki je bila vsaj tako vplivna kot njen soprog, če ne še bolj. V fašističnem režimu so jo slikali kot La Madre, Mater, ki je svojim otrokom z Benitom na čelu predstavljala 'najlepšo vizijo preteklosti, privid, ki jih bo spremljal za vse večne čase.' Benitova starša bi se le težko lahko bila bolj različna. Drug z drugim se nista ujemala ne po izvoru ne po svetovnem nazoru. Rosa Maltoni je bila med drugim znana tudi po svoji pobožnosti, tako je svojega malega Benita kmalu pričela voditi tudi k mašam, ta pa je zato lahko kasneje po potrebi zatrjeval, da je bil 'kot otrok vzgajan v katoliški veri', pa čeprav naj bi drugje priznal, da sovražil vonj kadila in vernikov, brleče sveče in sopihanje orgel.

• »Propagandni stroj je vneto trdil, da je Mussolini 'izšel iz ljudstva, zato razume in podpira vsa njegova prizadevanja'. Izvor Mussolinijeve družine je seveda stvar zase in ga ne gre posplošiti na vse Italijane raznih slojev, pokrajin in obdobij. Toda ko se poglabljamo v dučejevo osebnost in način razmišljanja, začutimo v njem odmeve njegove družine in tistega kotička Romanje, piccolo mondo, kjer je bil rojen.«

V času Mussolinijeve diktature so otroštvo malega Benita napolnili z miti o njegovi izjemnosti in genialnosti, kar naj bi veljalo kot dokaz, da je bil duče 'vedno duče', in da se je že od rojstva, če ne celo prej, vedel kot 'pravi Rimljan'.

• »Dučejev sošolec, ki je v 30. letih objavil spomine nanj, opisuje ponosnega in molčečega fanta, ki je izstopal s črnimi oblačili (tudi kravato) in izrazito bledico. Bil je znan kot ognjevit in neutruden plesalec. Še ko dijak se je bahal, da je za pol lire izgubil nedolžnost v forlijski javni hiši, kar mu je baje vzbudilo slo in slabo vest. Prijateljem je govoril, da piše čudovito poezijo, vendar vse pesmi raztrga. Dajal je vedeti, da globoko razmišlja. V žepu je za talisman nosil medaljon s podobo Karla Marxa. Izrazite oči so mu iz dneva v dan bolj žarele. Pustil si je rasti brčice in jih obdržal do konca prve svetovne vojne (čeprav niso bile nikoli tako bujne kot očetovi brki).«

Ob koncu šolanje je bil Mussolini mlad, bister, jezen, ambiciozen in občasno tako nasilen, kot je bila njegova okolica. Bil pa je tudi odločen. In imel je srečo, da je živel v časih, ko so njegovi posebni darovi dobivali na veljavi. Oznaka, da je 'prvi v razredu', po Bosworthovem mnenju niti ni bila tako zelo napačna, čeprav pa ni bil edini politik v zgodovini, ki bi si zaslužil takšno oznako.

Mussolinijeva poklicna pot se je začela manj ambiciozno, kot si je sprva sam želel. Od doma je odšel za pomožnega učitelja v podružnični šoli v več kot sto kilometrov oddaljeni vasici Pieve Saliceto. Zaradi svojih svobodomiselnih vzgojnih prijemov, bojda pa tudi zaradi pijače in kartanja, mu pogodbo niso podaljšali, Benito pa se je kmalu zatem odločil, da bo svojo srečo poskusil tako kot tisoče drugih Italijanov najti v belem svetu. Svoj devetnajsti rojstni dan je praznoval pod tujim nebom, v Švici, kjer je bil tistega leta zgolj eden od svojih 50.233 rojakov, ki so storili isto.

• »Italijani so, tako kot Mussolini, pogosto odhajali na tuje, kakor jih je pač gnala pustolovska žilica ali potreba. Marsikdo je začasno življenje v tujini sprejel kot nekakšno vajeništvo ali vojaščino, ki prinese marsikaj krutega in nepredvidljivega. Življenje zunaj domovine je bilo neke vrste zrelostni izpit, nujna žrtev, ki je izseljencu končno prinesla 'bogastvo' in mu omogočila, da se vrne k svojcem v rodni kraj kot pravi moški. Izseljevanje je bilo v bistvu množična bitka za preživetje, kjer ni bilo prostora za občutek narodne pripadnosti. Vladalo je prepričanje, da država za svoje ljudi ne zna in more poskrbeti.«

Tudi o Mussolinijevem izseljenstvu se je napletlo veliko legend. V teh pripovedih Mussolini mestoma nastopa kot izobraženec v izgnanstvu in kot mladenič, ki je odšel s trebuhom za kruhom. Včasih naj bi spal po parkih, priložnostno delal pri zidarjih, mesarjih in vinotočcih, dokler ni napredoval do pisarniškega dela, vendar pa je vsa en njegovo sodobnik opazil tudi, da je imel ta samooklicani proletarec pri vsem svojem garanju neverjetno bele in mehke roke.

V svojih mladostniških letih Mussolini tudi sicer ni bil ravno zgled poštenjaka. Živel je življenje boema, ki se navkljub prigovarjanju materi ni želel ustaliti.

• »... in ko je odšel poučevati v Tomlezzo blizu italijanske severne meje, se je govorilo o nezakonskem sinu, ki pa je kmalu umrl. To je bilo edino obdobje, ko je Mussolini pretirano pil (kot so si zapomnili njegovi nasprotniki). Še vedno je bil socialist in (protiklerikalni) aktivist, čeprav je nekaj časa manj pisal za časopise. Besedičil pa je še vedno rad. Krajevni časopis v Vidmu (Udine) je kmalu poročal o zanesenjaškem revolucionarnem maestru 'Bussoliniju'. Socialistični skrajnež je iz rokava stresel buren 45-minutni govor o mučenem krivovercu Giordanu Brunu. Njegov nastop je tovariše tako navdihnil, da so na koncu zapeli delavsko himno, demonstracija pa se je končala pred krajevnim župniščem s kričanjem, s katerim so slavili Bruna in izražali neomajno podporo francoskim protiklerikalcem.«

Mussolinijeva politična kariera je bila oživljena, odločitev, da obesi poučevanje na klin in se posveti politiki, pa se je rodila kmalu zatem, ko sta se končali zgodbi njegovega učiteljevanja v Oneglii in Tolmezzu. Z nekaj sreče in s pomočjo priporočil mu je uspelo postati tajnik socialistične organizacije na Južnem Tirolskem, ki je bilo pod avstrijsko oblastjo, kjer naj bi izdajal tudi strankarsko glasilo. A tudi ta njegova nova zaposlitev se je prekmalu končala.

Medtem ko je v precejšnjem obupu zase iskal nove poti, je njegov zanemarjen in boemsko vpadljiv videz opravil svoje pri nežnejšem spolu.

Neki poročevalec naj bi izračunal, da je Mussolini spal z več kot štiristo ženskami, nedvomno pa je imel številna razmerja, dolgotrajna ali bežna, in kar nekaj nezakonskih otrok. Bil pa je tudi v trajnem razmerju z Rachele Guidi, s katero se je čez čas tudi poročil. Tudi o njuni zvezi ne manjka legend. In tudi o njune zvezi je Bosworth uspel ločiti pleve od semen.

A kakorkoli že, sosledje dogodkov je nato hotelo, da taistega Benita, za katerega so tudi številni sodobniki prišli do sklepa, da je bil v bistvu falot in tepec, da ne govorimo o tem, da mu očitajo promiskuitetnost, bahavost, domišljavost, samovšečnost, ozkosrčnost, krutost in nesposobnost, danes poznamo tudi kot italijanskega diktatorja, po katerem so se v 20. stoletju zgledovali številni diktatorji.

A preden vas na tem mestu pustimo z vtisom, da je bil Mussolini navkljub njegovim grožnjam, da si želi zgraditi 'totalitarno državo', zgolj 'slamnati Cezar' in nič več kot 'sejemski pavliha', naj vam damo misliti s še enim odlomkom iz Mussolinijeve biografije:

• »Za katerega evropskega politika iz prve polovice 20. stoletja lahko mirno zatrdimo, da je bral filozofska in književna dela sonarodnjakov in pošiljal avtorjem kritične pripombe in čestitke? Kdo je v časih globoke krize in kljub očitno slabemu zdravju imel na mizi Sokratova in Platonova dela z lastnoročno pripisanimi komentarji? Kdo je javno priznal, da ljubi drevje, in je zaskrbljeno preverjal pri uradnikih, koliko škode je prizadejal kak vihar? Kdo je vztrajal, da mora biti njegova stranka 'popustljiva do profesorjev'? Kdo je bil skoraj vedno pripravljen dati intervju in se je že vnaprej veselil, da se bo lahko razgovoril o sodobni politiki in filozofiji? Kdo je zapustil najmanj štiriinštirideset knjig svojih zbranih del? Kdo je bil prisrčno pozoren do hčere, ki je po poroki med prvo nosečnostjo živela v tujini, in ji redno pisal, pa čeprav je včasih sporočil samo, da se vsa družina veseli zmag italijanske reprezentance?«

Naj vas odgovor ne preseneti. Vse to je bil Benito Mussolini, duče italijanskega fašizma in diktator Italije od leta 1922 (ali 1925) do 1945 (ali 1943).

Bosworthova izčrpna biografija vas skratka ne bo popeljala le v otroška in mladostna leta Benita Mussolinija, temveč boste v nadaljevanju z vsemi zanimivimi detalji lahko brali, kako je po izgonu iz Švice zaradi klateštva in odsluženi vojaščini doma nato le postal urednik socialističnega časopisa Avanti. Zaradi nesoglasij je nekaj let zatem s tega mesta odstopil ter ustanovil svoj časnik Popolo d'Italia. Ko je nastopila prva svetovna vojna je bil ponovno vpoklican in med vojno dosegel čin korporala. Leta 1917 pa je bil zaradi rane na nogi odpuščen iz vojske in se je lahko vrnil na uredniško mesto Popolo d'Italija v Milano. Po koncu vojne je postal politično še aktivnejši in leta 1919 s somišljeniki ustanovil Zvezo borcev ter s fašistično listo neuspešno kandidiral na prvih povojnih volitvah. Fašistično gibanje se je navkljub neuspehu širilo, tako da je bila leta 1921 ustanovljena tudi Fašistična stranka. Takrat je bil Mussolini že poslanec. Oktobra 1922 je Mussolini s svojo stranko izvedel protestni Pohod na Rim, si pridobil naklonjenost javnosti in katoliške cerkve, pod njegovim vodstvom pa je Italija postala vzor za fašistične sisteme v drugih državah.

Mussolinijevo življenje je skratka še kako vredno tako branja kot razmisleka.

Tudi zato ...

Priporočamo v branje!

Mussolini – Richard J. B. Bosworth

Knjiga Mussolini izčrpno izriše Mussolinija kot lažnega intelektualca in impulzivnega hujskača, ki se vztrajno vzpenja, ustvarja o sebi mit, brutalno vlada in klavrno konča. Bralcu odpre izjemen vpogled v ozadje njegovega intimnega in političnega življenja: predstavlja vzvode fašistične ideologije, ki je pognala v smrt milijon ljudi. Prikazuje politika, ki je sejal vihar nasilja in sanjal, da bo pobil štiri milijone manjvrednih slovanskih Italijanov.

Avtor knjige, Richard Bosworth, predava zgodovino na Zhodnoavstralski univerzi in na Univerzi v Readingu v Veliki Britaniji ter je med svetovno priznanimi strokovnjaki za novejšo italijansko zgodovino. Kot profesor gostuje v številnih ustanovah, med drugim na italijanski akademiji Univerze Columbia, v Clare Hall V Cambridgeu, na kolidžih Balliol in All Souls v Oxfordu ter v Centru za humanistične študije ANU v Canberri.

O knjigi so povedali:

• »Izjemno poglobljena študija v sijajnem slogu in v humanističnem duhu, skrbno pretehtana in z bogatim vpogledom - v vseh pogledih odličen prikaz Mussolinija in fašističnega režima!" - IAN KERSHAW, avtor uspešnic o Hitlerju

• »Slutim, da bodo Bosworthovega Mussolinija italijanski zgodovinarji priporočali prijateljem, ki iz ljubiteljskega zanimanja iščejo dobro knjigo o fašistični Italiji.« - Dr. Carl Ipsen

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ