Priznana igralka ljubljanske drame, ki trenutno igra Merlina v veličastni gledališki predstavi Merlin ali Pusta dežela, Gospo Mefisto v Faustu, Lady Macbeth v Macbethu in Njo v Angelu pozabe, za katero je prejela tudi Borštnikovo nagrado, me je v trenutku prevzela s svojo prijaznostjo.
Ježkova in Prešernova nagrajenka v sebi nima niti kančka hudobije, zato je resnično osupljiva njena sposobnost vživljanja v negativne like, ki jim vdihne karizmatičnost. Predvsem pa sta presunljivi njena skromnost in predanost igralskemu poklicu.
Postmodernistična dramska utopija Merlin ali Pusta dežela, ki jo je zasnoval nemški dramatik Tankred Dorst, obsega skoraj 400 strani. Domnevam, da morate igralci veliko brati. Ste knjižni molj tudi v zasebnem življenju?
Sem, vendar sem med študijem za predstavo Merlin večinoma brala o vitezih okrogle mize, o Merlinu in o magiji. Poleti, ko imam več prostega časa, pa rada berem romane ali poezijo.
Igrate tudi v predstavi Angel pozabe, ki je nastala po presunljivem romanu Maje Haderlap. Kako pomembno je pri ustvarjanju vloge, da vam besedilo zleze pod kožo?
To je zelo pomembno. Ko sem prebrala roman Angel pozabe, sem jokala in spraševala sem se, kako bomo to postaviti na oder. Zdelo se mi je nemogoče. Besedilo ti mora biti všeč. Če ti ni, se potem malo prisiliš, da najdeš v njem nekaj, kar te zanima. Kadar pa ti je besedilo zelo všeč, je to pravi blagoslov za igralca.
Kako se lotite vloge, ki vam ni takoj všeč?
Tako, da si napletem zgodbo okoli te osebe. Če je oseba bolj enoplastna, si v mislih izmislim situacije ali njeno preteklost, da si jo naredim bolj zanimivo.
V nekem intervjuju ste izjavili, da veliko raje igrate hudobce kot zapuščene, trpeče ženske. Zakaj?
Razpon ženskih vlog vemo, kakšen je. Nekaj je zelo lepih, ampak večinoma so si podobne. O tem sva se pogovarjali s Sašo Pavlin Stošić, ki v predstavi Merlin igra Ginevro. Rekla mi je, da z veseljem in zanimanjem opazuje, kako oblikujem vlogo Merlina. Pojasnila sem ji, da če bi ona več kot 20 let na odru igrala žensko, ki mora biti lepa, izjavlja besede 'Ljubim te', joče v vsaki sceni zaradi moškega in ne razume, kaj se pogovarjajo moški, bi bila po 20 letih takšnih vlog izjemno srečna, če bi dobila vlogo, kot je Merlin. Večina vlog je namreč takšnih, da si trpeči okras, če se izrazim nekoliko radikalno.
Se vam zdi, da je to odsev položaja žensk v družbi?
Da. In tudi gledalci radi gledajo ženske, ki so v stiski. Velike romaneskne vloge in tudi filmi temeljijo na tem. Nekatere takšne vloge so lahko zelo lepe in zanimive, če imajo zraven še kaj pametnega za povedati. Je pa kopica vlog, v katerih se ženske pogovarjajo o moških, moški pa razglabljajo o bogu, smislu življenja, politiki in svetu. Ko smo delali Fausta, sem izjavila, da raje igram hudobce kot trpeče ženske. Goethejevi verzi so namreč čudoviti, brezčasni, ontološki, filozofski, hkrati pa preprosti. To me zanima v gledališču.
Je težje igrati predstavo, kjer je besedilo zapisano v verzih?
Ko je enkrat narejena, ne. Študij pa je težji. Prebiti se v bistvo verza, da zveni naravno in prav, je težka naloga. Pri tem nam je v veliko pomoč odlična lektorica Tatjana Stanič.
S kakšnimi režiserji najraje sodelujete?
S tistimi, s katerimi se ujamem tudi na človeški ravni. Z Aleksandrom Popovskim sva že od prvega sodelovanja našla skupen umetniški jezik. Zelo malo se pogovarjava, pogledava se in veva, kaj je treba narediti. Ne potrebujeva veliko besed. S takšnimi režiserji je pot ustvarjanja predstave lepa. Omenila bi tudi Igorja Pisona in Primoža Ekarta, so pa tudi še drugi.
Trenutno igrate v petih predstavah. Je težko preklapljati med vlogami?
Ne. Vsaka predstava ima svoj miselni svet, svojo vizualno podobo in druge soigralce. Ko enkrat vstopiš v vlogo, sploh ne razmišljaš o ničemer drugem. Vonj, kostum, glasba v predstavi te popeljejo v vlogo. Po poletju, ko nekaj mesecev ne igram, imamo obnovitvene vaje. Ko je predstava na rednem sporedu, pa nimam nobenih težav. Pred predstavami imam svoj obred.
Kakšen je vaš obred?
Pred vsako predstavo vedno ponovim tekst, ne glede na to, ali sem zjutraj že bila na vaji. Potem pa mi misli same začnejo potovati skozi predstavo. Včasih se je treba tudi razgibati. Odvisno je od tega, kaj predstava zahteva.
Kako po predstavi odložite vlogo in se vrnete vase?
Pri vsaki predstavi je drugače. Težko rečem, da grem ven iz sebe. Ne grem ven iz sebe, ampak grem mogoče globlje vase, četudi se morda to sliši nekoliko patetično. Zelo se osredotočim, sledim prizorom, poslušam soigralce in poskušam slediti tistemu, kar se na odru dogaja. Včasih po predstavi nisem takoj prisotna in odprta za pogovor, predvsem pri kakšnih zelo težkih predstavah. Največkrat pa mi zelo ustreza pogovor s soigralci po predstavi.
Razmišljate o predstavah tudi doma?
Predstav, ki jih redno igram, ne nosim domov. Med ustvarjanjem pa je drugače. Dva tedna pred premiero doma veliko razmišljam o stvareh, za katere imam občutek, da jih še nisem dovolj dobro povedala, odigrala. Stavki se mi vrtijo v glavi. To poskušam početi bolj na skrivaj, ampak mi ne uspe vedno. Na srečo imam zelo razumevajočega moža.
Ali imate v gledališču prijatelje?
Zame je izjemnega pomena, da imam v gledališču prijatelje in prijateljice. Brez tega bi bila pri ustvarjanju zelo osamljena. Nekaj zelo lepih prijateljstev imam v Drami, in kadar z njimi stojim na odru, je to še nekaj več. Velikokrat pridem v Dramo in poiščem katero od kolegic, da se pogovorim z njo, ji povem, kaj mi ne gre in jo prosim za nasvet. Ne verjamem, da v gledališču ne moreš imeti prijateljev. To ni res.
Kaj pa, če se pojavi tekmovalnost zaradi borbe za vloge?
Nikdar nisem doživela nobene borbe za vlogo. Najbrž obstajajo in ne vem zanje, ali pa kakšne stvari vem, pa me ne zanimajo. Raje nimam vloge in imam prijateljico. Če bi se moje življenje zožilo na golo ambicioznost, ne vem, kam lahko kot človek sploh napredujem.
Od leta 2003 ste članica igralskega ansambla SNG Drama, pred tem ste igrali v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Predstavili ste se v različnih vlogah tekstov sodobnih avtorjev in klasikov. So vas izoblikovale male ali velike vloge?
Mislim, da je treba igrati vse vloge. Če se imaš samo za igralca glavnih vlog, je najbrž nekaj narobe s tvojim egom. Včasih mora tudi kakšen drug igralec priti do večje vloge in kot dober igralec v manjši vlogi mu lahko veliko daš. Nasprotujem pa izjavi, da ni majhnih in velikih vlog. To je velika laž, ki jo režiserji radi ponavljajo, češ da malih vlog ni in da si v vsaki vlogi lahko dober. Seveda si lahko v vsaki vlogi dober, ampak z enim prizorom in petimi stavki ne moreš zasijati in taka vloga ne daje nobenega zadovoljstva. Naredijo te velike vloge in možnost, da imaš soigralce, ki so boljši od tebe in ti pomagajo. Ko opazujem mlajše kolege, se zavedam, da je naša naloga, da jih lepo sprejmemo in jim poskušamo pomagati. Spomnim se namreč sebe v teh letih in vem, da sem bila izjemno hvaležna za kakršenkoli nasvet, ker se po končani akademiji na odru ne znajdeš takoj. Zelo lepo mi je, če se ujamem z mladimi, in vesela sem tudi kakšne njihove pripombe.
Ste že v otroštvu želeli postati igralka?
Odkar sem prvič šla v gledališče, sem si to želela. V četrtem razredu osnovne šole sem v Mladinskem gledališču gledala predstavo Šuhu in leteča princesa in tega ne bom nikoli pozabila. Od takrat sem sanjala o igralstvu, čeprav takrat še nisem vedela, da obstaja šola za to.
So vas starši spodbujali pri odločitvi za igralski poklic?
Sploh ne. Bili so iz povsem drugega okolja, niso poznali igralstva in moja mama se je bala zame. Ni mi prepovedovala, da bi se ukvarjala s tem, si je pa želela, da bi se odločila za poklic, ki bi mi dal varnost. Ko sem v drugem poskusu naredila sprejemne izpite za akademijo in je spoznala, da si to resnično želim, pa je rada prišla v gledališče.
Ste redna obiskovalka gledaliških predstav?
Trenutno bolj redko zahajam v gledališče zaradi hčerke. Imam veliko predstav, in ko imam prost večer, sem rada doma. Ni lepšega kot branje pravljice pred spanjem.
Na spletni strani ljubljanske Drame je pri vaši predstavitvi zapisan Jungov citat: »Ljudje so pripravljeni narediti vse, tudi neumnost, da bi se izognili lastni duši.« Se strinjate s tem?
Citat sem izbrala, ko smo delali Fausta, in v njem je vsekakor košček resnice. Ljudje namreč delamo vse, da se nam ni treba soočiti s sabo: gledamo televizijo, gledamo v telefone, vse manj se pogovarjamo. Izogibamo se sami sebi, da se ne bi srečali z bolečino in strahovi. Če je človek ves čas v stiku z nekimi napravami in ima urnik z obveznostmi, potem ni bojazni, da bi na poti hitenja srečal majhnega in žalostnega sebe.
Se tudi igralci skrivate pred sabo, ker prevzemate vloge drugih?
Zame je to svoboda, ker se igram, da sem nekaj drugega. Tisti nekdo drugi je lahko vse. Igralstvo je kot nekakšna odrasla igrica za otroke. Naš poklic je zelo resen in posvečen, ampak hkrati pa se igramo in pretvarjamo, da smo nekaj drugega. To poskušamo početi iskreno in z namenom, da bi ljudem povedali določeno zgodbo.
Ste popolnoma predani igralskemu poklicu?
Kadar delam, sem vsekakor zelo predana. Vedno pa se borim proti temu, da bi se jemala preveč resno. Če si ustvariš neko napihnjeno podobo o sebi, težko delaš naprej. Igralski poklic zahteva nenehni dvom in preizpraševanje vsega, še zlasti sebe. Tako, da delam resno, vendar se ne jemljem preveč resno.
Kako pa se sprostite?
Pred premiero sem cele dneve v družbi, ker je gledališče skupinsko delo, tako da po premieri iščem predvsem samoto. To pomeni, da sem doma z možem in hčerko. Takrat ne prenesem radia ali televizije. Rada se ukvarjam s športom in berem, vendar po premieri tudi brati ne morem takoj. Premierski adrenalin gre zelo počasi iz telesa.
Predstava Merlin ali Pusta dežela odpira številna vprašanja. Eno izmed njih je: zakaj je, kadar imamo opraviti s človeškimi stvarmi, zmeraj nujna kakšna čarovniška palica? Kaj bi naredili s človeškimi stvarmi, če bi imeli čarobno paličico?
Ob vseh katastrofalnih novicah, ki dnevno prihajajo v naše domove, res ne vem, česa bi se najprej lotila. Vsekakor bi pomagala neskončni množici ljudi, ki beži pred vojno, vsem tem staršem, ki vlečejo svoje otroke čez pol sveta, da bi jim rešili življenje. Počutim se kot nemočna opazovalka te velike tragedije, in to je grozen občutek.
Kaj vas najbolj osrečuje?
Dom in to, da počnem, kar rada počnem, z ljudmi, ki jih imam rada. Najbolj uspešna premiera mi ne pomeni nič, če nimam tega s kom podeliti. Čez dva dni je vsak uspeh samo spomin. Nič ti ne pomaga uspeh, če nimaš nikogar, ki bi se s tabo veselil.
Ideja, da so igralci nesrečni ljudje, torej ne drži?
Sreča je izbira. Vsakomur se lahko zgodijo slabe stvari. Toda če za to kriviš druge in se oklepaš nesrečnih dogodkov, si nesrečen. In jaz nočem biti nesrečna. Predvsem pa nočem biti zagrenjena. Zagrenjenost je kisla in prinese s sabo veliko pritoževanja in obsojanja drugih. Čez 15 let si želim biti vesela in zadovoljna babica.
Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
