Naj na začetku povem, da ne zagovarjam tega, da otrok lahko dela, kar hoče, in da lahko po mili volji tepe starše. Predstavljajte si naslednji prizor. Pred vrtcem stoji oče, ki trese deklico, staro okoli tri leta, po tem, ko jih ji je krepko naložil po riti. Njegove besede, ki spremljajo situacijo, so: "A ti boš mene tepla! Kaj pa si ti misliš!!!" Deklica glasno joka, oče pa nadaljuje: "ŠŠŠŠ. Nehaj jokati!!!"
Zraven njiju voziček, v njem dojenček star manj kot leto. Oče deklici natrosi še nekaj krepkih besed, da ji tega ne bo dovolil in kako grdo se obnaša, deklica medtem joka. Namen mojega pisanja ni, da se zgražam nad očetom. Niti to, da sodim, ali dela prav ali narobe. Vsak naredi, kot v določenem trenutku najbolje zmore. Morda je prišel po hčer utrujen od vsega, kar se je že dogajalo čez dan. Deklica mu je morda stopila 'na živec', saj je morda njeno vedenje razumel kot znak, da ga ne spoštuje. On pa ji je 'pokazal', da je treba očeta spoštovati in da njenega vedenja ne bo dopustil. Moj namen prav tako ni, da opravičujem dekličino vedenje. Si pa predstavljam, da deklica z njim izraža svojo stisko in nemir, nikakor ne nespoštovanja do očeta. Zelo verjetno je bila v vrtcu osem ur, kamor jo je oče prišel iskat z mlajšo sestrico. Zelo verjetno ji ni bilo všeč, da mora biti ona ves dan v vrtcu, medtem ko je sestrica doma. Morda se ji je čez dan zgodilo še marsikaj, česar ne veva niti jaz niti oče. To, da je udarila očeta, je posledica njene stiske, ne nespoštovanja očeta. In močno dvomim, da si bo oče spoštovanje hčere zaslužil s takšnim vedenjem.
Kako ravnati v takšni situaciji, je odvisno od tega, kaj pravzaprav želite naučiti otroka. Če želite, da bo vaš otrok, ko odraste, znal začutiti, kaj se v njem dogaja, potem pa se odzvati tako, da bo ustrezno in družbeno sprejemljivo, ga morate učiti, da lahko čuti, kar čuti, hkrati pa se mora naučiti, katera vedenja so sprejemljiva in katera ne. Kaj torej lahko naredite, ko vas malček udari? Jaz, če sem le dovolj umirjena, kar (priznam) mi tudi ne uspe vedno, počepnem k sinu, ga pogledam v oči, odzrcalim njegovo čustvo (vidim, da si jezen), če zmorem, osmislim vedenje (npr. ima smisel, da si jezen, ker vidiš, da si ti ves dan v vrtcu, bratec pa je doma), potem pa postavim jasno mejo (vendar ne dovolim, da me tepeš). Lahko povem tudi, kaj je druga možnost (če si jezen, mi to povej). Načinov je mnogo, osebno pa verjamem, da je način, kjer otroka najprej vidim v njegovi stiski, mu pokažem, da ga razumem, potem pa mu postavim jasno mejo in mu ponudim drugačno vedenje, tisti način, ki otroka dolgoročno največ nauči. Hkrati naju takšen pristop z otrokom povezuje, ne ločuje.
Mag. Ana Bešter Bertoncelj je psihoterapevtka in imago terapevtka, mama dveh otrok, ki že več kot 15 let raziskuje odnose in pomaga ljudem na poti osebne rasti ter pri izzivih starševstva in partnerstva. Najdete jo na www.libra.si, na Facebooku, Twitterju in LinkedInu.
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
