Tokrat o sreči in zadovoljstvu z Aleksandrom Zadelom, psihologom, specialistom klinične psihologije in terapevtom.

Kaj je sreča in zakaj smo neprenehoma nezadovoljni, čeprav imamo vse in še več, kot potrebujemo. Zakaj nam razmerja ne uspevajo, četudi gre za dva kakovostna človeka, ki sta del njega. Na voljo imamo vse informacije in kanale, da izboljšamo svoje življenje, a zdi se, kot da smo vsi kot družba strašno nezadovoljni in v stresu.

Vse bolj opazno je, da je veliko ljudi zbeganih, brez kompasa, notranjega miru. Zdi se, kot da leta ne bi prinesla nikakršne modrosti ... Kaj se nam dogaja?

Kdo ve, ali je to opažanje pravilno. Ljudje smo kompleksna bitja, ki smo skozi vso zgodovino obstoja zadovoljni, ko so naše potrebe zadovoljene, in nezadovoljni, ko niso. Zanimivi smo zaradi tega, ker smo lahko nesrečni tudi takrat, ko so naše potrebe zadovoljene, če nas je denimo strah prihodnosti. Najbrž človeška družba (vsaj naša zahodna ali potrošniška) v vsej svoji zgodovini ni imela takšnega dostopa do znanja, hrane, udobja, varnosti ... pa nam z vidika vaših opažanj to načeloma nič ne pomaga.

Kje je potem ta globlji problem?

Večkrat pomislim, da je moderna družba izrazito pozorna in osredotočena na posameznika in njegovo doživljanje. Z vidika potrošništva je treba potencirati, da je nekaj narobe. Ljudi je treba senzibilizirati na vsakršen odklon od sreče in zadovoljstva ter potem pretiravati s pomenom uspeha, idealnega videza ali kakšnega drugega cilja. Standardi lepote, uspešnosti, videza in podobno so postavljeni tako visoko, da ljudje upravičeno dvomijo o svojih sposobnostih doseči te standarde. Seveda jih nezmožnost doseči nedosegljive cilje dela nesrečne, razrvane, depresivne, jezne ...Obenem pa so ljudje dobro obveščeni in imajo občutek, da vedo vse o vsem, sam rad rečem, da smo preinformirani, hkrati so izpostavljeni pritisku družbe, da bi morali biti ves čas srečni, zadovoljni in uspešni, kar seveda ni mogoče. Zbeganost je najbrž bolj posledica tega, ker nismo osredotočeni na prave stvari. Občutek pomanjkanja kompasa morda izvira iz preobilice možnih ciljev, ki so na voljo. Iskanje notranjega miru je oteženo, ker imamo nešteto zunanjih priporočil, kaj je prav in kaj ne, potem pa ne poslušamo sebe, svojega telesa in svojih čustev. Odgovore na vprašanja, ki si jih zastavljamo o sebi, iščemo zunaj sebe, v priročnikih, pri gurujih in mnenjskih voditeljih ali na obskurnih spletnih straneh, kjer se poskuša zbujati vtis, da so prispevki strokovni, ker izvirajo iz izkušenj pisca ali nekoga, ki ga pisec dobro pozna.

Kako v tem svetu hitrih impulzov sploh umiriti notranjost, in potem to prenesti še v zunanjost, v svoje življenje?

Težko, ni pa nemogoče. Ljudje imajo danes vse manj kondicije, potrpljenja in frustracijske tolerance, kar bi jim omogočilo, da poslušajo sebe, svoje telo, sledijo svojim mislim in občutkom. Videti je, da je časa vse manj, kar seveda ne drži. Potencialnih ciljev, ki so nam zanimivi, je vse več. Stvari, ki bi jih radi počeli, ali mislimo, da bi jih radi počeli, je nešteto in seveda za vse nimamo časa. Zato se nam zdi, da nam časa primanjkuje, in ne, ker bi ga dejansko bilo manj.

Otrokom že od malega preprečujemo, da bi si vzeli čas. Od majhnega jih navajamo, da časa ni dovolj za vse, kar bi bilo treba postoriti, za vse naše želje, ideje, konjičke, športne aktivnosti, obveznosti. Danes otroci odrastejo s tem, da jim je škoda časa za aktivnosti, ki so bolj kompleksne. Zdi se jim noro, da bi sestavljali modelček za ladjo, če lahko kupijo v trgovini super ladjo, ki jo še poganja motor na baterijo. Čisti užitek, brez truda. Tako odrastemo in čakamo na čisti užitek brez truda. Seveda je druga skrajnost človek, ki je vprežen v delo, v katerem ne vidi drugega smisla kot plačo in socialno varnost. Tak posameznik se odtuji od svoje notranjosti, od sebe, svojega bistva, od svojih hrepenenj in sanj. Dejstvo, da bi občutil, da ne živi svojega resničnega življenja, da ne osmišlja svojega bistva, bi ga najbrž pokopalo. To je eden od glavnih razlogov, da je velikanski delež ljudi v zahodni populaciji načeloma zdrav, pa hkrati na 'psihofarmakih', ki mu omogočajo, da to življenje sploh lahko prenaša in 'živi'.

Soočenje s seboj je ključno, da človek lahko zaživi polnejše življenje. Kako vi definirate soočenje s seboj? Kako usmerjate ljudi, da pridejo do tega?

Vsak človek bi se rad dobro počutil. Dobro počutje pomeni, da imamo potrebe skladno zadovoljene. Večinoma zmotno mislimo, da imamo ljudje zelo različne potrebe. To ne drži. Vsi ljudje imamo približno enake potrebe. Potrebujemo npr. podobno število kalorij na dan, količino vode, počitka in podobno. Toda dramatično se razlikujemo po željah glede tega, katere stvari, vedenja, ljudje ali odnosi bi lahko zadovoljili naše potrebe.

Polnega življenja ne živi človek, ki ima na voljo vsa sredstva, s katerimi lahko zadovolji potrebe, temveč tisti, ki s svojim vedenjem umno razporeja uporabo sredstev, ki jih ima na voljo. To pomeni najti sebe. Najti smisel. Pri mojem delu je izjemnega pomena to, da ljudem pomagam ozavestiti njihove potrebe (ne želje) in skupaj z njimi definirati vedenja, s katerimi bodo svoje potrebe zadovoljili. Sam večkrat rečem, da sta ključni vprašanji, ki jih ima posameznik v življenju, dve. Prvo je: »Kaj so tvoje potrebe (cilji, interesi)?« in drugo: »S katerim vedenjem boš zadovoljil svoje potrebe (dosegel cilje ali uresničil interese)?« Seveda ljudem tudi nazorno predstavim, da smo socialna bitja. To pomeni, da je doživljanje zadovoljstva vsakega od nas neposredno povezano z zadovoljstvom naših bližnjih. Vsakemu od nas bi moralo biti v posebnem interesu, da se imajo dobro tudi ljudje okoli nas, če si želimo, da se bomo dobro počutili tudi sami. Pri tem izzivu vidim veliko rezerv pri celotnem narodu.

To me pripelje k sreči. Kaj je sreča za vas? Kako naj človek 'najde' srečo?

Zame je sreča popolnoma precenjeno čustvo. Noro je pričakovati, da bomo stalno srečni. Sreča je intenzivno prijetno čustvo, ki ga posameznik doživlja, ko ima zelo intenzivno zadovoljeno kakšno skupino potreb ali nekaj njih. Evolucija ni nikoli imela v mislih (če evoluciji pripišem človeške lastnosti), da bi bil človek ves čas srečen. Ves čas srečen človek ne bi bil funkcionalen. Ne gre za to, da bi kdo našel srečo. Gre za to, da delamo stvari, ki nam ponujajo zadovoljstvo, ki nam omogočajo, da skladno zadovoljujemo potrebe. Splet okoliščin skupaj z našim trudom pa včasih pripelje do točke, ko dejansko začutimo srečo v vsej svoji polnosti. Saj ljudje vedo, kaj želim povedati.

Se strinjam. Da človek to dojame, mora biti zrel. Zakaj je tako malo ljudi zrelih denimo pri 40 letih?

To pa je posledica tega, ker imamo tako zelo malo izkušenj. Začne se že v otroštvu. Starši so prekomerno prestrašeni in zaskrbljeni glede svojih otrok. Ne pustijo jim, da bi sami počeli stvari. Ves čas morajo biti prisotni. Na otroškem igrišču je razmerje med starši in otroki ena proti ena. Ves čas so zaščiteni, ves čas se socializirajo v prisotnosti odraslih. Na ta način so oropani izkušenj. Starši pravijo: »Sva šla naredit dijaško mesečno vozovnico.« »Smo se vpisali na srednjo tehnično šolo.« »Sem ga dal študirat to in ono.« Ne dovolijo jim, da likajo, da kuhajo, pazijo brata ali sestro. Otroci so projekt svojih staršev. In potem je ta otrok, sicer kronološko star recimo 40 let, vendar pa popolnoma nefunkcionalen za to starost. Ne zna in ne zmore poskrbeti niti zase, kaj šele za družino in otroke.

Malce grozljivo skorajda ...

Da. Danes otrok, star deset let, po kosilu pogumno vpraša: »Kaj bomo počeli po kosilu?« in starša na ta način spravi v zadrego. Njegovo vprašanje namreč pomeni, kdo od staršev se bo ukvarjal z njim. Ko sem imel jaz deset let, nisem niti v sanjah upal postaviti tega vprašanja. Po kosilu bi najrajši kar izginil. Starša sta imela neverjetno veliko idej, kaj bi jaz lahko počel. Lahko bi pomil posodo, očistil čevlje, pometel dvorišče, pospravil garažo ...

Točno! Z menoj je bilo podobno. Danes je veliko ločenih in potem na novo sestavljenih družin in videti je, da niso srečni. Kljub dejstvu, da znamo oditi iz slabega ali nesrečnega razmerja, si potem v novem ne znamo ustvariti zadovoljstva, kaj šele sreče ...

Seveda. Ljudje so pogosto zmotno prepričani, da so za njihovo nesrečo ali nezadovoljstvo krivi drugi. Niti pomislijo ne, da je lahko kaj narobe z njihovim vedenjem. V primeru, ki ga omenjate, gre večinoma za ljudi, ki iščejo točno določen tip človeka, ki bi lahko zadovoljil njihove potrebe. Ne razumejo, da je partnerstvo veliko več kot najti človeka, ki ti ustreza, ker počne stvari na tak način, kot je tebi všeč.

Kaj je potem ključno za odnos dveh, ki imata za seboj že neko zgodovino bolečih izkušenj? Govorim o nujnih osnovah za dobro razmerje.

Osredotočil se bom na eno, večinoma spregledano dejstvo. Nujna osnova za dobro razmerje je skrb za blagostanje drug drugega. Če ljudje pomislijo na začetke svojih romantičnih zvez, bodo najbrž brez izjeme pomislili na to, da so večino časa razmišljali o tem, kaj bi lahko naredili, da bi bilo drugemu lepo ob nas, in so to pogosto tudi počeli. Ne rečem, da bi morali o tem ves čas razmišljati. Toda če o tem po nekem času v partnerstvu ne razmišljamo več, so na obzorju težave. Zgodi se lahko še hujše. Po določenem času veliko ljudi razmišlja predvsem, kaj bi moral partner narediti, da bi bilo njemu lepo. Ker se to ne zgodi, se prikradejo čustva nestrpnosti, razočaranja, naveličanosti in želja po novem partnerju.

Ste terapevt. Kje se v medsebojnih odnosih največkrat zalomi? Kje pademo? Pri ponavljanju slabih vzorcev? Pri neposlušanju? Pri neiskrenosti?

Moje izkušnje kažejo, da je eden od ključnih razlogov za težave v partnerstvu pričakovanje, da smo z uspešno izbiro partnerja dobili garancijo za srečno skupno življenje. Partner je čudovit, mi smo srečni. Naj traja. In potem ne traja, ker se nehamo pogovarjati, izgubimo interes za drugega, upade medsebojno spoštovanje, ki se krepi, če delamo skupaj, si pomagamo, se podpiramo.

Zakaj smo v resnici tako malo pripravljeni vložiti v lasten razvoj?

Mislim, da je ravno obratno. Še nikoli v zgodovini nismo ljudje toliko neposredno vlagali v svoj razvoj, kot vlagamo zdaj. Toda vlagamo na napačen način. Beremo knjige, članke, prispevke, poslušamo guruje in čakamo, da se bo zgodilo razsvetljenje. Poti do sebe ne more prehoditi namesto nas nihče. In ljudje smo leni. Raje kot bi pristopili k človeku, s katerim se ne razumemo in šli z njim na kavo, preberemo dve knjigi o komunikaciji in govorici telesa ter knjigo o zakonu privlačnosti. Osebni razvoj pa pomeni spremeniti vzorce svojega vedenja, razmišljanja in izbir. Za to so potrebni osredotočenost, jasna namera ter trening.

Bi morali že v šolah biti drugačni predmeti, kjer bi otroci namesto podrobnosti o električnem toku raje spoznali osnove, kako imeti dobro in relativno ugodno (ne materialno) življenje?

Ja. Popolnoma sem prepričan, da so določena znanja za vsakega nujno potrebna, druga pa popolnoma nesmiselna, nepotrebna, sama sebi namen in velik balast. Mislim, da politiki in korporacije v resnici ne želijo samostojnega, zadovoljnega in razmišljujočega posameznika. Ta je lahko kaj hitro zadovoljen s tistim, kar ima. Človek mora biti ravno prav nesrečen, nezadovoljen, razdražen, jezen, negotov, nesamozavesten, da je lahko idealen potrošnik.

Besedilo: Damjana Bakarič // Fotografija: Goran Antley

08. september 2016 Zanimivosti foto: Goran Antley
Jana

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Jana

Naročite se na revijo Jana:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Lea

Letna naročnina (52 izvodov) + DARILO

Cena s popustom: 77,61 €

REDNA CENA: 103,48 €

Prihranim 25 % in prejmem darilo: komplet AFRODITA COSMETICS. Vrednost darila je 9 €.

NAROČITE ZDAJ

Playboy

Letna naročnina (12 izvodov)

Cena s popustom: 53,91 €

REDNA CENA: 71,88 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri