Mineva 90 let, odkar je Milko Bambič objavil prvi slovenski strip z naslovom Bu Ci Bu.
O tem, kaj se riše, piše, tiska in bere danes, smo se pogovarjali z Izarjem Lunačkom, slikarjem, doktorjem filozofije, ilustratorjem in striparjem ter Nejcem Jurnom, pravnikom, prevajalcem iz češčine in glasbenikom. Skupaj sta ustvarila Kosmati krimič, gangstersko zgodbo v stripu, v kateri nastopajo levi, žirafe, sloni, opice, gazele, nilski konji ...
Kako sta pa vidva pravzaprav začela ustvarjati skupaj?
Izar: Spoznala sva se pred nekaj leti, ko sem še vodil Striparno v Pritličju v središču Ljubljane, kamor je pogosto zahajal tudi Nejc. Takoj sva se zapletla v pogovor in hitro ugotovila, da imava skupno veselje do izmišljanja zgodb. Na eni izmed kav je beseda nanesla na moj nikoli dokončani projekt živalske kriminalke in Nejc je takoj natrosil kup predlogov za izboljšanje zgodbe. In tako sva naslednjih nekaj mesecih iz nič skupaj gradila nov živalski svet. Izkazalo se je, da je Nejc bistveno bolj sistematičen od mene. Takoj je predlagal, naj ima živalski svet svojo družbeno pogodbo.
Koliko pa je bilo vloženega truda, da se je kaj premaknilo?
Izar: Ko sva že vedela, da imava super zgodbo, nama je iskanje založnika vzelo še kar nekaj časa. Zavedela sva se, da ga bova v Sloveniji težko našla, potihoma sva najbolj navijala za uspeh v Franciji in sva v ta namen obiskala kar nekaj tamkajšnjih velikih festivalov. Na koncu nama je uspelo na razmeroma majhnem festivalu v Barceloni najti ameriškega založnika, ki je strip tudi izdal.
Redko se zgodi, da kakšen strip slovenskih avtorjev najprej izide na tujem ...
Izar: Res, zdaj prevedeni Kosmati krimič, ki je pred kratkim izšel pri Cankarjevi založbi, je v izvirni izdaji izšel za kalifornijsko založbo in je imel naslov Animal Noir. Gre za štiri samostojne albume, ki so na drugi strani luže izhajali od februarja do maja letos, pred kratkim pa so izdali še vezano različico.
V čem pa je posebnost zgodbe?
Nejc: Zgodba se vrti okoli 'pleniča' (plenilski filmi), v katerem je zaigrala sodnikova žena in je skrivnostno izginil, zaradi česar grozi škandal, glavni junak detektiv Manny pa ga mora odkriti ... V tem fantazijskem svetu, v katerem se nehote zrcalijo človeška družba in vse njene hibe, je vse do podrobnosti razdelano – kdo vlada, kako si elita to deli, kako najnižji sloji to dopuščajo, kako to mafija izkorišča ...
V prvem prizoru si opica mrmra napev Es la banana, es la banana! El unico fruto del amor. Na savana se torej rima banana?
Nejc: Ja, to je en tak majhen pripovedni trik, ko opica, ki je med vsemi najinimi junaki najbolj podobna človeku, s prepevanjem različnih napevov o bananah bralca popelje v nov svet, kjer družba deluje na čisto drugačnih temeljih. Banane so glavni energetski vir mesta Serengeti in nad njimi ima monopol Združena pogonska družba (ZPD). ZDP se v angleščini imenuje United Fuel Company, kar je aluzija na United Fruit Company, plantažno družbo, ki je bila odgovorna za grozovit bananski pokol v Kolumbiji, o katerem je pisal Marquez v Sto let samote.
Glavni lik je žirafa, zasebni detektiv Manny, ki je en tak prijeten lik. Ali ni za detektiva malce preveč opazen?
Izar: Žirafe so se tu izkazale za idealne kot neki nevtralni družbeni razred, saj že v naravnem stanju savane nimajo pravih plenilcev niti same nikogar ne plenijo. Zasnovala sva jih kot intelektualce, zdravnike, inženirje, medtem ko se sam glavni lik, žirafec Manny, od drugih razlikuje po tem, da kot zasebni detektiv kopita bolj tlači v blato. Tako nikamor ne spada, še k žirafam ne, ampak bralec kaj hitro ugotovi, da mu ta romantičen položaj izobčenca po svoje zelo ustreza. Nejc je hitro videl, da sem pri Mannyjevem liku zelo izhajal iz sebe, zato mu je dodal cel kup manj prijetnih potez. Medtem ko je bil Manny prej preveč idealizirana podoba mene, je zdaj, ko je rahel kreten, bolj polnokrven lik. Dovolj večplasten in zanimiv je postal, da se ga bralec lahko oprime kot lika za identifikacijo.
Zgodba kar kliče po nadaljevanju; ali bosta dobila nove založnike ali prepričati stare v nadaljevanju stripa?
Izar: Čeprav se je vsaka številka stripa prodala v več tisoč izvodih, je to za tako veliko založbo premalo, da bi lahko njen šef, ki mu je bil sicer strip strašno pri srcu, upravičil nadaljnje epizode. Po četrti zgodbi nama je bilo kar malo žal, da je bilo tako hitro konec. Nama se je zdelo, da sva se šele dobro utekla. Zasnovanih imava še 12 nadaljevanj in bova za njihov natis kakopak poskušala prepričati še kakšnega založnika. Držite pesti, da nama uspe!
Zakaj stripi počasi, a vztrajno izginjajo iz časopisov?
Izar: Žal je te dni časopisom zmanjkalo denarja za naložbo v domače stripe: škoda, ker je bil to edini način za financiranje stripa pri nas. Prodaja albuma ne nanese dovolj, z objavljanjem stripa po tedenskih kosih v tiskani periodiki pa se da za silo preživeti.
Pa vendar se je stripa vedno držal slab sloves. Ali je danes kaj drugače?
Izar: Velik problem je, da ljudje strip še vedno doživljajo kot 'slabo literaturo', ki naj bi ljudi odvračala od pravih knjig. Če bi se končno dojel kot samostojen medij, bi precej tega izginilo: kolikor vem, filmov nihče nikomur ne brani gledati, da slabih knjig niti ne omenjam. Strip je v Sloveniji tudi premalo na široko bran, za zdaj ima še vedno nišno publiko. Ogromno ljudi sicer stripe bere v otroštvu, ob prehodu v najstniška leta pa ga opustijo. Zame je idealna francoska stripovska kultura, kjer stripe berejo ljudje vseh starosti in intelekta, kar spodbuja tudi precej kakovostnejšo produkcijo. Slovence bomo morali pač sami vzgojiti v bralce dobrega stripa: mogoče bo k temu pripomogel tudi stripovski festival, ki ga zadnjih nekaj let vsako jesen organiziramo v Ljubljani. Odraslemu občinstvu denimo v branje priporočam svetovni hit Riada Sattoufa Arabca prihodnosti, ki je izšel tudi v slovenščini.
Ali imajo tudi pri vama stripi mesto v toaletnih prostorih?
Nejc: Če imaš, tako kot Francozi, polno stanovanje stripov in knjig, je verjetneje, da boš imel na stranišču nekaj stripov ... In nič drugače ni pri nama. So odlična družba, še zlasti tam, kjer nam je nihče drug ne bi želel delati.
Besedilo: Irena Vovk // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik, osebni arhiv
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
