10 najimenitnejših zvezdniških vohunov

Pravi špijon oziroma vohun naj bi kot anonimen, neopazen del vsakdana deloval v strogi tajnosti, zato se utegne kombinacija slavnih imen in skrivnega sveta v nevpadljive plašče odetih vohunov zdeti malce nenavadna, pa vendar nemalo znamenitih osebnosti iz literarnih krogov, sveta zabave in športa povezujejo s špijonažo in vojaško obveščevalno službo.

Nekatere je vohunjenje opremilo z določenimi spretnostmi, zaradi katerih so zasloveli, spet drugi so ravno zaradi svoje prepoznavnosti pristali na vrhu kadrovskega seznama vohunskih služb.

Špijonaža oziroma vohunstvo sega daleč v zgodovino.

Kitajski general Sun Cu je v Umetnosti vojne zapisal: »Razsvetljeni vladarji in dobri generali, ki so sposobni rekrutirati pametne agente kot vohune, so na dobri poti k velikim dosežkom.«

Brskanje po zasebni korespondenci, prisluškovanje in prikrito nadzorovanje sovražnikov zasledimo že v starodavnih kulturah, tako raznolikih, kot so azteška, rimska ali mongolska.

V srednjem veku, ko je bil Vatikan močnejši in vplivnejši kot marsikatera vlada, so papeži napletli obsežno vohunsko mrežo, znotraj katere je delovala tudi sveta inkvizicija. Med prvim križarskim pohodom leta 1095 je papež Urban II. rekrutiral posebne agente, ki so se infiltrirali v sovražnikove zapore, iz katerih so nato poskušali osvoboditi zajete križarje, sabotirati mošeje in onesposobiti nasprotnikovo vojaško obrambo.

Renesančni dvor protestantske kraljice Elizabete I. je bil pravo leglo sprijenih spletkarskih igric. V takšnih razmerah je sir Francis Walsingham postal kraljičin zaupnik, dežurni špicelj, ki je sleherni trenutek budnega življenja skrbel za to, da je bilo njeno veličanstvo vedno korak pred sovražnimi zarotniki, preprečeval je poskuse atentatov in spodkopaval spletkarjenja katoliških sprevržencev v tujini.

Vohunjenje v sodobnem pomenu besede se je v obliki posebnih vladnih organov, ki zaposlujejo profesionalne vohune, pojavilo šele v 20. stoletju, ko so vzniknila obveščevalna vladna telesa, denimo

Britanska obveščevalna služba (1909) ali ameriški Urad za strateško delovanje (Office of Strategic Services, 1942), predhodnik Cie (Central Intelligence Agency, 1947). Ravno v tem obdobju so se razbohotili množični mediji, predvsem radio in kinematografija, ki so v neskončno orbito slavnih katapultirali zvezdnike in običajne smrtnike, ki so uspeli doživeti svojih 15 minut slave.

Lestvica najboljših zvezdniških vohunov v zgodovini je bolj naklonjena sodobnim obrazom, omenjamo pa tudi nekaj starejših velikih imen, za katere sumimo, da so bili v resnici vohuni.

0010

Roald Dahl

Britanec, 1916–1990

Priljubljeni pisec leposlovja za otroke (Veliki dobrodušni velikan, Čarovnice in Matilda) je med drugo svetovno opravljal zelo odraslo nalogo. Preden so ZDA vstopile v vojno, se je namreč v dobro domovine valjal v postelji z ženskami iz visoke družbe.

Leta 1940 je izkušen vojaški letalski as Dahl, pilot Kraljevega vojnega letalstva, strmoglavil nad Libijo, pri čemer je utrpel hude poškodbe lobanje in začasno oslepel. Zaradi kasnejših glavobolov in motenj zavesti je sprejel pisarniško delo na britanskem veleposlaništvu v Washingtonu, kjer se je med damami iz visoke družbe izkazal kot izredno zaželen sogovornik. Britanska obveščevalna služba ga je hitro postavila pred novo nalogo - med zapeljevanjem eminentnih dam naj bi Dahl z obujanjem spominov na vojne dosežke promoviral politične interese Britanije in pomagal nevtralizirati izolacionistično stališče ameriškega protivojnega gibanja America First. Znano je, da je imel razmerje z Millicent Rogers, dedinjo naftnega imperija Standard Oil. Spoprijateljil se je celo s podpredsednikom Henryjem Wallaceom in Charlesom Marshem, samoraslim teksaškim časnikarskim mogotcem.

Dahlove neobičajne misije, če verjamete ali ne, niso bile vedno prijetne. Clare Booth Luce, poročena ameriška veleposlanica v Italiji, je bila menda v postelji tako predrzna in zahtevna, da je Dahl obupan prosil, naj ga razrešijo naporne naloge.

• Drugotni poklic: pisatelj

Dahl je napisal številne otroške zgodbe, med katerimi so Čarli in tovarna čokolade, Jakec in breskev velikanka ter Čudoviti lisjak. Po vsem svetu so prodali več kot 55 milijonov izvodov njegovih pripovedi in pesniških zbirk.

• Delodajalec: Britanska varnostna organizacija za sodelovanje z ameriškimi obveščevalnimi službami (BSC)

Kot del MI6 (Britanska zunanja tajna obveščevalna služba) je BSC razširjala probritansko propagando in vplivala na poročanje v časnikih New York Post in The Herald Tribute.

• Največji dosežek: agitiranje ZDA so slednjič le stopile v vojno – sicer ne zaradi nočnih prepričevanj čednega pisatelja, ampak zaradi napada na Pearl Harbour. Dahl je bil kljub temu uspešen vohun, saj je pomembno vplival na mnenja številnih časopisnih urednikov in novinarjev. Tihotapil je tudi tajne dokumente.

009

Giacomo Casanova

• Italijan, 1725–1798

Sinonim razuzdanosti in po mnenju mnogih le izmišljena oseba. Giacomo Girolamo Casanova je bil resničen in še kako (rado)živ. Pustolovec iz 18. stoletja, ki se ga je oklepal sloves legendarnega benečanskega ljubimca, je bil tudi plodovit pisatelj, samooklicani alkimist, prekanjen poslovnež in profesionalni vohun.

Leta 1755 so ga v Benetkah obtožili prostozidarstva in čarodejstva ter obsodili na pet let zaporne kazni. Ko je zbežal iz ujetništva, se je zatekel v Francijo, kjer se je ponovno zbližal s starim prijateljem, ki je pri francoskemu kralju Ludviku XV. služboval kot sekretar za zunanje zadeve. Casanovo je prepričal, naj v imenu francoske krone vohuni za britanskim vojnim ladjevjem, in ga poslal na prvo misijo v Dunkirk. Po 18 letih v izgnanstvu se je želel spet prikupiti svoji domovini, zato je začel v Rimu vohuniti za potrebe beneške inkvizicije. Ko so ga leta 1774 pomilostili, se je vrnil v Benetke. Ker ni nameraval opustiti razkošnega življenja, je še naprej sodeloval v vohunskih spletkah inkvizicije. Zadnja leta živahnega življenja (1785–98) je kot knjižničar grofa von Waldsteina prebil v Bohemiji (Češka), kjer je napisal avtobiografijo, ki še danes velja za eno najbolj pristnih, čeravno erotično obarvanih pričevanj o navadah in življenju Evropejcev v 18. stoletju.

• Drugotni poklic: avanturist

Čeprav je bil visoko izobražen (doštudiral je teologijo in pravo), se je raje kot nase zanašal na svoje pokrovitelje, ki so financirali njegov glamurozni življenjski slog, prepoln lepih žensk, prekockanih noči in dobrega vina.

• Delodajalec: beneška inkvizicija

Inkvizicijo je tvoril tajni tribunal treh sodnikov, izbranih iz vrst tesno povezanega Sveta desetih. Zaposlovali so stotine vohunov po vsej Evropi, ki so oprezali za nevarnostmi, ki bi lahko ogrozile državno varnost.

• Največji dosežek: vohunjenje za Britanci

Casanova je sicer dolgo časa vohunil v imenu inkvizicije, toda večinoma je le širil govorice. Njegov vohunski podvig v Dunkirku je imel daljnosežnejše posledice. Prvi lord francoske admiralitete je njegovo poročilo označil za 'popolnoma pravilno in zelo sugestivno'.

008

Charles 'Lucky' Luciano

• Italijan, 1897–1962

Zavezništvo newyorškega mafijskega šefa in ameriške obveščevalne službe se zdi malo verjetno, vendar so Američani po zaslugi Luckyjevega vpliva zaščitili pristanišča in kopno pred nacističnimi sabotažami. Charles 'Lucky' Luciano je Američanom z obveščevalnimi podatki pomagal tudi kasneje pri invaziji v Evropi.

Kot oče sodobnega organiziranega kriminala v ZDA, ki je New York razdelil na pet mafijskih družin, je vodil nečiste, a skrajno dobičkonosne posle. Ukvarjal se je s hazardiranjem, izsiljevanjem, oderuštvom, prostitucijo in uvažanjem alkohola ter se družil z ljudmi vseh baž, od Ala Capona do Franka Sinatre.

Leta 1942 se je na ameriški vojaški tovorni ladji Lafayette razširil požar in ladja se je potopila. Ameriške oblasti so zavohale sabotažo. Vedele so za Lucianovo navezo s tolpami, ki so nadzorovale pristaniške delavce, zato so ga rekrutirale, da ujame storilca. V zaporu so ga smeli nenadzorovano obiskovati mafijci in v nekaj tednih so aretirali osem nemških vohunov, obtoženih sabotaže.

• Drugotni poklic: mafijski boter 'Lucky' Luciano je vodil eno od petih newyorških mafijskih družin. V svojih najboljših letih je veljal za najvplivnejšega gangsterja v vsem New Yorku.

• Delodajalec: Ameriški pomorski obveščevalni urad (ONI)

Ustanovili so ga leta 1898 med španskoameriško vojno. Med prvo svetovno vojno je ONI pokrival vse od prestrezanja japonskih komunikacij v Tihem oceanu do razkrivanja vohunov in saboterjev v New Yorku.

• Največji dosežek: operacija Husky

V pripravah na zavezniško invazijo v Italiji leta 1943 je Lucky po trditvah zgodovinarja Tima Newarka sodeloval z ONI-jem in ameriško vojsko oskrbel z obveščevalnimi podatki, ki jih je pridobil od mafijskih stikov z rodne Sicilije.

007

Ian Fleming

• Britanec, 1908–1964

Privlačen, aristokratski. Ljubitelj žensk, žlahtne kapljice in hazarderstva. Pisatelj Ian Lancaster Fleming je v svoj namišljeni lik, supervohuna Jamesa Bonda, vnesel precej lastne osebnosti. Čeravno ni nikoli lastnoročno rešil sveta, kot je to pogosto počel šarmantni tajni agent 007, je za svojo pisalno mizo v Britanski pomorski obveščevalni službi skoval vrhunske vohunske spletke.

Najprej so ga v admiraliteti zaposlili kot osebnega pomočnika direktorja pomorske obveščevalne službe, njegovo delo pa naj bi obsegalo le pošiljanje medoddelčne korespondence. Septembra 1940 je kontraadmiralu Johnu Godfreyju predstavil zamisel, kako ukrasti šifrirne podatke Enigme, nemške naprave za šifriranje sporočil. Načrt operacije Neusmiljeno (Ruthless) je predvideval krajo nemškega bombnika, ki bi ga nato opremili z nemško govorečo posadko in kaskadersko strmoglavili v Rokavski preliv. Posadka naj bi nato napadla nemške reševalce, reševalni čoln in Enigmo pa bi pripeljali v Anglijo. Operacije, kljub negodovanju Alana Turinga, niso izpeljali, ker je uradnik Britanskega kraljevega letalstva opozoril, da bi se v načrtu predvideni bombnik Heinkel prehitro potopil.

Godfrey je kljub temu nagradil Flemingovo pobudo in ga leta 1941 postavil na čelo operacije Goldeneye.

Z nekaj manj drznosti in dramatičnega dogajanja iz istoimenskega Bondovega filma so Fleminga poslali v Gibraltar, kjer naj bi pripravil načrt kriznih ukrepov za primer, če bi Španija stopila na stran sil osi. Fleming je z Godfreyjem (navdih za filmskega M) večkrat odpotoval v ZDA, kjer je sodeloval pri načrtovanju obveščevalne agencije, iz katere je kasneje nastala Cia. Za izjemen doprinos so Flemingu podarili graviran 38-kalibrski revolver Colt Police Positive.

Flemingov največji dosežek je bila ustanovitev posebne enote britanskih komandosov 30 Assault Unit leta 1942. Specialna obveščevalna enota se je infiltrirala v sovražne štabe in zbirala tajne podatke.

Leta 1944 je iz vrst britanskih in ameriških vojakov sestavil še elitnejšo skupino T-Force, ki je med drugim napadala jedrske laboratorije z vojaško tehnologijo in vojaške znanstvenoraziskovalne centre.

• Drugotni poklic: pisatelj

Fleming slovi kot idejni oče tajnega agenta Jamesa Bonda, ki se je prvič pojavil v romanu Casino Royale (1954). Nato je romane z oznako 007 objavljal vsako leto vse do svoje smrti leta 1964.

• Delodajalec: britanska pomorska obveščevalna služba (NID)

Divizija britanske admiralitete, t. i. NID, je bila med drugo svetovno vojno vpletena v številne tajne operacije, tudi v dekripcijske poskuse v Bletchley Parku in vohunske misije ter sabotaže po Evropi.

• Največji dosežek: operacija Eclipse (Sončni mrk)

Veliko zgodnjih vohunskih načrtov resda ni dozorelo, toda kljub temu je postal vodja operacij specialnih obveščevalnih skupin 30 AU in komandosov T-Force. Sam si je lahko izbiral misije. Ena najodmevnejših je bila operacija Sončni mrk, v kateri so komandosi T-Force sami zajeli pristanišče v nemškem Kielu, nekaj dni pred prihodom vojaške okrepitve.

Sidney Reilly: pravi James Bond

Fleming je sodeloval pri različnih drznih vohunskih operacijah, vendar se nobena od njih ni mogla kosati s pustolovščinami, ki jih je na svoji koži izkusil Sidney Reilly. Sloviti James Bond je zato deloma zasnovan po njem. Znan kot as med vohuni je temu v Rusiji rojenemu judovskemu tajnemu agentu uspelo pridobiti nemške pomorske skrivnosti za Britance, skušal pa je tudi strmoglaviti boljševiški režim v Rusiji leta 1918.

Čeprav je pogosto sodeloval z britansko obveščevalno službo, Britancem ni bil brezpogojno vdan. Tajne vohunske naloge je opravljal za cesarsko Rusijo, Nemčijo in Japonsko. Včasih celo za vse hkrati.

Reillyjev prijatelj, diplomat in novinar sir Robert Bruce Lockhart, je objavil večje število vohunovih pustolovščin v časniku The London Evening Standard. Začel je z enkratno zgodbo o spodletelem boljševiškem protiuporu leta 1918, ki ji je sledila serija zgodb z naslovom Mojstrski vohun, izdane pa so bile po Reillyjevi smrti leta 1925. Fleming je bil Lockhartov znanec, zato je o Reillyju izvedel veliko že prek njega, verjetno pa je prebral tudi Lockhartove objave. Flemingov Bond ni bil le heroj neštetih smelih avantur, z Reillyjem je delil tudi ljubezen do hazarderstva in ležernega življenja. Oba sta bila tudi poliglota.

006

Harry Houdini

• Madžar, 1874–1926

Veliki mojster pobegov se je znal rešiti iz prisilnega jopiča, verig in vrvi, ne glede na to, ali so ga vklenjenega vtaknili v vrečo, potopili v vodo ali živega zakopali. Njegovi drzni podvigi so z velikimi črkami polnili naslovnice časopisov – ali je mogoče, da je pritegnil tudi pozornost obveščevalnih služb?

Pisatelja William Kalush in Larry Sloman sta razvila teoretično različico Houdinijevega življenja, po kateri so njegovi nastopi služili zgolj kot kamuflaža tajnega agenta. Na povezavo med Houdinijem in špijonažo sta naletela ob prebiranju dnevnika britanskega mojstrskega špiclja Williama Melvilla, v katerem se pojavi Houdinijevo ime.

Melville, višji policijski inšpektor na posebnem oddelku Scotland Yarda, naj bi se z lastnikom londonskega gledališča dogovoril za avdicijo in tako pomembno vplival na začetek Houdinijeve evropske kariere. Knjiga namiguje, da je Melville opravil le quid pro quo uslugo Houdiniju, ki je zanj vohunil. Med turnejo po Evropi naj bi se Houdini spoprijateljil z velikimi ribami v nemški policiji in Melvillu poročal o njihovem delovanju. Prav tako naj bi pridobival zaupne podatke o ruskih anarhistih.

Avtorja knjige Houdinijevo skrivno življenje trdita, da je iluzinist prisegel ameriški obveščevalni službi in ji v letu 1899 pomagal ujeti ponarejevalce z zahodne obale. Nekateri zgodovinarji trditvi nasprotujejo. Resda je obstajala povezava med Houdinijem in čikaško policijo, vendar ga ne bi mogli označiti za bondovskega špijona, je za časnik New York Sun povedal zgodovinar magije Richard Kohn in dodal: »Možno je, da je bil le opazovalec, ki je posredoval svoja opažanja.«

• Drugotni poklic: eskapolog

Houdini si je ustvaril ime z osupljivim izmotavanjem iz policijskih lisic, nato pa je delovno področje razširil na pobege iz verig, prisilnih jopičev, kitajske mučilne celice, napolnjene z vodo, in krste, zakopane globoko v tla.

• Delodajalec: Scotland Yard

Leta 1909 je William Melville vodil predhodnika tajne obveščevalne službe MI5, z vohuni pa je sodeloval že v letih 1893–1903, ko je deloval kot višji policijski inšpektor na posebnem oddelku Scotland Yarda.

• Največji dosežek: slava

Po teoriji Kalusha in Slomana naj bi Houdini največ dosegel, ko je Melvilla in ameriške oblasti prepričal, naj poskrbijo za zagon njegove kariere. Postal je najbolje plačani performer v ameriškem vodvilu.

005

Christopher Marlowe

• Britanec, 1564–1593

Nekoč se je o njegovih predstavah govorilo po vsem Londonu. Elizabetinskega dramatika Christopherja Marlowa se danes najbolj spomnijo teoretiki zarote, in sicer ga omenjajo kot razkrito pravo identiteto Williama Shakespearja. Teorijo so zavrnili, čeprav obstaja dokaz, da je Marlowe zelo verjetno živel dvojno življenje vohuna.

Leta 1587 je Tajni svet angleške krone prisilil Univerzo v Cambridgeu, da je Marlowu podelila magisterij. Univerza je sprva oklevala, saj so se razširile govorice, da naj bi se Marlow po zaključku študija nameraval pridružiti rimskokatoliški duhovščini, kar je bil v protestantski Angliji zločin. Tajni svet je jamčil za Marlowa in pohvalil njegovo »zgledno služenje« angleški kraljici.

S čim pravzaprav je služil kraljici, niso nikoli razkrili, poročila iz tistega časa pa pričajo o tem, da je pogosto manjkal na predavanjih in da je v obedovalnicah zapravljal veliko več, kot si je lahko privoščil s šolnino. Podatki nadalje namigujejo na to, da je od angleške krone prejemal plačilo za opravljanje neznanih tajnih nalog.

• Drugotni poklic: dramatik

Po zaključnem študiju na Univerzi v Cambridgeu se je nastanil v Londonu in se leta 1587 resno lotil pisanja. Ni znano, v kakšnem kronološkem zaporedju so si sledile njegove igre, vemo pa, da so na londonskem gledališkem odru najprej uprizorili tragedijo Timurlenk Véliki: 1. del.

• Delodajalec: Tajni svet

Marlowa so kljub pomanjkanju oprijemljivih dokazov povezovali s sirom Francisom Walsinghamom, glavnim vohunom kraljice Elizabete I. Od njegovega sina, sira Thomasa, je prejemal finančno podporo za svoje literarno ustvarjanje.

• Največji dosežek: neznan

Ker podrobnosti Marlowega »zglednega služenja« niso znane, težko rečemo. Na Nizozemskem naj bi se infiltriral med katoliške zarotnike, izdajal pa se je tudi za tutorja Arbelli Stuart, da bi lahko vohunil za njo, potencialno naslednico Elizabete I.

So Marlowa načrtno umorili?

Tridesetega maja 1593 se je Marlowe v londonskem Deptfordu v baru sporekel, nasprotnik ga je z nožem zabodel v oko in ubil. Preiskava je potrdila, da je njegov morilec Ingram Frizer ravnal v samoobrambi, potem ko sta se sprla zaradi nesoglasij glede neplačanega računa. Po naključju (ali pač?) sta bila Frizer in priča dogodka, Nicholas Skeres, znana sodelavca sira Francisa Walsinghama, glavnega vohuna kraljice Elizabete I. Pojavile so se špekulacije, da je bil umor 29-letnega Marlowa politično motiviran.

Deset dni pred smrtjo se je moral Marlowe vsak dan pojaviti pred Tajnim svetom, ker so ga obtožili herezije in ateizma. Obtožbe so bile izmišljene, vendar so bile njegove igre, posebno Tragedija o doktorju Faustu, v kateri mož svojo dušo proda hudiču, resnično kontroverzne za tisti čas. Zgodovinar Park Honan meni, da bi Walsinghamova povezava z vedno bolj razvpitim dramatikom lahko ogrozila njegov položaj na dvoru, znašel bi se v nemilosti kraljice, zato je dal, tako legenda, Marlowa raje pokončati.

004

Josephine Baker

• Američanka, 1906–1975

Z 002 nana kot Bronasta venera in Kreolska boginja. Josephine Baker je bila afroameriška džezovska pevka, eksotična plesalka in filmska zvezdnica, ki je v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja zaslovela v Franciji. Ko so Nemci okupirali Evropo, je svojo slavno osebnost izkoristila za pridobivanje in posredovanje tajnih podatkov francoskemu odporniškemu gibanju Charlesa de Gaulla.

Francozi so zvezdnico rekrutirali leta 1939, ko je Nemčija napovedala vojno. Ker je bila priljubljena sociolitka, so jo pogosto vabili na veleposlaniške zabave. Prijateljevala je z italijanskimi birokrati in japonskimi uradniki iz visokih krogov, pri tem pa vestno zbirala informacije o položajih nemških vojaških čet.

Ko so nacisti naslednje leto napadli Pariz, se je Bakerjeva umaknila v svoj dvorec na jugu Francije. Tudi tam ni počivala – sprejemala in oskrbovala je simpatizerje francoskega odporniškega gibanja. Kot znana zabavljačica se je lahko bolj prosto gibala po Evropi kot drugi. Kadar je obiskala v vojni neopredeljene države, je s seboj tihotapila tajne podatke o pristajališčih, pristaniščih in velikosti nemških čet v zahodni Franciji.

Leta 1941 se je preselila v francosko kolonijo Maroko, da bi okrevala po pljučnici, ob tem pa je še naprej sodelovala s francoskim odporom. Potovala je po Španiji in si lističe s tajnimi podatki pripenjala na spodnje perilo v upanju, da je zaradi zvezdniškega statusa ne bodo preiskali.

• Drugotni poklic: zabavljačica

Kot plesalka, pevka in igralka je v zabavni industriji odigrala veliko vlog. Najbolj znana po svojem plesu z bananami, ki ga je izvajala v oblačilcu iz 16 banan, je bila tudi prva temnopolta ženska, ki so ji dodelili glavno vlogo v večjem igranem filmu (ZouZou, 1934).

• Delodajalec: francoska vojaška obveščevalna služba Deuxieme Bureau, Francoske svobodne sile

Bakerjeva se je pridružila de Gaullovi Svobodni Franciji in med gostovanji po Evropi s seboj prinašala tajne podatke o nemških vojaških položajih.

• Največji dosežek: obveščanje

Nekoč naj bi pilotirala letalo z zalogami Rdečega križa, največ pa je dosegla s prenašanjem tajnih podatkov v tujino, od koder so jih posredovali zavezniškim silam.

003

Sterling Hayden

• Američan, 1916–1986

Znan po vlogah v filmih Boter, Dr. Strangelove in Asfaltna džungla je hollywoodski zvezdnik Sterling Hayden pogosto igral junaka, med drugo svetovno vojno pa je to postala njegova življenjska vloga. Plul je skozi sovražnikov polne vode in dostavljal živež borcem odporniškega gibanja. S padalom je celo pristal v okupirani Hrvaški. Po dveh manjših vlogah je leta 1941 zapustil Hollywood in postal marinec. Diplomiral je in pridobil naziv častnika, nato pa so ga premestili v službo, ki je kmalu postala Urad za strateško delovanje (OSS). Nadarjeni mornar je pri 16 letih obesil šolo na klin, da je lahko delal na dvojambornici, pri dvaindvajsetih pa je že poveljeval svoji ladji.

Na svoji prvi tajni misiji je moral izpluti iz Italije proti Jugoslaviji in dostaviti zaloge Titovim partizanom.

Sodeloval je tudi pri bitki za Neapelj in Foggio leta 1943 ter organiziral reševalne skupine za pomoč letalskim posadkam na sovražnem ozemlju.

Za hrabrost so ga odlikovali s srebrno zvezdo, za padalski spust leta 1945 pa je prejel bronasto ost.

Zaradi vojnih podvigov Haydna nismo mogli videti na velikem platnu. Navdušil se je nad odporniškimi partizani, s katerimi se je boril v vojni, zato se je po vrnitvi v domovino pridružil Ameriški komunistični stranki. S porazom nacistov se je trhlo zavezništvo med ZDA in Sovjetsko zvezo razkrhalo in se začelo spreminjati v čedalje hujše rivalstvo, ki je pripeljalo do hladne vojne.

Leta 1951, le šest let po tem, ko so ga ameriške oblasti odlikovale za dosežke v drugi svetovni vojni, se je Hayden znašel pred Komitejem za neameriške aktivnosti (HUAC) Josepha McCarthyja. Zagrozili so mu, da ga bodo izgnali iz Hollywooda, če ne bo izdal imen preostalih članov komunistične stranke. V avtobiografiji je zapisal: »Nikoli ne boste mogli dojeti, kako globoko se preziram vse od tistega dne, ko sem to storil.«

• Drugotni poklic: igralec

Zvezda vesternov in noir detektivk iz petdesetih letih minulega stoletja (Johnny Kitara in Asfaltna džungla) je kasneje odigral odmevne vloge v klasikah, kot sta Boter in Dr. Strangelove.

• Delodajalec: Ameriška obveščevalna služba (OSS)

Haydna je rekrutiral Urad informacijskega koordinatorja newyorškega odvetnika Williama J. Donovana. Leta 1942 se je urad povezal z Ameriško obveščevalno službo.

• Največji dosežek: Neapelj, Foggia

Z osvoboditvijo pristajališč v Foggii so zaveziški bombniki prišli v neposredno bližino Nemčije, Avstrije in zalog romunske nafte.

002

Robert Baden-Powell

• Britanec, 1857–1941

Sir Robert Stephenson Smyth Baden-Powell je znan kot ustanovitelj skavtskega gibanja in vojni heroj, ki je slavil v bitki za obrambo mesta Mafeking (JAR) med drugo bursko vojno, le redki pa se spomnijo njegovega delovanja v izvidništvu. Na bojišču se je kot izvidnik odtihotapil za sovražnikove meje, da bi pridobil pomembne strateške podatke, ampak Baden-Powell je za drugimi narodi špijoniral tudi v obdobju miru.

Po letu 1880, ko je bil vojni sekretar malteškega guvernerja, je opravljal tudi delo uradnika za obveščanje. Med pripravljanjem zemljevidov z vrisanimi vojaškimi položaji sovražnikov se je zamaskiral v zbiratelja metuljev. Z mrežo v roki se je podil po travnikih, lovil insekte in v skicirko marljivo risal naravo. Domačinom zanj ni bilo mar, saj so bili prepričani, da je le, po lastnih besedah, 'neverjetno trapast Anglež'. Ko so nekoč vseeno zahtevali vpogled v njegovo skicirko, so v njej našli le risbe številnih metuljev. Na srečo nihče ni opazil, da je okrasje metuljevih kril pravzaprav mojstrsko sestavljeno iz drobnih načrtov njihove utrdbe in okolice. Po treh letih se je Baden-Powell vrnil v navadno vojaško operativo in nadaljeval svojo drugo kariero. Mafeking so menda osvobodili bolj zaradi njegovih vohunskih kot vojaških spretnosti. Osem tisoč Burov je obkolilo njegovo petstoglavo vojsko, ki je bila borno oborožena, vendar jim je uspelo sovražnika obdržati na razdalji celih 217 dni. Nastavili so lažne kopenske mine in se pretvarjali, da se umikajo bodeči žici med jarki, zato si jih Buri niso upali napasti.

• Drugotni poklic: glavni skavt

Ugotovil je, da so njegove knjige o skavtstvu priljubljene med otroki, zato je leta 1907 organiziral mladinski tabor na otoku Brownsea ob angleški obali. Tako se je rodilo mednarodno skavtsko gibanje.

• Delodajalec: direktorat vojaške obveščevalne službe

Oddelek britanskega vojnega ministrstva je bil manjkajoči vezni člen med zgodnjimi dnevi vojnega izvidništva in sodobnega načina zbiranja obveščevalnih podatkov.

• Največji dosežek: osvoboditev mesta

Mafeking v Južnoafriški republiki 8000 Burov je oklevalo z napadom na 500 slabo oboroženih, a prekanjenih Baden-Powellovih ljudi.

001

Moe Berg

• Američan, 1902–1972

Ameriški lovilec in trener, znan kot najpametnejša glavca v bejzbolu, Moe Berg se je med drugo svetovno vojno izkazal za še pametnejšega, kot so domnevali športni oboževalci. Ko je delal za predhodnico Cie, se je srečal z balkanskimi borci odporniškega gibanja, rekrutiral fizike za razvoj skrivnega vojaškega projekta Manhattan in ugotovil, da nacisti še dolgo ne bodo pripravljeni na izdelavo lastnega jedrskega orožja. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je Berg igral za bostonsko moštvo Red Sox in brooklynsko Dodgers. Berg je bil v nasprotju z drugimi igralci izobražen. Diplomiral je na Princetonu; govoril je šest jezikov, med drugim tekoče nemško, japonsko in italijansko. V treh letih je v času zunaj igralne sezone diplomiral iz prava (1928) na Columbii.

Ker je bil v odlični fizični formi in neverjetno inteligenten, je Berg poosebljal idealnega vohuna, zato ga je Urad za strateško delovanje (OSS) leta 1943 kot paravojaškega častnika pozval v svoje vrste.

V eni prvih misij se je s padalom spustil nad Jugoslavijo in se osebno srečal z vodjo partizanskega gibanja, maršalom Titom, s katerim sta se pogovarjala o tem, ali naj ZDA priskočijo na pomoč z zalogami.

Kasneje istega leta je pritegnil pozornost generala Leslija Grovesa, vodje projekta Manhattan, ki je nameraval razviti atomsko bombo. Berga so poslali v Italijo, kjer je s svojim šarmom in znanjem lokalnega jezika znanstvenike novačil na delo v ZDA.

V svoji zadnji misiji za OSS decembra 1944 je odpotoval v Švico, kjer je imel nemški fizik in nobelovec Werner Heisenberg gostujoče predavanje. Če bi Heisenberg kakorkoli namignil, da so nacisti uspešno razvili jedrsko orožje, bi ga moral Berg po navodilih OSS takoj ustreliti. Berg je sklenil, da naciste od jedrske bombe loči vsaj še desetletje, zato ga je pustil živeti.

Po vojni ga je leta 1952 najela Cia, da bi s pomočjo svojih stikov zbral informacije o Sovjetih, ampak njegova najpomembnejša naloga je bila že opravljena.

• Drugotni poklic: bejzbolski lovilec in trener

Berg je igral v veliki ligi med letoma 1923 in. 1939. Čeprav je bil inteligenten in uspešen vohun, so ga obravnavali kot zgolj povprečnega igralca, običajno so ga uporabili za rezervnega lovilca.

• Delodajalec: ameriška tajna obveščevalna služba (OSS)

Berg se je v letih od 1943 do 1945 podal na številne drzne misije. Pred letom 1943 je delal za Urad za notranje ameriške zadeve (OIAA) Nelsona Rockefellerja v Južni Ameriki.

• Največji dosežek: projekt AZUSA

Po opravljenih intervjujih z evropskimi znanstveniki leta 1943 je presodil, da svetu ne grozi nacistična jedrska bomba in da eliminacija Heisenberga ni potrebna.

Prispevek je povzet iz ene od minulih edicij revije Nepozabna zgodovina. V kolikor so vam takšna branja všeč, vas vabimo, da se na revijo naročite. Ste morda celo lastnik Tuš kartice (ali poznate koga, ki to je)? V kolikor ste, lahko namreč izkoristite še ekskluzivni naročniški popust 30%, ki traja do 31. mareca 2015.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord