V Mariboru je bil v okviru Evropske prestolnice kulture premierno predvajan dokumentarni film o Zlatku Zahoviču z naslovom Pregnani mojster.

Ostali so posnetki in to za vse čase. Toliko različnih zgodb govorijo, a vsi skupaj so v resnici ena zgodba. En človek. Njegova ambicija, njegovi zadetki, njegova miselnost, ki si sama riše obzorja, njegova neuklonljivost, njegovo absolutno prepričanje v lastni prav, njegova karizma, njegova energija, njegova pripravljenost premikati stvari, kjer nihče več nima ne ideje, ne znanja, ne moči.

Ostal je posnetek, kako dobro se ga vsi spomnimo. Eden od številnih. A kako veliko je povedal o njem, o njegovem razumevanju vloge, ki mu je bila dana; nogomet, Slovenija, tudi sam so tako izbrali. Bilo je sredi kvalifikacij za svetovno prvenstvo v Južni Koreji in na Japonskem, za Bežigradom, njegovim Bežigradom, Bežigradom zlate generacije, ki je nogometu v Sloveniji dala pravo mesto v družbi.

In jugoslovanska reprezentanca, ki je bila to samo še na papirju, samo še v uradnih zapisih, saj so jo sestavljali le še srbski in črnogorski igralci, je proti slovenski vodila z zadetkom prednosti. Časa ni bilo več, bil je samo še prosti strel in kakšnih 12 tisoč parov oči, uprtih v levo nogo, v številko 10, vanj.

To je bil njegov trenutek, rodil se je in igral za take trenutke, ko je vse na kocki, ko je on vodja, ko prevzema odgovornost tudi za druge, ko lahko usodi zre v oči in sta si na ti, saj si jo je nekoč intuitivno sam izbral. Usodo nogometnega umetnika.

"Številka 10 nosi največji del odgovornosti v moštvu, od nje se največ pričakuje, ona odloča, ko se stvari lomijo. To ni lahko, a je vseeno privilegij," je o zgodovinski vlogi, ki jo je odigral kot številka 10 slovenske reprezentance, v dokumentarnem filmu Pregnani mojster razmišljal Zlatko Zahovič.

On sam, pregnani mojster. Številka 10. Vzel je torej Zlatko Zahovič zalet, z očmi premeril jugoslovanska vrata, stekel in zabil natančno tja, kamor si je prej zamislil. Za točko, za novo, kdove katero vstajenje slovenske reprezentance za Bežigradom. "Za Bežigradom, ki nam je dajal neko neverjetno energijo, smo bili nepremagljivi. To je bil naš stadion, na njem je bilo vse mogoče," se je spomnil Zahovič.

Ne, tekem slovenske reprezentance vendarle ni dojemal tako evforično kot soigralci, saj je bil velikih dogodkov vajen iz tujine. Iz Beograda, kjer je na večnem derbiju proti Crveni zvezdi zabil v dresu Partizana, ko se je skupna država lomila pred našimi očmi.

Iz Guimaraesa, kjer je nekaj časa trpel v privajanju na novo kulturo in jezik, a našel prijatelja za vse življenje, barista Dominguesa, h kateremu je vsak dan po treningu hodil na kavo, včasih tudi na zajtrk. "Zlatko," je med snemanjem Pregnanega mojstra dejal Domingues. In zastal. Oči so se mu orosile, spomin šel nazaj. "Kakšen igralec. A predvsem, kakšen človek. Izjemen prijatelj."

Jose Veiga, Zahovičev agent v devetdesetih letih 20. stoletja, je slovenskega zvezdnika Guimaraesu ugrabil in ga odpeljal v Porto. Zakon močnejšega, a celo v pravno precej ohlapni Portugalski je primer ostal nekaj posebnega. V Guimaraesu niso pozabili in nikoli ne bodo. V Portu tudi ne.

"Zlatko je bil v obdobju, ko je igral za Porto, eden najboljših nogometašev na svetu. In bi lahko igral za vsako reprezentanco," je dejal Rui Barros, klubska, portugalska in svetovna legenda. "Mislim, da je eden najpomembnejših nogometašev portugalskega nogometa vseh časov."

Porto in Zlatko. Zlatko in Srečko. Zahovič in Katanec? Sprta za vselej? Ne! Vzajemno spoštovanje je v resnici, na koncu vsake misli, velikansko. "Ko je Zahovič igral za Porto, je igral nor nogomet, do izraza je prišel njegov ubijalski instinkt, takrat je tudi največ dal reprezentanci, saj so v Portu vsi igrali za vse. Kot igralec ni bil po odhodu iz Porta nikoli več isti. Ko je bil v Portu, je bil svetovna klasa," je po-vedal Katanec.

In Zahovič, da je Katanec edini imel energijo in vero voditi reprezentanco do uspehov. Prebiti apatijo, razbiti strah. Zahovič je iz Porta odšel v Olympiakos, iz Grčije v Valencio, čeprav je na mizi imel tudi ponudbo madridskega Reala, iz Valencie v Benfico. Vsakič se je odločil kot poslovnež.

V Valencii bi si želeli, da bi zadel ali iz priložnosti ali iz enajstmetrovke. In ni. V trenutku, ki se je zlomil na pol, je bil preveč prepričan vase in takoj zatem prepričan, da ne bo šlo. In ni šlo. Benfica ga je izbrala, ker je bil svetovna klasa. To smo vedeli. To so nam ljudje vseeno povedali.

Potem ... Potem je Zlatko neko nedeljo v Lizboni ugotovil, da bo kosilo jedel sam. Žena in otroci so bili na nogometnem turnirju, pravi prijatelji doma. In ga je odneslo domov. K sreči za Maribor. K sreči za slovenski nogomet. Speči velikan Maribor je postal evroligaš.

25. junij 2012 Tuji trači foto: Primož Predalič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri