Robert Roškar: Zasebnost je postala iskana dobrina

8. 2. 2015
Deli
Robert Roškar: Zasebnost je postala iskana dobrina (foto: Helena Kermelj)
Helena Kermelj

Radijski moderator in televizijski voditelj Robert Roškar je pred nekaj leti iz Maribora zajadral v Ljubljano. V svojem delu, ki ga opravlja s srcem in dušo, uspešno pluje že dobrih 15 let, zadnjih pet pa ga lahko slišimo na valovih Radia 1.

Story: Mineva peto leto, odkar ste na Radiu 1. Kako se spominjate prvih korakov na enem od najbolj poslušanih radiev v Sloveniji?

Uh, kako sem bil živčen na začetku! Čeprav sem na Radio 1 prišel s kar nekaj izkušenj, je ravno to, da gre za najbolj poslušan radio v Sloveniji, kravžljalo moje živce. (smeh) Prvega termina ne bom nikoli pozabil.

Pred sabo sem imel sedem monitorjev, mešalno mizo, televizijo, celotno ekipo v redakciji pred sabo, ki je budno spremljala vse moje poteze, in veliko poslušalcev na drugi strani etra. Takrat sem si rekel, da če to preživim, preživim vse. In sem preživel. Zdaj je tukaj že več kot pet let mojega dela in zdi se mi, da sem že kar utečen. Kolikor si pač lahko na radiu utečen. To delo je vedno izjemno nepredvidljivo, in ko že misliš, da vse obvladaš, se pokaže, da te še lahko kaj preseneti. Hvala bogu, to ga dela zanimivega.

Story: Pred leti ste se iz Maribora v Ljubljano preselili prav z željo po tem, da bi se v delu lahko razvijali. So se te želje uresničile?

Na začetku mi je bilo kar težko. Čez noč sem se preselil, zamenjal službo, sodelavce, okolje, stanovanje in način življenja. A ljudje smo prilagodljivi, sploh če nas vodijo jasen cilj in ambicije, in na to se navadiš kot na vse drugo. Zdaj sem v glavnem mestu že zelo domač in se kar v redu znajdem, čeprav sem po srcu in duši Mariborčan. Zato se sploh med vikendi še naprej pridno vračam v domače okolje, k mami na govejo juho in pečenega piščanca ter k starim dolgoletnim prijateljem.

Tako drastično spremembo, kot je selitev v drug kraj, prenesejo samo trpežni prijateljski odnosi, drugi se prekinejo. Kar je zelo normalno. V kariernem smislu je seveda bolje biti na največjem medijskem trgu v Sloveniji, ker je tukaj pač največ priložnosti. Veliko sem že dosegel, a marsičesa še ne znam in še nisem poskusil, zato je možnosti še veliko. Če bi se kdaj še vrnil v Maribor? To je zame vedno odprto, življenje se lahko hitro obrne na glavo in nikoli ne veš! A zdaj mi je tukaj, kjer sem, lepo.

Story: Žene vas nenehno učenje, in tudi na področju šolanja je tako. Slišala sem, da ste priden študent in poleg tega še inštruktor!

Imam še nekaj izpitov na Fakulteti za medije, pripravljam že tudi diplomo. Joj, kako bo moja mama vesela, ko jo bom končno imel v žepu. Še bolj pa jaz! Pred leti sem vpisal študij na Pedagoški fakulteti, ker sem hotel postati profesor matematike, a sem ugotovil, da me matematika res zanima, a si ne želim biti profesor. Pa sem se kar tri leta mučil, preden sem dojel, da je vse skupaj nesmiselno. Takrat sem si rekel, da si želim diplomirati iz nečesa, kar me res veseli. In mi je blizu. In na Fakulteti za medije se učimo o stvareh, s katerimi se tudi sicer vsak dan srečujem v službi.

Sicer je včasih precej zoprno delati po deset ur na dan in iti potem še na predavanja do 21. ure zvečer, ampak je to naložba za prihodnost. Kar se pa matematike tiče: profesor res ne bom, inštrukcije pa imam še vedno. Marsikomu se zdi nenavadno, ampak matematika mi je sila zabavna in me sprošča! (smeh) Pa všeč mi je, ker si izmišljujem čudne načine razlage snovi. Primer: učenci vedno mešajo abscisno in ordinatno os v koordinatnem sistemu. Pa jim rečem: abscisa je vedno horizontalna; kako veš? Ker ima črka A horizontalno črto na sredini. In si potem to do konca življenja zapomnijo!

Story: Na radiu med drugim uvajate tudi nove kadre. Kaj vam pomenita izobraževanje ter šola in kaj to, da svoje znanje zdaj prenašate na druge? Kako se podmladek drži pod vašim mentorstvom?

Na radiu smo pred kratkim imeli avdicijo za nove kadre in finaliste vedno pošljejo za teden dni na izobraževanje k nam voditeljem - meni, Ivjani Banič, Matjažu Lovšetu. Teden dni se z nami pripravljajo na program in ga opazujejo, predvsem pa spremljajo naše delo. To je prvi stadij uvajanja, kjer dobijo občutek, kako je sploh delati v našem sistemu, ki je zelo specifičen in tudi precej zahteven.

Zanimivo je, da marsikdo, ki prej ni veliko (ali sploh ne) delal na radiu, še vedno zelo presenečen ugotovi, da naše delo ne zajema samo treh ur programa v živo, ampak tudi kup priprav, organizacije, snemanja, terenskega in produkcijskega dela, telefonije, spletnega oblikovanja in ogromno raziskovanja. Sicer pa nisem strog, moj stadij uvajanja je sproščen, razložim nekaj trikov, zadeve predstavim na prijateljski način, po domače, potem pa jih po tednu dni prepustim strožjemu mentorju, Gregorju Bolčini. Tam pa ni več heca!

Story: Letos mineva tudi 15 let vašega radijskega dela. Se spomnite začetkov?

O moj bog, je res že toliko? Sliši se tako veliko in takoj se počutim starega. (smeh) Ampak je res! Poleti 2000 sem se prvič oglasil v živo v program s Festivala Lent na mariborskem Radiu City. Takrat je bil na programu Sašo Papp. Spomnim se, da sem ga ob jutrih poslušal vso srednjo šolo in si želel, da bi nekoč lahko delal to, kar je delal on. In ko sem se takrat oglasil v program, sem si rekel: 'No, zdaj pa imaš!

Pazi, kaj si želiš, ker lahko to dobiš! Zdaj pa se izkaži!' Najbrž sem bil takrat ves polomljen in predvidevam, da se je slišala moja nervoza, ampak mi nihče nič ni rekel, ker me niso hoteli preveč okregati. Uh, kaj se je že vse zgodilo od takrat! No, malo treme še imam včasih, sploh pri zahtevnejših intervjujih, ampak to je tista zdrava trema, ki je zelo koristna in preprečuje, da jemlješ tako odgovorno delo kot preveč samoumevno.

Story: Medijsko se nikoli niste pretirano izpostavljali. Kaj menite o tem? Plusi in minusi ter kaj vam to pomeni?

Zdi se mi, da je moje poslovno življenje veliko bolj vznemirljivo od zasebnega, zato z mediji raje delim prvega. Poleg tega smo v času, ko je zasebnost postala skorajda že iskana dobrina, ker je preprosto nimamo več veliko. Facebook, Twitter, Instagram, mobilni telefoni, milijoni različnih 'chatov' in aplikacij za komunikacijo ter internet.

Na splošno so nas popolnoma razgalili in zdi se mi, da vemo že preveč drug o drugem. Preveč informacij krha odnose in povzroča nenehno dramo ter trenja. Poleg tega spoznavanje novih ljudi sploh ni več zanimivo. Zadnjič mi je kolega rekel, da je na Facebooku od trenutne simpatije v dvournem pregledu o njej izvedel vse, kar je počela zadnjih pet let. In na zmenku ga ni zanimalo nič več. Pa sta bila tiho. A ni to skrb vzbujajoče? Zasebnost moramo negovati in se ji ves čas posvečati.

Story: O vašem zasebnem življenju se prav tako ne govori veliko. Bi lahko zase rekli, da ste skrivnostni?

Ne, sploh nisem skrivnosten, s prijatelji delim vse. Zadnje čase, odkar sem bolj 'odrasel' in nisem več trmast ter mulast otrok, pa se lahko veliko pogovarjam tudi s starši - včasih se nisem znal. Zunaj teh omenjenih ljudi pa nerad širim svoje zasebno življenje. Iz vsakega najmanjšega podatka nastanejo govorice, Slovenci pa jih zelo radi širimo in dodajamo k informacijam še nekaj svojih dodatnih 'preverjenih'. Sicer pa, kot sem rekel, moje zasebno življenje ni pretirano vznemirljivo.

Napisala MIMA

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord