Legendarnega nizozemskega televizijskega voditelja Rudija Carrella, ki si je kariero ustvaril v Nemčiji in za katerega je bil leta 2006 usoden pljučni rak, njegova hčerka deset let po njegovi smrti opisuje kot egoističnega tirana.
Slika, ki o pokojnem nizozemskem televizijskem voditelju Rudiju Carrellu trenutno nastaja v javnosti, je že skoraj neverjetna. V pred kratim objavljeni knjigi Die van Carrell ga njegova najmlajša hčerka Caroline Kesselaar namreč opisuje kot povsem drugačnega od človeka, ki ga je imela priložnost spoznati širša javnost. Pred kamerami je bil legendarni Nizozemec, ki si je izredno uspešno kariero ustvaril v Nemčiji, namreč ves čas topel, prijazen in dobre volje, doma pa naj bi bil neotesan in naravnost odbijajoč.
Z omenjeno knjigo je Caroline najverjetneje poskusila za vedno zaključiti poglavje o svojem otroštvu in očetu, čeprav se njeno otroštvo in oče v resnici pravzaprav izključujeta. V mladih letih ga namreč ni imela ob sebi, saj je bil zaradi posla pogosto odsoten in posledično ni mogel izpolnjevati svoje starševske vloge, zato je bilo njeno otroštvo zaznamovano s hrepenenjem po očetovski figuri. Kadar je bil Rudi, sicer oče treh otrok, po naključju vendarle doma, pa je bil menda zelo grob. Ko se je danes 53-letna Caroline po ločitvi svojih staršev leta 1973 hotela preseliti k njemu, jo je zavrnil in odslovil z besedami: "Na to lahko kar lepo pozabiš! V mojem življenju ni prostora zate!" To žalostno zgodbo je Caroline pred kratkim razkrila v pogovoru za nemški časnik Bild.
Svoje življenje je režiral povsem sam
Zaradi tega je bila takrat seveda zelo jezna na svojega slavnega očeta, ki je očitno živel le za svojo službo. "Včasih se je po mestu sprehajal le zato, da je delil avtograme in se rokoval z ljudmi. To mu je dajalo energijo," je pojasnila Caroline, ki je njegovo zavračanje začutila celo v njegovih zadnjih trenutkih leta 2006, ko je umiral za pljučnim rakom: "Rekel mi je: 'Nočem te več videti. Daj mi poljub, potem pa pojdi!' Tako preprosto me je poslal stran." Kljub vsemu pa se na srečo zdi, da je Nizozemka naposled vendarle našla notranji mir, da se je nekako spravila z očetom in težkim otroštvom: "Moj oče je znal biti tudi zelo ljubeč, a v prvi vrsti je živel za svoje šove. Zaradi tega so trpele potrebe, ki sem jih imela kot njegova hčerka. Pri delu je bil pogosto tiran in egoist. Pozneje pa sem ugotovila, da je bilo moje življenje vendarle bolj izpopolnjeno, kot sem si bila pripravljena priznati takrat, ko je bil še živ."
