Nekdanja teniška igralka srbskega rodu Monika Seleš je z namenom, da bi pomagala drugim, odkrito spregovorila o veliki težavi, ki jo je pestila.
Monika Seleš, 41-letna nekdanja vladarica teniških igrišč, rojena v Novem Sadu, je dala za neki ameriški medij velik intervju, v katerem je odprla dušo in srce.
V svoji izpovedi je naturalizirana Američanka med drugim priznala, da so jo po incidentu, ki se je zgodil 30. aprila 1993, ko je med njenim dvobojem z Bolgarko Magdaleno Maleevo v Hamburgu duševni bolnik pritekel na igrišče in jo z nožem zabodel v hrbet, pestile motnje hranjenja. V tistem obdobju se je namreč prenajedala, predvsem s čipsom in kolači.
"Ob vsem tem sem bila pod stalnim pritiskom, da moram biti prva na svetovni teniški lestvici, v istem obdobju pa se je moj oče bojeval proti raku," je razkrila Monika in dodala, da jo je zaradi motnje mučil občutek velike sramote.
Rada bi pomagala drugim
Mračnjaško obdobje njene sicer nadvse uspešne športne poti je sledilo prav po omenjenem šokantnem dogodku, zaradi katerega je seveda pristala v bolnišnici. Čeprav je na srečo že po nekaj tednih povsem okrevala, je neprištevnost Günterja Parcheja, sicer obsesivnega oboževalca nemške teniške zvezdnice Steffi Graf, katere glavna tekmica je bila v tistem času prav Monika, na njej pustila globoke sledi v obliki hudih travm in psihičnih posledic. Zaradi vsega tega se kar dobri dve leti ni vrnila v svet tekmovalnega tenisa, napadalec pa zaradi svojega duševnega stanja nikoli ni dobil zaporne kazni.
Kakorkoli že, Monika, ki je precej prahu dvignila tudi junija lani, ko se je zaročila s kar 32 let starejšim milijarderjem Tomom Golisanom, je o svoji bitki z motnjami hranjenja spregovorila predvsem zaradi drugih. Srčno si namreč želi, da bi njena intimna izpoved pomagala tistim, ki se ubadajo s podobnimi težavami.
"Želim dvigniti zavest o tem, da je prenajedanje dejansko zelo resno in tudi resnično zdravstveno stanje," je sporočila nekdanja športnica in dodala, da je v tistem obdobju jedla povsem nenadzorovano.
Na srečo si je nazadnje vendarle priznala, da ima težavo, in se zatekla po pomoč strokovnjakov: "Ko sem se odločila poiskati pomoč, natančneje v trenutku, ko so mi diagnosticirali motnjo, sem občutila veliko olajšanje. Danes se za jedilno mizo počutim prijetno in ne čutim več potrebe po tem, da bi tekla domov z namenom, da bi se prenajedala. Toda zapomnite si, najpomembnejše je, da se naučite samonadzora."
