Vsi poznamo tisto zgodbo, da bi Slovenija lahko bila druga Švica, če bi se le nekoliko potrudili. Ogledalo nam Melanie Seier Larsen skozi več desetletij delovnih in življenjskih izkušenj, ki jih še vedno nabira po vsem svetu, nastavlja na malo manj laskav način.
»Slovenci smo kar priden narod, sploh če se primerjamo s Sredozemci in pripadniki narodov nekdanje skupne države. Marljivi in dokaj varčni. Vendar smo prednost, ki smo jo imeli ob osamosvojitvi, predvsem z vidika posla, že skoraj povsem zapravili. Nekatere države – recimo Češka ali Poljska – so nas krepko prehitele, pa smo nanje nekoč gledali tako zviška. Zaspali smo na lovorikah. A zavedati se moramo, da je Slovenija še vedno pozitivno okolje tako za delo kot življenje, nič ni slabše kot v tujini, se bomo pa morali bolj zagnati,« je prepričana Seier Larsenova, principal v globalnem podjetju Boston Consulting Group (BCG) in članica vodstvenega tima za jugovzhodno Evropo. Hkrati je tudi predsednica sekcije menedžerk Slovenije pri Združenju Manager.
Res toliko delamo?
Saj ne, da bi se morali raztrgati, biti deloholik danes ni več moderno in občudovanja vredno, zlasti med mladimi, ki so dosti bolj občutljivi za pravo ravnovesje med delom in prostim časom. Težava je v napačnih predstavah, ki jih gojimo.
»Zmoti me posploševanje. Pogosto slišim, da bi morali, tako kot Danci, za nekaj ur skrajšati delovnik in bi postali tudi mi eden najbolj zadovoljnih narodov na svetu. Pozablja se, da Danci, ko pridejo v službo, delajo od prve minute vse do konca delovnega časa. Vmes ni interneta, družbenih omrežij, zasebnih telefonskih pogovorov, kavic, čikov. Vsak zaposleni, od vratarja do predsednika uprave, gleda na svoje delo, kot da gre za njegovo podjetje. In če se vsi tako ženejo, seveda lahko skrajšaš delovnik. Če pa jih zares dela le 10 odstotkov, polovica pa gleda v zrak, imaš problem s produktivnostjo in napredkom,« pojasnjuje Melanie, ki ve, o čem govori, saj je deset let živela v tesnem stiku z Dansko in njeno poslovno kulturo.
Ne moreš imeti vsega!
Melanie je doma le kakšen vikend na mesec, med tednom dva, morda tri dni, odvisno od tega, kje so stranke.
»Odgovarjam za poslovanje BCG za jugovzhodno Evropo, zato sem pogosto v teh državah. Po drugi strani je BCG globalna skupina, kar pomeni veliko sestankov vodilnega menedžmenta povsod po svetu. Pa še moj partner je doma v Zagrebu, zato sem še več zdoma. Ampak to je del mojega življenja, ne napor,« prepričano zatrdi sogovornica. Dodaja, da klasičnega delovnika niti ne bi marala, všeč ji je njeno dinamično in raznoliko delo, ko si niti dva dneva nista enaka.
Pogosto jo sprašujejo, koliko je žrtvovala za kariero, kdaj sploh utegne imeti zasebno življenje.
»Res je, veliko dela in truda sem vložila, po eni strani zaradi tempa v moji panogi, po drugi strani pa je bil tak moj način življenja, moja odločitev in zato danes sem, kjer sem - sem prva Slovenka v BCG, ki je članica vodstvenega tima in vodi regijo v globalnem podjetju z več kot 12 tisoč zaposlenimi,« brez lažne skromnosti pove Seier Larsenova. In ne, ne meni, da gre življenje mimo nje. To je življenje, ki ga živi, in tako ji je super! »Če pri nas nisi del stereotipnih ozkih vzorcev, si čuden. Po drugi strani pa bi vsi imeli višji standard. Ampak brez truda ni višjega standarda,« poudarja.
Prednosti odraščanja v Nemčiji
Melanie je rojena v Frankfurtu, od koder so se s starši v Slovenijo preselili pri njenih devetih letih. Selitev v tedanjo Jugoslavijo zanjo ni bila preprosta, že zaradi jezika ne, a je s seboj prinesla številne prednosti. »Otroštvo v Nemčiji mi je dalo visoko stopnjo delavnosti in discipline, in ne nazadnje tudi znanje nemščine. Že kot otrok sem imela veliko idej in si zastavljala visoke ambicije, pogosto prek roba ugodja. V srednji šoli sem inštruirala nemščino, sprehajala pse, pomagala v gostilni svojih staršev in zato imela vedno dovolj denarja za potovanja in nakupe. Hitro sem se materialno osamosvojila in na fakulteti, pri 18 letih, sem z dvema sošolcema odprla podjetje, pa potem še nekaj društev,« se spominja Melanie.
Po študiju MBA na IEDC Bled se je na predlog dekanke Danice Purg usmerila v svetovanje. Po 11 uspešnih letih v eni od svetovalnih družb je poskusila srečo v BCG. »Kar poklicala sem BCG v Nemčijo, čeprav so me kolegi svarili, naj ne spuščam iz rok krasne zaposlitve. Povedala sem, kdo in kaj sem, sledil je seveda ciklus intervjujev in testiranj, a kmalu smo skupaj začeli projekte na Balkanu. Vedno sem imela pogum narediti stvari, ki sem si jih želela,« poudarja Seier Larsenova.
Mladi potrebujejo mentorje
Svetovalno področje energične Melanie je industrija široke potrošnje. V sklopu BCG, ki je med tremi top zaposlovalci na svetu, imajo odlično razdelane mentorske mreže. Te so ji pomenile izziv, saj se pri nas kadrovske službe v podjetjih le redko ukvarjajo z razvojem talentov in zaposlenih.
»Zato sem kot predsednica sekcije menedžerk zelo veliko delala pri ustanavljanju mentorskih mrež za mlade ženske v poslu. Tako smo izkušene menedžerke v zadnjih dveh letih prostovoljno naredile mentorske pare, pri čemer s praktičnimi nasveti pomagamo mladim na začetku kariere. Moj naslednji večji cilj je priključiti sekcijo kateri od mednarodnih platform, da bodo uspešne slovenske menedžerke bolj prepoznavne v tujini,« pojasnjuje Seier Larsenova, ki se glede članstva Slovenk dogovarja z eno največjih asociacij za ženski menedžment na svetu.
Z mladimi se v podjetjih v Sloveniji premalo ukvarjajo. »Mladi morajo razumeti, kaj je smisel njihove naloge in kaj bo njihovo delo doprineslo neki širši rešitvi. Počutiti se morajo del zgodbe, sicer niso animirani, motivirani in produktivni,« našteva sogovornica.
Z vzgojo proti predsodkom in stereotipom!
Melanie ima bogate izkušnje s stereotipi, ki so v naši regiji še vedno na poti poklicnemu uveljavljanju žensk. »Ko sem nekoč vodila ogromen projekt in sem prišla v sejno sobo, mi je predsednik uprave podjetja naročil kavo, ker je mislil, da sem nova tajnica. Pa nekoč me je neki klient, ko me je prvič videl, vprašal, ali nimamo moških, da bi vodili projekt. Proti temu se borim tako, da s kompetencami in znanjem dokazujem svojo vrednost in vlogo. No, potem jih je pogosto sram, ko se zavejo svojih predsodkov,« je povedala Seier Larsenova.
Spremembe seveda niso možne čez noč, je pa treba nehati trmasto privzgajati točno določene vloge že čisto majhnim otrokom. Da nekoč ne bo več veljalo, da je moški, ko gre enkrat na leto na roditeljski sestanek, skrben oče, za žensko pa je to tako in tako samoumevno. »V svojem timu se takoj odzovem na predsodke. Lepota sobivanja je ravno v tem, da smo različni. Več daš različnih cvetov v pušeljc, lepši je! Zagovarjam stališče, da najprej nekaj naredimo, potem pa komentirajmo. Ne maram vnaprejšnjih sodb. Tudi če se zgodi napaka, se iz tega lahko vsi skupaj kaj naučimo,« je prepričana Seier Larsenova.
Besedilo: Stela Mihajlović
Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik, Shutterstock
