Mark Hatlak želi predvsem dati vse od sebe

22. 12. 2014 | Vir: Story
Deli
Mark Hatlak želi predvsem dati vse od sebe (foto: Goran Antley)
Goran Antley

Glasbeniku in harmonikarju Marku Hatlaku zadnje čase cvetijo rože na vseh področjih. Za njim je uspešna solistična turneja po Ameriki in Kanadi, ravno se pripravlja za veliki solistični koncert v klubu Cankarjevega doma, koncertira po Sloveniji, leto pa bo končal z nastopom v beograjskem Sava Centru in s poročnim potovanjem ...

"Zadnjih 15 let, odkar koncertiram, sem igral veliko glasbenih stilov, ki so mi bili blizu in zanimivi. Zdaj pa jih poskušam združiti na enem koncertu, solistično, se pravi sam, kjer tudi zapojem in se spremljam. Igram Bacha, tango, balkan, tudi nekaj gipsy swinga, mogoče tudi moderne. V vseh teh kompozicijah vidim veliko potenciala, da bi jih publika sprejela in doživela, še posebej v takšnem zgoščenem vrstnem redu, ko se nemudoma skače iz stila v stil, kar zahteva koncentracijo, kakor tudi mojo interpretativno sposobnost, da lahko tako krmarim med temi stili. To mi je tudi vodilo in tudi z mojo interpretacijo, mojimi čustvi narejene skladbe je to, kar bi ljudem rad dal."

V nadaljevanju povzemamo intervju z Markom iz revije Story, ki je izšla v sredini decembra.

Intervju za Story!

Za vami je prijetna in delovna jesen. Kakšne vtise imate z vaše solo turneje po Kanadi in Ameriki?

Imel sem koncerte v Washingtonu, Ottawi, vmes sem igral tudi v šolah, imel glasbeno delavnico, ki me je precej inspirirala, ker deluje na volonterskem principu. Tako vsi otroci, ki si sicer ne bi mogli privoščiti glasbene šole, dobijo profesionalne glasbene ure. Na delavnici je bilo najbolj pisano občinstvo otrok, kar sem ga kdaj imel pred seboj. Od indijskih Američanov do vseh možnih azijatov, mulatov, Evropejcev do pravih temnopoltih otrok. Na koncu vidiš, da je duša ista pri vseh ljudeh in se glasba vsakogar dotakne. Z otroki sem imel tudi učno uro, jim predstavljal zvoke, efekte harmonike. Na nekem radiu, kjer ponavadi igrajo kantri in bluz glasbeniki, sem v živo igral Bacha. Prav tako sem moderiral in igral na glasbenem kolidžu ter poskušal pridobiti pozornost mladih študentov, kar mi je uspelo.

Razen v uspešni glasbeni karieri lahko rečemo, da vam rože cvetijo tudi v zasebnem življenju, glede na to, da ste se pred kratkim poročili?

Zdi se mi, da se ljudje za poroko ne odločajo več tako kot včasih. Meni se to zdi korak, ki zahteva malo prilagajanja in obenem toliko lepih stvari. Oseba, s katero se poročiš, ti mora omogočiti, da si to, kar si, potem je krasno.

Vaša soproga ima za sabo zanimivo izkušnjo, bila je vinska kraljica Vipavske doline. To pomeni, da je vajena poprijeti za delo, glede na to, da prihaja iz vinarske družine?

Njena družina tudi stremi k zelo visokim ciljem. Njen oče Valter Mlečnik je izreden slovenski vinar z zelo visokimi standardi pri pridelovanju ekološkega vina.

Spoznavate ob ženi povsem nov svet?

Absolutno, seveda je vino vsem nam poznana stvar, ampak ko vidiš, koliko so njihovi nivoji izdelani, dobiš tudi bolj spoštljiv odnos. Velikokrat se inspiriram z njimi, ker delajo z naravo, z nečim, do česar moraš imeti ljubezen, ki jo potem pretvoriš v rezultat, ki zori tudi več let, da dobiš pravi okus. Zdi se mi, da lahko potegnem dosti takšnih vzporednic.

Z ženo nimata težav pri razumevanju drug drugega, glede na to, da prihaja iz povsem drugega sveta?

Sreča je, da so ozaveščeni, njen brat je tudi bil harmonikar, Leja pa je igrala klavir in harfo, tako da pozna dober del tega, kar počnem, in je zelo dobrodošlo, ker me podpira in pomaga. Skupaj sva tudi posnela glasbo za otvoritveni ples na najini poroki. Lei sem napisal balado, ki sva jo skupaj zaigrala, in na poroki na najin posnetek zaplesala prvi ples. Potrudila sva se, da bi naredila res nekaj najinega. Poroka je bila velik dogodek, treba je bilo narediti ogromno stvari, ampak nama je bilo lepo to delati, ker sva delala za ljudi, ki jih imava rada, in so prišli tisti, ki nama v življenju nekaj pomenijo.

Verjetno z vinom za poroko niste imeli težav?

Njen oče ni bil najbolj vesel, da bi se njihovo vino pilo vsepočez, smo pa z njim nazdravili v najboljšem trenutku poroke.

Kam sta jo mahnila na poročno potovanje?

Še nisva imela časa za poročno potovanje, sploh bo do konca leta totalni 'šus', potem pa greva na poročno potovanje v Malezijo. To pa bo res avantura. V teh koncih še sploh nisem bil. Tam bodo ekvator, džungla in koralni grebeni, divje morsko življenje, druga kultura, jezik, popolni kulturni šok. Hotela sva, da naju obrne na glavo, kakor tudi to, da bova enkrat imela dve poletji v enem letu.

Je žena ljubosumna na vašo 'ljubico' harmoniko?

To bi morali vprašati njo. Glasba je z mano že tako dolgo, da je že skoraj spojena z mano. Za zdaj mi je všeč, ko vsak dela svoje, s tem drug drugega inspirirava. Ko vadim, Lea dela svoje. Sicer je končala arhitekturo, ukvarja pa se z oblikovanjem. Planira krasne nove izdelke, s skupino so dobili nagrado na 'Startup vikendu' za večnamensko klop Vave. Zdaj dela novoletna darila.

Lahko rečemo, da se nad glasbeno kariero ne morete pritoževati?

Seveda ne. Ravno se pripravljam za veliki solistični koncert v klubu Cankarjevega doma, obenem imam še nekaj solističnih koncertov po Sloveniji, za konec leta pa grem še v beograjski Sava Center, kjer bom nastopal z violinistom Stefanom Milenkovićem, pianistom Markom Črnčecem in kontrabasistom Lukom Hermanom Gajzerom s projektom Tango Compás. S Stefanom Milenkovićem načrtujem tudi turnejo v prihodnjem letu med 10. in 15. februarjem, ko bova nastopala po Sloveniji. Zanima me tudi komponiranje lastne glasbe, tako da je cilj za drugo leto, da do konca leta posnamem ploščo z avtorsko glasbo.

Zadnja leta smo vas v glavnem vajeni poslušati v različnih sestavih, zakaj ste se odločili za solistične koncerte?

Ko sem leta 2000 začel igrati koncerte, sem predvsem igral solo koncerte, potem se je začela tango zgodba in obdobje s skupino Terrafolk, s katero sem doživel mednarodne odre. Zdaj to poskušam vzdrževati v svojih projektih in ohranjati solo koncert. Ljudje harmoniko še vedno jemljejo predvsem kot narodno-zabavni instrument, ampak z njo se da igrati tango, balkan, orientalsko, Bacha, sodobno glasbo.

Kaj želite doseči kot glasbenik?

Predvsem želim dati vse od sebe, da lahko mirno zaspim. Poskušam najti smisel v tem, za kar sem se v življenju odločil. Ni vedno enostavno, ker je zdaj, ko imam več projektov, veliko tudi organizacijskega dela. Ogromno je planiranja, ki je v nasprotju z umetnikom. Umetnik mora biti svoboden, brez okovov, če pa želiš stvari managirati, se je treba zmeniti in narediti rez. Ko se pojavljajo stresni momenti, jih poskušam balansirati s tem, da si rečem: "Pojdi zdaj v te stvari, če si se jih lotil, ne zdaj na koncu poklekniti ali se kljub temu poskušaj pobrati." Tudi takrat, ko je najtežje, je treba reči: "Koliko lepih stvari si doživel zaradi tega. Tudi na visoko goro ni enostavno priti, treba se je potruditi in tudi po tem, ko je najtežje, vztrajati."

Napisala Suzana Golubov, fotografije Goran Antley

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju