Le še dobrih nekaj dni loči glasbenico Katarino Mala do prihoda njenega prvega otroka. Lepa nosečnica je bila vse to obdobje v zagonu in do nedavnega je stala celo na odru. Zaupala nam je, kako doživlja nosečnost in kako se pripravlja na novo življenjsko vlogo.
Story: Katarina, kako se počutite v tem obdobju, za katero pravijo, da je najlepše v življenju ženske?
Glede na to, da sem že čisto na koncu nosečnosti, lahko z gotovostjo in brez slabe vesti rečem, da sem imela krasno in res neproblematično nosečnost, kar pripisujem delno tudi temu, da sem bila že na začetku, kljub jutranjim slabostim, odločena živeti v tem obdobju s pozitivnim odnosom in brez kompliciranja. Zagotovo pa mi je pomagalo tudi to, da sem bila v precej dobri fizični kondiciji. Vsake toliko so me iz tira vrgle migrene, ampak tudi te so pozneje izginile.
Story: Če se vrneva nazaj, kako ste izvedeli, da ste noseči?
No, to je sicer malo hecna zgodba, saj očitno pri meni nič ne more iti po ustaljenih vzorcih. Z Robertom sva bila v najini ljubi Grčiji na dopustu in že takrat me je začela mučiti neka hecna kronična utrujenost, kar sem pripisovala pravemu dopustniškemu duhu, dobri hrani in pijači. (smeh) No, seveda sem potem pri kalkuliranju takoj začela sumiti, da sem noseča. Ko sva se vrnila v Slovenijo, je šel Robert kmalu nazaj v Veliko Britanijo, zato sem ob petih uri zjutraj naredila test kar na letališču. Ampak rezultat po nekaj minutah nikakor ni bil jasen in tako je moral Robert na letalo, kar je pospremil s ciničnim: "Pri tebi pa nič ne more iti normalno, kaj?"
Vse mi je bilo jasno, ko sem se pripeljala domov, vmes sem sum potrdila tudi z ultrazvokom, ampak Robertu nisem povedala. Ko se je en teden pozneje vrnil, sta ga ob postelji pričakala pisemce in par majčkenih nogavičk. Nosečnosti sem se razveselila. In to zelo. Vesela sem bila, da me je presenetila in da se je zgodila v tako pravem življenjskem obdobju.
Story: Nekatere ženske so precej radovedne, kar se tiče spola. Kako je pri vas? Vas je zanimalo, kaj dobite?
Ves čas sem imela v mislih, da ni pomembno, kaj bo, samo da bo zdravo, kar je seveda logična misel vsake normalne matere. Na nuhalni so mi rekli, da kaže na punčko, na naslednjem večjem pregledu, morfologiji, pa dvoma o tem, da nosim fantka, sploh ni bilo. Te preglede in vse, kar spada k nosečnosti, sem jemala res zelo sproščeno. Želela sem sicer vedeti čim več in včasih sem naletela na koga, ki mi ni znal ali želel povedati dovolj, ampak dr. Tulova, predstojnica ljubljanske porodnišnice, mi je omogočila, da sva z Robertom dobro videla najinega fantka in dobila vse informacije tudi v angleščini.
Najbolj me je zanimalo, ali je vse v mejah normale. Vse drugo so samo bonusi. Robert je bil izjemno presenečen nad napredno tehnologijo, ki je očitno pri njegovih otrocih še ni bilo, in od tistega trenutka sem vedela samo to: če bom sama srečna in neobremenjena, bo tudi otroček lepo rasel in se srečno razvijal.
Story: Ste že kaj razmišljali o imenu otroka?
Imena res še nimava in očitno bo tako do konca. Obstajajo predlogi, ampak do zdaj se pri marsičem nisva strinjala. Veva le eno: ime bo moralo biti enostavno izgovorljivo v obeh jezikih, saj ne bi rada zagrenila življenja s kakšno komplicirano izgovorjavo temu otročku, kot tudi ne sorodnikom. Šumniki in r-ji tako ne pridejo v poštev, ker so Angleži res slabi pri izgovorjavi teh. (smeh) Ker bo imel otrok dvojno državljanstvo in tako možnost izobraževanja tukaj, pri nas, ali v Angliji, bi mu rada dala ime, ki ga ne bo zaznamovalo. To bo pač globalni otrok in ime bo moralo biti izgovorljivo v vseh jezikih. (smeh) Kar se tiče numerologije, nisem o tem prav nič razmišljala, me pa toliko bolj zanimata zven imena in pomen.
Story: Kako s partnerjem usklajujeta vse obveznosti ob prihodu dojenčka?
No, zagotovo sem tudi tukaj malo netipična bodoča mamica. Ob zavedanju, da sem noseča, sem se namreč najprej odločila dokončati svojo ploščo, jo izdati ter izpeljati vso promocijo in kar nekaj koncertov v tem obdobju do poroda. Kot bi mi nosečnost dala brco v rit. (smeh) Nakupovanje za dojenčka je tako potekalo bolj kot ne mimogrede. Res posvetila sem se le vozičku in posteljici. Pri vozičku mi je vse skupaj postalo že zelo mučno, rekla sem si celo, da mi je lažje kupovati avto kot pa voziček. Ampak na koncu je padla odločitev za kakovosten voziček Joolz in res so mi priskočili na pomoč z dobrim svetovanjem.
Od staršev sem v dar dobila še zelo praktičen voziček, ki se res hitro zloži in ne zavzame veliko prostora. Ta bo namenjen predvsem najinim potovanjem. Sicer pa sem kar precej proti tej množični potrošnji, ki se dogaja okoli dojenčkov. Dojenčki potrebujejo v prvi vrsti ljubezen in toplino. To, v kakšni posteljnini spijo, ali kakšne barve je njihova soba, je zame drugotnega pomena. Zato sama nisem pretiravala, tako ali tako pa sem vnaprej dobila že kar nekaj daril, oblekic, dekic in pajackov. (smeh) Mi je pa zelo ljubko, ko mi vse prijateljice svetujejo in pomagajo.
Story: Kakšno družino si želite? Bi imeli samo enega otroka ali več?
No, želje so eno, realnost je druga. Moj partner je oče treh otrok in zdaj pričakuje z menoj četrtega. Sam sicer trdi, da ne smeva imeti samo enega, jaz pa si glede tega ne delam nobenih načrtov. Bova videla, kako bo. Ker sama prihajam iz družine, kjer mi je res veliko pomenilo, da imam starejšega brata, verjamem, da je na splošno dobra odločitev imeti vsaj dva otroka. Ampak brez zamere, tudi prvega otroka nisem želela preveč načrtovati, ker se ob prevelikem načrtovanju vse ravnovesje poruši. Preveč zgodb poznam, ki so zelo žalostne in mučne, tako da vem, česa se ne sme. Robert ima tri otroke, zdaj so vsi v najstniških letih in moram priznati, da je včasih zelo pestro. (smeh)
Story: Ste pa tudi zelo pogumni, saj ste pred kratkim imeli še koncert. Ne vem, ali sem že videla kje bodočo mamico v visoki nosečnosti (z 20 dnevi do roka) stati na odru in peti. Kako ste se počutili?
S koncerti sem tako rekoč končala, ko sem bila že na porodniški, 19 dni pred rokom, in ne obžalujem niti enega trenutka. Res je, da sem na zadnjem koncertu med pesmimi morala večkrat posedeti, saj mi je trebuh nenehno otrdeval, ampak težav ni bilo nobenih in koncert je bil izvedbeno krasen in zelo kakovosten. Čisto v hecu sem občinstvu ob prihodu na oder pokazala torbo za porodnišnico, češ naj jih nič ne skrbi in da sem popolnoma pripravljena. (smeh) Moji fantje iz benda so mi podarili še čudovito darilo za malčka in tako je bil vstop v to novo obdobje pospremljen s krasno glasbo, čudovitim občinstvom, srečo in radostjo. Ne vem, kaj lepšega bi si sploh lahko še želela.
Story: Kaj menite o aktivnih mamicah, ki so do zadnjega dneva nosečnosti v pogonu? Se nekatere preveč zapustijo, ko zanosijo, v smislu: Joj, zdaj pa nič ne moremo, ker smo noseče?
No, v velikem delu sem odgovorila že pri prejšnjem vprašanju. Če pa se dotaknem še mamic, ki se z nosečnostjo vržejo v neki mučeniški položaj, sem do njih zelo kritična. Prav vseeno mi je, kaj počnejo, ko so same, saj to počnejo sebi. Ampak najbolj me motijo tiste mamice, ki ravno v nosečnosti zanemarijo, da s tem, ko škodujejo sebi, najbolj škodujejo otroku, ki ga nosijo v sebi. Izgovori za prenažiranje in objestno uporabo sladkorja ne škodujejo samo njim, ampak predvsem razvoju otroka. Seveda posledično sledi še tista lenoba 'nič več ne morem' in kar naenkrat imaš pred seboj mamico, ki namesto da bi uživala to izjemno čudo, ko s svojim telesom podarja novo življenje in ga gradi, psihično in fizično uničuje sebe in posledično tudi otročka. Zato sem bila sama tako aktivna.
Ker sem bila med aktivnostmi, med svojim delom, tako zelo srečna. Ja, res je naporno nastopati, fizično pokuriš še več kalorij kot na kakšnem intenzivnem treningu, ampak duševna hrana, ki jo ob tem prejemaš, nima nobene otipljive vrednosti in težko jo je opisati z besedami. Lahko vam povem le, da sem na enem od zadnjih koncertov slišala zanimivo izjavo. V publiki je bil namreč priznan ginekolog, ki je moji prijateljici povedal, da me bo med nastopom, ko sem veliko plesala in zabavala občinstvo, posnel in video predvajal v svoji čakalnici vsem tistim mamicam, ki mislijo, da je nosečnost bolezensko stanje. (smeh) Še najbolj pa me motijo tiste mamice, ki so pretirano 'eterične', kot jim sama pravim. Za vsak gib in za vsako stanje imajo neko obrazložitev, ampak ko jih pogledaš malo bolje, ugotoviš, da si s temi pravili povzročajo še več stresa. Sama verjamem v zlato sredino. Tako kot pri moji pesmi Kavbojke. Ničesar preveč, ničesar premalo. (smeh)
Napisala MIMA
