Jana Dobnik: Svoje znanje iz Idrije prinesla v Maribor

28. 8. 2016 | Vir: Story
Deli
Jana Dobnik je odraščala v Idriji, kjer je pridobila veliko znanja o idrijski čipki. (foto: MIMA)
MIMA

V Sloveniji je na začetku poletja potekal 17. kongres OIDFA mednarodne organizacije za klekljano in šivano čipko, ki združuje čipkarice po svetu. Številne ustvarjalke so se ga udeležile in se nanj pripravljale kar nekaj časa. Tudi Jana Dobnik je s svojim delom navdušila številne ljubiteljice.

Story: Jana, vi ste znanje o idrijski čipki iz Idrije prinesli na Štajersko. Kdaj ste se prvič srečali s klekljanjem in kakšni so vaši spomini na to zvrst ustvarjanja?

S klekljanjem sem se prvič srečala pri šestih letih, ko me je mama vpisala v čipkarsko šolo. Imela sem prijazno učiteljico Mici, ki mi je marsikaj podrla in ponovno naredila, če sem se zmotila. Tako je nastala moja prva čipka. Bilo je težko, a mi je s pomočjo prve učiteljice uspelo. Pozneje sem dobila novo učiteljico Tonico, s katero se sprva nisva dobro razumeli, in sem hotela kar odnehati, a je mama vztrajala, da se učim naprej. Ko sem se učiteljice navadila in tudi ona mene, sem vztrajala v čipkarski šoli vse do 17. leta. Takrat sva se dobro ujeli, saj sem rada klekljala, in tako mi je omogočila, da sem klekljala, kolikor sem hotela. Vzorce sem včasih izbirala sama, drugič pa učiteljica. Izdelke, ki sem jih delala zadnja leta, sem klekljala vse leto in sem bila nanje prav ponosna. Velikokrat sem blazino lahko odnesla tudi domov, saj mi sicer ne bi uspelo narediti izdelka do razstave ob koncu šolskega leta.

Srček v širokem risuStory: Idrijska čipka je zvrst klekljane čipke, ki jo že stoletja izdelujejo v Idriji. Je pa tudi pomemben del slovenske kulturne dediščine. Idrija je čipkarsko središče, kjer že od leta 1876 neprekinjeno deluje tudi znamenita idrijska čipkarska šola. Nam zaupate kaj o tem?

Čipka v Idriji se že dolgo izdeluje. Nekdaj so jo izdelovale predvsem rudarske žene, danes pa je teh manj, saj tudi rudarjev v Idriji ni prav veliko. S klekljanjem so včasih družine izboljšale svoje prihodke. Marsikatera hiša v Idriji in njeni okolici se je zgradila ali pa opremila z denarjem, ki so ga pridne roke priklekljale. Šola se je ustanovila verjetno zato, da bi se izdelovala kvalitetna čipka. In res se še danes opazi, ali se klekljarica uči pri učiteljici ali pa se to znanje prenaša iz roda v rod, saj so učiteljice v šoli zelo stroge, pazijo na čistočo rok in lepoto izdelave čipke. Za to skrbijo že 140 let. Tako kot v vsaki šoli imajo tudi v čipkarski učni načrt. Učenke in učenci se učijo postopkov izdelave čipke po utečenem sistemu. Če neki korak pri učenju izpustimo, kmalu ugotovimo, da nam nekaj manjka, ko se lotimo težjega vzorca. Danes se v šoli učijo tudi risanja vzorcev, saj je pomembno, da znamo vzorec tudi oblikovati, ne le prebrati. Potem lahko čipko ustvarimo čisto sami in je resnično neponovljiva.

Story: Z znanjem bogatite tudi ženske na Štajerskem, kjer se v zadnjih letih razvijajo številni klekljarski krožki, tečaji. Kako širite znanje o kvalitetni izdelavi čipk?

Že kar nekaj let je minilo, odkar me je poiskala prva gospa, ki si je želela izboljšati znanje klekljanja. Okrog nje so se zbrale enako misleče in tako smo se začele srečevati na Ptuju, pozneje pa še v Mariboru. Občasno se nam pridruži tudi kak moški. Glas se širi od ust do ust, tako v skupine prihajajo vedno nove ženske, ki bi se rade naučile klekljati ali pa samo razširiti svoje znanje. Skupine občasno pripravijo razstavo. Letos sta se ti dve skupini združili in v Pokrajinskem muzeju Maribor pripravili razstavo, na kateri predstavljamo svoje izdelke. Tako, kot je bila stroga moja učiteljica, tudi sama želim, da klekljarice, ki jim prenašam svoje znanje v teh neformalnih prostočasnih skupinah, klekljajo kvalitetno. Same pa želijo klekljati zahtevne ali bolj sproščujoče vzorce. Imajo bogato znanje, ki so ga pokazale na razstavi.

Story: Zanimivo je tudi to, da se kleklja po nekaterih šolah. Ali mlade zanima tovrstna umetnost, če temu lahko tako rečem?

Klekljanje je že nekaj let prisotno na marsikateri osnovni šoli, saj je neobvezni izbirni predmet, odkar imamo devetletko, ki ga lahko šola ponudi od sedmega do devetega razreda. Na nekaterih šolah pa klekljajo v krožkih. Tudi na naši šoli je tako. V Staršah imamo že več kot 20 let krožek klekljanja. Vanj se vključi enkrat več, drugič manj otrok - tako deklice kot dečki. Otroke najbolj pritegne, če na šoli pripravimo razstavo in izdelke pokažejo. Sami radi izbirajo vzorce in barve sukanca. Barvna čipka jih zelo pritegne. Opažam, da raje klekljajo mlajši učenci, saj se s starostjo učencev zahtevnost vzorcev poveča. Pa tudi časa imajo večji učenci manj. Z učenci sem sodelovala na slovenskih in tudi mednarodnih razstavah. Enkrat smo bili nagrajeni doma, enkrat pa v Nemčiji.

Story: V Mariboru je bil letos zelo odmeven dogodek, Mesec mode v muzeju 2016, ki je nosil naziv Čipke in vezenine. V ta namen ste pripravili tudi razstavo. Nam zaupate, kako je bilo?

Letos je bil v Ljubljani 17. svetovni kongres OIDFA, to je mednarodna organizacija za klekljano in šivano čipko. Tudi sama sem njena članica, zato sem klekljarice iz Maribora in s Ptuja navdušila, da kot enega izmed spremljevalnih dogodkov pripravimo malo večjo razstavo, ki bi si jo lahko ogledali tisti, ki bodo po kongresu še ostali in potovali po Sloveniji. Ideja o razstavi se je v glavi pojavila takoj, ko smo izvedeli, da bomo gostili ta kongres. Že pomladi 2015, še bolj intenzivno pa jeseni pa smo razmišljale o temi razstave, o lokaciji, dolžini razstave in še marsičem. Porodila se je ideja o temi - poroka, in lokaciji - muzej, zato smo se že jeseni povezale s Pokrajinskim muzejem Maribor. Prijazno so nam ponudili možnost razstavljanja v razstavišču Kino Partizan. Ko smo določile temo, smo začele iskati pa tudi risati vzorce, ki bi bili primerni. Predvsem pa smo vse leto pridno klekljale, da so nastali izdelki, ki smo jih pokazali javnosti. Na razstavi sodeluje 35 razstavljavcev, saj se nam je pridružil tudi en fant.

Story: Mesec mode je bil torej posvečen krašenju in bogatenju tkanin. Ob izpostavljeni muzejski zbirki so se predstavili tudi predmeti, ki so bili povezani s čipkami in vezeninami. Vzporedno s trendom svetovnih modnih prestolnic. Kako se klekljana čipka v današnjem času povezuje s sodobnimi modnimi kosi?

Čipko v današnjem času srečamo marsikje. Ni več samo del oblačila. Zanimivo se mi zdi, da modni ustvarjalci posegajo po klasični čipki, ki jo uporabijo na moderen način. Meni so všeč tako nežne, z zelo tankim sukancem delane čipke kot tudi robustne čipke, ki so izdelane iz debelega materiala. Preseneča me, kaj so lahko naredili včasih, kaj pa ustvarimo danes. V času, ko se pojavlja 3D-tiskanje, se sprašujem, kako dolgo bo trajalo, da bodo čipko natisnili v tej tehniki. Vesela sem, da se modni oblikovalci pa tudi študentje povezujejo s čipkaricami. Seveda je treba o čipki veliko vedeti, če jo želiš uporabiti v svojih izdelkih. Zanimivo se mi zdi, da čipko ponujajo tudi kot sladkorno čipko, ki jo lahko ponudiš v skodelici kave. Pred leti me je res navdušil čipkast prt, ki pa ni bil klekljan, ampak ga je ustvarila gospa Metka Kavčič, ki ustvarja svoje čipke v kovini. Vedno znova me presenečajo ustvarjalci, ki čipko uporabijo na nov, inovativen način.

Story: Koliko časa in truda je vloženega v kakšen izdelek? Kolikor vem, klekljarice kar nekaj časa izdelujejo večje in zahtevnejše izdelke ...

Čas izdelave čipke je odvisen od velikosti izdelka, tehnike, števila parov in materiala, ki ga uporabimo pri izdelavi. Seveda so nekatere klekljarice hitrejše od drugih. Nekatere izdelke narediš v nekaj urah, za druge lahko porabiš vse leto. Čas izdelave jo seveda odvisen tudi od tega, koliko časa dnevno lahko presediš ob blazini. Sama zdržim pri klekljanju naenkrat največ tri ure, saj me potem začne boleti hrbet ali pa vrat. Sem pa ugotovila, da je klekljanje dobra terapija za gibljivost rok. Sklekljamo lahko marsikaj, od drobnih dekorativnih izdelkov do velikih prtov. Klekljamo lahko tudi tridimenzionalne izdelke, saj čipko lahko šivamo ali kvačkamo skupaj. Sama rada delam avtorske čipke, kjer ustvarim vse - od vzorca do izdelka.

Story: Omenili sva, da je bil v Ljubljani 17. kongres OIDFA, mednarodne organizacije za klekljano in šivano čipko, ki združuje čipkarice po svetu ...

Kongres OIDFA je vsaki dve leti. Vsako leto v drugi državi. Letos je v Sloveniji. V tej organizaciji so vključeni tisti, ki se ukvarjajo s klekljano ali šivano čipko. Ker se čipke ustvarjajo po vsem svetu, so tudi v organizaciji člani z vsega sveta. Največ jih je seveda iz Evrope, mislim da iz večine držav, saj je tradicija izdelovanja čipk pri nas najdaljša. Na kongresu se predstavljajo države s svojimi čipkami, organizirana so predavanja in delavnice, predstavijo se različni ustvarjalci čipk in ponudniki materiala za izdelavo. Pred kongresom in po njem so tematski izleti po državi gostiteljici. Med kongresom se v državah gostiteljicah organizira množica razstav in tako je letos tudi pri nas. Možno si je ogledati najrazličnejše klekljarske razstave od Obale pa do Koroške in Štajerske. Največ jih je seveda v Ljubljani in največjih slovenskih klekljarskih centrih.

Napisala Mihaela M. Kocbek
Fotografije MIMA

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju

Nova Story že v prodaji

Story 34/2016

Story 34/2016, od 18. 08. 2016