Zvezdana Mlakar še naprej ruši tabuje

V novi oddaji boste spregovorili o zamolčanih temah. Bi lahko kakšno poudarili?

Kot zamolčane teme mislim tiste, o katerih se govori na splošno, ki se jih bojimo. So iskrena vprašanja in odgovori. In če bi res želela odgovoriti na vaše vprašanje, lahko povem, da si želim med drugim slišati, kaj moški razumejo pod besedo andropavza, kako jo doživljajo. To ni zamolčana tema, o tem se enostavno ne govori. Zelo si želim najti odgovore, kaj nam v resnici pomeni zunanja podoba. Ko želimo narediti vtis, rečemo, da nas videz ne zanima, v resnici pa smo vsi zasužnjeni z zunanjo podobo. Zamolčane teme so naši strahovi.

Kdo pa bo sedel na vaš vroči stol?

Ne morem vam še govoriti o gostih, ki jih bom gostila v oddaji, saj tudi v tem smislu želim presenetiti. Kakšen se bo morda tudi premislil, ko bo ugotovil, da se želim pogovarjati iskreno – vsebinsko. Danes so zamolčane teme skoraj vsa življenjska področja, saj smo navajeni površnosti in sprenevedanja.

Se vam zdi, da zaradi vaše odprtosti tudi ljudje okrog vas lažje spregovorijo o svojih problemih in izkušnjah?

Ja, to pa zagotovo! Če sama spregovorim brez sprenevedanja in laži, če znam stati za svojim mnenjem, ne da bi sebe spremenila v sodnika, in znam široko sprejeti tudi drugo mnenje, se moj gost ne počuti ogrožen. Moj pogum postane nalezljiv. Pa to niti ni pogum, to je enostavno spoštovanje življenja in vsak človek, vsak nov pogled me fascinira. Ker govorim iz sebe, ljudje vidijo, da s tem ni nič narobe. In srčno si želim, da bi se vsi skupaj bolj zavedali, da smo enkratni in zanimivi prav zaradi tega, ker smo taki, kot v resnici smo.

V novi oddaji boste črpali iz svojih izkušenj – ali lahko torej pričakujemo, da bo program vaše oddaje odražal vprašanja, ki si jih postavljate v določenem obdobju v življenju?

V gledališču vse generacije živimo v izjemnem sožitju in sodelovanju. Ker izhajam iz gledališča, kjer leta ne igrajo nobene vloge, je več kot jasno, da nisem generacijsko omejena. Ko sem v oddaji Dobro jutro gostila Ano Drevenšek, mladenko dvajsetih let, ki mi je razlagala ženska vprašanja, kaj je pravzaprav menstruacija in kako lažje roditi, pa četudi ona še ni, sem bila iskreno navdušena nad njeno modrostjo. In nad tem, da se jaz učim od nje. Leta in izkušnje mi samo pomagajo, da lahko življenje vidim širše, da se mi ni treba potrjevati in se prilagajati okusu občinstva, ki je ne podcenjujem prav s stališčem, da mi ni treba s sprenevedanjem biti vsem všeč. Da sem željo po slavi že zdavnaj prerasla in da sem zaradi vsega tega lahko iskrena. Če me že kaj določa, so to ženske teme in vprašanja.

Tudi zdaj ste spregovorili o številnih izredno čustvenih tematikah. Bi zase lahko rekli, da ste čustveni, čeprav morate biti kot voditeljica in novinarka verjetno precej trdni?

Čustveni smo vsi, razlika je, da eni čustva kažemo, drugi ne. Trditev, da bi morala biti kot voditeljica precej trdna, pa je čisti predsodek, ki je že zdavnaj preživet. Uspešne pogovorne oddaje po svetu že zdavnaj niso več neosebne in toge. In mene taki pogovori tudi ne zanimajo. Sem prevečkrat tudi v obratni vlogi, ko mi novinarji postavljajo površna vprašanja in meljejo eno in isto, kar so o meni nekje na hitro prebrali. Takrat si mislim: če jih ne zanimam zares, kaj bodo imeli bralci, gledalci od tega? Neki površen portret igralke, ki je imela že toliko posegov in ki se gre neke provokacije – kar pa sploh ni res!

Torej tudi tu izhajate iz svoje izkušnje?

Vedno sem zelo vesela, če se ob meni ustavi novinar, ki ga resnično zanimajo moji pogledi, moja resnica! Mislim si, da se prav tako počutijo moji gosti, zato se zanje potrudim iz vsega srca, profesionalno res dobro pripravim, si pripravim iztočnice, potem pa se prepustim pogovoru, gosta dobro poslušam, in če se izkaže, da mi ima za povedat nekaj zanimivejšega, kot sem načrtovala, se veselo prepustim njegovi inspiraciji. Se zgodi, da imam o kom že preveč izdelano mnenje in se delam pred oddajo pametno. Ker pa zdaj že vem, da je to past, v katero sem se ujela sama, se vseeno prepustim. Vsakokrat, ko se je to zgodilo, me je ta človek neskončno presenetil. V dobrem smislu, in to vsakič!

To čustvenost ste prenesli tudi na svoje sinove. Konec koncev je za moške tipično to, da svojih čustev ne izražajo ravno tako pogosto kot ženske ...

V moji številni moški družini so zbrani vsi tipični vzorci moške komunikacije, od odprtega, modernega čustvenega moškega, zadržanega in zakompliciranega, zaprtega tipa do poglavarja s pridihom 'mača'. Jaz sem jim predvsem poskušala povedati in razložiti, kakšne smo ženske in kaj nam pomenijo določene stvari. Sinovom sem mama in jih čutim, čeprav nič ne povedo. Z dvema se veliko pogovarjam, iz tretjega pa moram vleči. Moj mož pa v redkih pogovorih vedno zadene žebljico na glavico. Ampak mora res voda teči v grlo. Vsi pa so izjemno čuteči, dobri ljudje, ampak še vedno moški!

Kaj pa ženske?

Z ženskami pa poskušam vedno splesti zavezništvo in sem najbolj žalostna, ko vidim, da si same med sabo najbolj mečemo polena pod noge. Če imam kaj moči, bi rada to spremenila. Ker pa drugih ne moremo spreminjati, lahko le širim idejo o sodelovanju, toleranci in tudi sama to živim! Brez lažne skromnosti, jaz zadnje čase srečujem same izjemne zenske! Z njimi delam, one so moje gostje, srečujem jih v trgovini, na ulici.

Kako bi pa ocenili čustveno stanje Slovencev? Smo res tako zadrti?

Ne, Slovenci nismo zadrti, imamo pa ogromno strahov. Zaradi strahu je človek poln predsodkov, zaradi strahu vedno kaže na druge, zaradi strahu raje vidi vse grdo. Zaradi strahu lahko manipulirajo z nami in nas delijo! V teh nekaj letih, odkar delam na TV Slovenija, lahko bolje merim javno mnenje. Pogledi se hitro menjajo in vidim, kako ljudem odleže, če se lahko pogovarjamo iskreno, odkrivamo drugačne poglede. Vidim, da se znamo smejati, in vidim, kako si želimo se smejati. Kar nekaj tem, ki sem jih tudi jaz s strahom omenjala, je danes normalen del našega življenja. Sicer pa, če bomo sami o sebi mislili, da smo zadrti, potem taki tudi prav kmalu bomo, glede na to, da naše misli ustvarjajo našo realnost. Torej: fajn smo!

KAJA MILANIČ, foto: Helena Kermelj

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord