Voditeljica rubrike POP IN v oddaji 24ur na POP TV Ota Širca Roš odšteva še zadnje tedne do izteka porodniškega dopusta, preden se vrne pred televizijske kamere. Z zgovorno novinarko smo se dobili ravno na dan, ko je njen sinko Prem dopolnil deset mesecev. Zaupala nam je marsikatero podrobnost tega čarobnega obdobja in ekskluzivno za Lady prvič spregovorila tudi o težavnem obdobju, ki ga je preživljala prvi mesec po porodu.
Ota, danes je za vami polnih deset mesecev materinstva. Kako bi jih lahko opisali?
Prehitri, čudoviti, zanimivi, poučni, drugačni, najlepši na svetu.
Kakšni so bili začetki?
Moram priznati, da je bil prvi mesec zelo težek. Tistim mamam, ki rečejo, kako lepo in čudovito je, ne verjamem. Meni je bil to najhujši mesec v življenju.
Zakaj?
Kar lebdela sem sama nad sabo, ničesar nisem razumela. Hudo mi je bilo, ker sem se toliko ukvarjala sama s sabo in s hormoni, da se nisem mogla bolj povezati s Premom. Iskala sem se, hormoni pač naredijo svoje. Moški tega nikoli ne bodo razumeli, hvala bogu, saj jim ne privoščim.
Potem je bilo sčasoma bolje?
Ja, potem se navadiš drug na drugega in se zaljubiš. Družina postane nekaj drugega, lepo je. Čisto vsako obdobje ima lepe, nove stvari. A pride tudi tako, ko si rečeš 'ojoj'. Ampak veš, da bo minilo.
Ste si lahko sploh kdaj predstavljali, kako lepo je biti mama?
Moram priznati, da preden sem bila noseča, nisem poslušala debat o dojenčkih, ker me ni kaj dosti zanimalo. In imam malce slabo vest do svojih prijateljic, ker jim nisem znala prisluhniti, nisem jih razumela. Niti se nisem trudila razumeti, ker se mi je zdelo, da to nisem jaz. Jaz imam druge probleme. Nihče ne more tega razumeti, dokler nima sam otroka.
Se s prijateljicami še vedno redno dobivate?
Seveda, približno enkrat na 14 dni, če nam le uspe, se dobim s svojimi 'babami' na kosilu. Včasih s Premom, včasih brez. Imamo različne debate, obujamo spomine in rešujemo težave. Ustreza mi, da se malce odklopim.
Kakšen je Prem kot dojenček?
Zelo živahen, radoveden, totalen šarmer in pozer. Ko smo bili na Kanarskih otokih in smo šli na večerjo, je odšel Borut z njim noter plačat račun. Ven ju ni bilo pol ure, in ko sem pogledala, kaj se dogaja, sem videla, kako ga tri natakarice dvigujejo, ogovarjajo in se mu smejijo. On pa jih je seveda zabaval.
Ko ste že omenili Kanarske otoke, kako ste se imeli? Ko je bil Prem star le nekaj mesecev, ste odšli na dopust na Malto ...
Ko smo šli na Malto, nisem z njim imela nič dela. Je samo ležal in se dojil. Zdaj pa je bilo treba poskrbeti za prehrano, pijačo, spanje. Na Malti sploh ni imel urnika, sedaj pa ga že ima in smo se temu prilagajali.
V potovanjih z otrokom torej ne vidite problema?
Potovanje jaz dojamem bolj kot Azijo, Afriko, kamor pa še ne bi šla. Na te krajše destinacije po Evropi, ki jih imenujem počitnice, pa z veseljem.
Kdaj bi se odpravili dlje?
Malo kasneje, ko bo Prem že kaj razumel in imel nekaj od tega. Z Borutom sva veliko prepotovala, tako posebej kot skupaj. Zdi se mi, da na ta način nabereš največje bogastvo, ki ga niti iz knjig ne moreš dobiti. Velika vrednota je, da spoznavaš in spoštuješ druge kulture. In zaradi tega tudi bolj spoštuješ svojo kulturo.
Kako boste preživeli bližajoče se praznike, ki bodo tudi prvi v troje?
Božična večerja je že tradicionalno pri mojih starših, potem gremo s prijatelji na posebno polnočnico. In sicer se v Stari Ljubljani dobimo na kuhanem vinu. Sploh se ne menimo več kaj dosti vnaprej, ampak se kar tam dobimo in se imamo odlično.
Bosta šla letos s Premom?
Seveda, dali ga bomo v voziček in bo spal. Če ne bo šlo tako, sta babica in dedek v pripravljenosti.
Kje boste za novo leto?
Ne veva še točno, nisva še delala planov. Bomo sproti videli. Morda bomo prvič v življenju doma, sami trije.
Kaj vam prazniki pomenijo?
Prazniki so taka fina stvar za presekati zimo. Čas lučk, čas veselja, čas, ko ima naša ožja družina rojstni dan, ter čas daril. Čeprav hočem Prema vzgajati v duhu, da bo bolj kot materialnih dobrin vesel pričakovanja vsega ostalega.
V začetku februarja se vračate na voditeljski stolček rubrike POP IN, se tega že veselite?
Zelo se veselim vrnitve v službo, saj moji sodelavci niso le moji sodelavci, ampak tudi moji prijatelji. Pogrešam tudi adrenalin in si želim misliti še na kaj drugega kot samo na kašice in pleničke.
Barbara Majič
