Težko bi našli intervju, na katerem bi lahko izmerili več pozitivne energije. Tanja Žagar je namreč točno takšna, kot jo vidimo na odru. Polna energije, z zajetno dozo nasmehov na rezervi in s tempom govora, ki ga je tudi Story za las dohiteval. Klišejsko, kot se sliši, je Tanja Žagar točno takšna estradnica, kot jo imamo radi. Brez dlake na jeziku in z zakladnico dobrih zgodb, ki smo jim tokrat z velikimi očmi prisluhnili tudi mi. Tokratna tema? Poletje!
Story: Tanja, pred vrati je poletje. V preteklih letih ste velikokrat dopustovali na tradicionalni Žagariji, bo letos kaj drugače?
Letos smo imeli že kar dve Žagariji. Prva nas je peljala v Poreč, druga pa v Kostanjevico na Krki, in glede na to, da se zadnje čase pri meni veliko stvari vrti okrog številke tri, bo zagotovo na vrsti vsaj še ena. Kam se bomo odpravili naslednjič, za zdaj še ne vem, imam pa že nekaj časa idejo, da bi se na eno od Žagarij odpravile samo dame. Glede na to, da moja najnovejša pesem nosi naslov Carica, bi to lahko bila Žagarija za carice, kar pomeni nepozaben in edinstven ženski žur. (smeh)
Story: Kakšne pa so navadno vaše počitnice? Ste bolj tiste vrste, ki nikoli ne more biti pri miru, ali se zlahka predajate užitkom ležanja na plaži?
Užitkom ležanja se kakšen dan ali dva že lahko predajam, potem pa si zaželim akcije. Ker se ne sončim, z ležalnikom vedno najdeva senco, kjer berem knjige, rešujem križanke, sudoku, pišem besedila ... Sončnim žarkom pa pustim, da me lovijo, ko sem v vodi ali na sprehodu. Če zagledam kakšen vodni park, sem prva na vseh možnih napihljivih balonih, toboganih, plezalnih ovirah. Samo da se dogaja! Zelo rada tudi raziskujem okolico, tako da si na morju velikokrat izposodim kolo, rolerji pa so poleti tako ali tako ves čas z menoj v avtu.
Story: Rekli ste, da si enotedenskih ali dvotedenskih počitnic v kosu niste privoščili, vse odkar pojete. Kako pa se sicer svojih poletnih dopustovanj spomnite iz otroštva?
Štirinajstdnevnih počitnic zadnjih 19 let, odkar pojem, res ni bilo, na enotedenske pa sem se odpravila leta 2007, ko sva z Matevžem Ogorelcem zmagala v šovu Zvezde plešejo. Takrat sem za nagrado dobila Turčijo. Bilo je odlično! Če bi čutila, da potrebujem več oddiha, bi si ga tudi vzela, a za zdaj mi različna krajša potepanja zelo ustrezajo. Moje delo je takšno, da bolj težko načrtujem vnaprej, zato se pri meni vse zgodi zelo spontano in bolj z danes na jutri. Pravzaprav je zelo zabavno! In zabavno je bilo že v otroštvu, saj smo se starši na morju vedno imeli čudovito! Že takrat nismo le poležavali na plaži, ampak veliko igrali badminton, nogomet, se balinali, kartali, izdelovali gradove iz mivke, najbolj nepozabni pa so bili takšni in drugačni skoki v vodo, ki sva jih izvajala z očetom. Vsak večer smo imeli dolge sprehode in pogovore, na večerji ali kakšni sladici pa smo se vedno ustavili tam, kjer so imeli živo glasbo, saj smo neskončno radi plesali. Najbolj se je seveda lahko naplesal moj oče, saj je imel ob sebi kar dve dobri plesalki. (smeh) Na morje smo se odpravili vsako leto v drug kraj. Prav tako smo enkrat preživeli dopust v kampu, drugič v apartmaju, tretjič v hotelu, še posebej avanturistično pa je bilo poletje, ko nas je naokrog prevažal avtodom. Meni se je to takrat zdelo noro frajersko! Kot v filmu! Da pelješ, kamor pač pelješ, in se ustaviš, kjerkoli želiš. Tudi danes bi se z največjim veseljem odpravila na takšno nepredvidljivo avanturo!
Story: So se torej rojevale tudi prve poletne simpatije?
Te pa so se pri meni rojevale že v vrtcu! (smeh) Na morju, v prav posebnem poletnem vzdušju, pa že skoraj res ne gre drugače, kot da se rojevajo tudi simpatije. (smeh) Poleg tega, da smo vsako leto nekaj dni na morju preživeli s staršema, sem se vsako leto odpravila tudi sama v kolonijo. Sprva sem nekaj let hodila v Savudrijo, nato pa še v Piran. Kako sem se veselila druženja s prijatelji in sošolci! Pa komaj sem čakala tudi, da spoznam nove prijatelje. Vedno sem znala hitro navezati stike, zato mi pravzaprav ni bilo pomembno, ali gre v kolonijo tudi kdo od meni poznanih ali ne. In seveda sem iz vsake kolonije prišla domov zaljubljena, če ne kar 'poročena'. (smeh) Saj veste, da si se v koloniji kakšen dan ali dva pred odhodom domov lahko 'poročil', in tega sem se zelo veselila! Celo tako zelo, da sem dve leti zapored v Piranu obljubila večno zvestobo kar istemu. (smeh) In to ne da bi se vmes sploh ločila! No, toliko o mojih prvih poletnih romancah. (smeh)
Story: Kaj pa prvo morje brez staršev, ko ste šli sami s prijateljicami? Koliko ste bili stari in kako se ga spominjate?
Bilo je konec prvega letnika srednje šole, ko smo se s sošolci za tri dni odpravili v Ankaran. Jaz sem sicer malo zamujala, ker smo imele s Foxycami prejšnji večer še nastop, tako da me je naslednje jutro oče pripeljal na morje. Naša družba je bila sestavljena iz dveh deklet, mene in sošolke, ter štirih fantov, od katerih me je eden še posebej težko čakal in jaz njega. (smeh) Joj, kako sem bila nestrpna! Zdaj, ko govorim o tem, se spet počutim kot srednješolka. (smeh) Prav čutim tisto vznemirjenje, ki sem ga čutila takrat. Skratka, postavili smo šotor, ki pa ga jaz in moja simpatija od znotraj še videla nisva, saj nisva zaspala niti za pet minut. Saj veste, da ne bi česa zamudila! (smeh) Budna sem torej bila dva dni in vso noč, pa sem si rekla, da bom pač spala, ko pridem domov. A ko sem prišla domov, sem bila tako zasanjana in življenje je bilo tako lepo, da se mi je samo smejalo, in tako od vsega lepega spet nisem mogla spati! (smeh) Ko pa me je le zmanjkalo, pa bi s svojim spalnim podvigom najbrž lahko kandidirala za Guinnessovo knjigo rekordov. (smeh)
Pa še nekaj se je zgodilo, česar ne bom pozabila! V vsem poletnem dogajanju in plesu metuljev po mojem telesu se s soncem, ki je pripekalo, sploh nisem ukvarjala. Pa bi se seveda morala, saj sem se bila zvečer primorana! Tako me je opeklo, da sem se komaj premikala. A človek mora v vsaki slabi stvari najti tudi kaj dobrega in meni to v tistem trenutku res ni bilo težko. Prepustila sem se masaži z jogurtom. In čeprav je bila v tistem trenutku bolj pekoča, je bila zame prečudovita. (smeh)
Story: Brez dvoma pa imate tudi kakšne še neuresničene želje glede idealne počitniške destinacije. Kam bi se najraje odpravili, če bi si lahko izbrali katerokoli destinacijo?
Glede na to, da še nisem prav veliko potovala, bi z veseljem in radovednostjo odšla marsikam. A vendar bi se najprej odpravila v Avstralijo obiskat sestrično, ki se je pred leti preselila tja. Je pa trenutno na obisku pri nas v Sloveniji in je že prišla na dva poletna žura z menoj in mojo skupino Avantura! Ves čas me nagovarja, da moramo priti zažagat tudi v Avstralijo, in morda se to kdaj v prihodnje res zgodi.
Story: Poletje je obenem tudi čas, ko praznujete rojstni dan, kajne? Vse najboljše! Kako ste ga letos praznovali?
Hvala za čestitke! Kot rakica imam to srečo, da lahko svečke na torti piham kar med valovi. (smeh) In tudi letos je bilo tako. To sicer še ni bilo tisto pravo praznovanje, saj nas to še čaka, a vendar mi je Številka 3 prvega julija prišla povedat, da sem jo v preteklem letu res velikokrat zapela, pa sta se zato letos pri meni ustavili kar dve. (smeh)
Story: Pa ste sicer vajeni velikih praznovanj, ali imate raje intimna druženja v družinskem krogu?
Svoj rojstni dan vedno praznujem z družino in prijatelji. Vsako leto na svoj način. Enkrat sem za vse povabljence priredila turnir v ročnem nogometu, večkrat smo že uživali na pikniku, letos pa s praznovanjem sicer malo zamujam, a vse bomo še nadomestili. Tokrat bomo imeli večer kubanske kuhinje, kjer mi bo na pomoč priskočil moj prijatelj Lazaro s Kube (s katerim sicer skupaj prepevava Številko 3) in me naučil pripraviti nekaj prav posebnih specialitet. Da bo tako, kot mora biti, bomo poskrbeli tudi za kubansko glasbo, morda pa se prav na mojem letošnjem praznovanju rodi nova ideja za še kakšen najin duet.
Story: Rekli ste, da ga preživljate med valovi ... pa kdaj tudi dobesedno?
Seveda! Pa ne le enkrat. V najstniških letih smo se z družbo odpravili tudi na nočno kopanje, nato pa do jutra ob kitari prepevali na plaži. Brez skupinskega prepevanja na nobenem mojem praznovanju ne gre! In najbolj všeč mi je to, da imam tako sproščeno družbo, da vsi zelo radi pojejo in plešejo!
Story: Dekleta smo si navadno ob rojstnih dneh dobra družba, vas na kakšen pretekli rojstni dan veže kakšen poseben spomin?
Moja družba je mešana, saj se odlično razumem tako z ženskami kot tudi z moškimi. Poseben spomin za vse nas je praznovanje moje tidesetke. Določila sem datum in vsem že sporočila kje in kdaj, ko zagledam na svojem seznamu nastopov nastop prav na tisti dan. Pa poiščem drug datum za praznovanje in znova vse obvestim o novem datumu praznovanja. Čez nekaj dni pa izvem, da se je še neka dobrodelna prireditev, ki bi sicer morala biti drug dan, prestavila ravno na tistega, na katerega sem tudi sama prestavila svoje praznovanje, in spet se mi stvar zakomplicira. Že v drugo iščem rešitev, saj sem obljubila, da se tiste dobrodelne prireditve udeležim, in sem to želela izpeljati. In tudi sem! Tako sem z uro in pol zamude prišla na praznovanje svojega rojstnega dne, kjer so me čakali že vsi povabljenci. Pripravili so mi lep sprejem in mi rekli, da me imajo tako radi, da bi me čakali tudi tri ure, če bi bilo treba, in da je meni tako ali tako opravičeno, če sem zadnja, ker sem na Ž! (smeh) In s takšnimi ljudmi je življenje res lepo! (smeh).
Napisala Kaja Milanič
