Sašo Miljuševič: "Gostinstvo je pustilo neprijetne spomine"

16. 7. 2015
Deli
“Dvanajst let sem imel dekle, s katerim sva se razšla ravno, ko sem prišel v šov. Trenutno nimam dekleta in mi tako ustreza.”

Čeprav smo bili v preteklih mesecih priča številnim resničnostnim šovom, se je v misli gledalcev v poseben kotiček umestilo svojevrstno kuharsko tekmovanje MasterChef. Po prvi sezoni, ki so jo zaznamovali številni kuharski dvoboji, solze razočaranja in ne nazadnje tudi sreče, je kipec prvega slovenskega master chefa v zrak vzdignil 36-letni Primorec Sašo Miljuševič, ki si nikoli ni mislil, da bo slavil prav v svetu gostinstva. Simpatičnega Saša je na vroč poletni dan obiskal tudi Story, ko je najboljši amaterski kuhar pri nas razkril, kaj vse je premagala njegova ljubezen do kuhanja.

V zadnjem času se navdušuje nad razmnoževanjem sadnega drevja in cvetlic.
Sašo je na domači Koper močno navezan, saj pravi, da je življenje na Obali veliko bolj sproščujoče kot v Ljubljani.
V preteklosti je friziral tudi hrvaško zvezdo Severino.
Sašo leta 2008, ko je bil s 136 kilogrami pravzaprav neprepoznaven.

Story: Sašo, vaš oče je bil gostinec, kajne?

Ja, več let, zdaj pa sta z mamo od novembra v pokoju.

Story: Pa sta si z očetom od nekdaj delila ljubezen do kuhe?

Od nekdaj, vedno sem bil zraven in sem opazoval, kako ustvarjajo v kuhinji, in spomnim se, da sem rad packal z njim.

Story: Kaj pa najbolj?

Vse, nisem neki gurman. Imam rad osnovno domačo hrano in rečem lahko, da imam obdobja. Včasih imam rad pašto, včasih vse leto delam samo enolončnice, mineštre in pašta fižol. Rad imam domače stvari, ne maram kompliciranih azijskih okusov. Sem otrok mediteranskih okusov.

Story: Kako pa se spominjate otroštva v gostilni?

Zanimivo, ampak na neki način tudi žalostno, ker si vedno sam. Starši delajo, ti pa se moraš zabavati na svoj način. Jaz sem to zabavo našel v kuhinji, kjer sem namesto igrač dobil krompir. V resnici mi ni bilo nikoli težko in sem v tem užival, čeprav so starši veliko delali in bili odsotni. Z bratom sva bila veliko sama, ker so bili taki urniki, zato sem se tudi pri svoji poklicni poti izogibal gostinstva.

Story: Ste iz kuhinje odnesli tudi kakšen poseben kuharski trik?

Trikov ni, je samo občutek, ki ga pridobiš s časom. Pri kuhinji je vse občutek. Sam nikoli ničesar ne delam s tehtnico, niti testa. Pri sladicah si z njo pomagam, ker je to nuja, pri drugih stvareh pa je vse v občutku, ki sem ga osvojil že od malega, in potem lahko s tem delaš, kar hočeš.

Story: Torej ste se zaradi izkušenj iz otroštva najprej usmerili v frizerstvo?

Ja. Ampak samo zaradi urnikov, ker sem to spoznal že pri starših. Rojstni dan imam 30. decembra in starši so takrat vedno delali. Rojstnih dni nisem nikoli kaj preveč praznoval ali pa sem jih praznoval po tem, ko je šlo že vse mimo. Kar se tiče tega, mi je gostinstvo pustilo neprijeten občutek, zato sem se temu izogibal. Vsi so me spraševali, zakaj ne grem za kuharja, če pa tako rad kuham, in vedno sem rekel, da preveč rad kuham, da bi to delal kot poklic. Svoje znanje bi rad predajal, koga kaj naučil, ne pa 'štancal' kosil.

Story: Kaj pa sanje o 'paštarni'?

Malo so se razblinile, ko sem pogledal naokrog, in videl, koliko jih že obstaja in da jim pravzaprav ne gre dobro. V Kopru je bila ena, ki se je zaprla že v dveh tednih. Tu je veliko non in mam, ki znajo delati pašte, mislim, da je to velik razlog za to, da to ne gre. V Ljubljani je to verjetno malo drugače, ampak jaz sem zaljubljen v Primorsko, v morje. V Ljubljani sem živel takrat, ko sem hodil v frizersko šolo, ampak se tam nisem našel. Trpel sem, nisem bil zadovoljen, bil sem žalosten in vsak vikend sem se moral vračati domov.

Story: Rekli ste, da je oče vaš največji kritik, kajne?

Ja, starši na splošno, tudi mama. Oče zato, ker sva skupaj v kuhinji preživela veliko časa.

Story: S kakšno jedjo pa ste si pri njem prislužili najvišjo oceno?

Z ragujem. Jedel bi ga verjetno vsak dan in vedno prizna, da ga naredim bolje kot on.

Story: Oče in sin imata vedno poseben odnos. Kako pa bi opisali vajinega in vajino vez s kuhinjo?

Od nekdaj se je iskrilo. Z očetom ne bi mogel delati, večkrat sem poskusil. On ima svojo logiko, je perfekcionist po svoje, bom rekel, je malo bolj stare garde. Jaz pa bi rad kaj popravil, izboljšal in to ne gre skupaj. Zaradi tega sva se velikokrat sprla v kuhinji.

Story: Torej vaju ljubezen do kulinarike ni povezala?

Ne, v resnici naju je bolj oddaljila, kot zbližala. Oddaljila, kar se tiče kuhe, sicer se super razumeva, ampak v kuhinji res ne moreva biti skupaj.

Story: Sta morda ravno zato, ker sta oba močno vpeta v kulinariko, mami včasih prihranila kuhanje večerje?

Ja, večkrat. Ampak zato, ker sem občutljiv glede hrane. Nikoli nisem maral tega, kar so drugi skuhali, nikoli nisem bil zadovoljen s tem. Največkrat sem zaradi tega kuhal doma. V vsem najdem napake. Ni bil pravi postopek, ni bila dovolj prepražena čebula, je bilo preveč slano, premalo slano ... Ne, da kompliciram, ampak je bilo res tako. Mogoče sem malo prepotenten doma, kar se tiče tega, ampak se niso nikoli kaj preveč pritoževali.

Story: Potem je bilo dekle prav tako veselo, ker ste za kosila poskrbeli vi?

Dvanajst let sem imel dekle, s katerim sva se razšla ravno, ko sem prišel v šov. Trenutno nimam dekleta in mi tako ustreza. Bila je malo čudna glede hrane, še bolj kot jaz. Jedla bi samo suho sadje in vse, kar je ekstra zdravo. Če se ne motim, se temu reče ortoreksija. Zdrava prehrana, čeprav to zame ni zdravo. Nikoli ni uživala v moji kuhi, zato sva se tudi nekako razšla. Ker sem videl, da to ni to.

Story: Verjetno je težko, da si tako pomembnega dela življenja ne deliš z osebo, s katero preživiš največ časa, kajne?

To mora biti, če skupnega interesa ni, začneš to pogrešati. Če imaš osebo močno rad, njej pa je vseeno za to, kar rad počneš, ni lepo. Njej se je zdela kuha izguba časa.

Story: Pa ste se zaradi tega takrat, ko sta se razšla, še bolj posvetili kuharskim vodam? Konec koncev ste se takrat prijavili v šov, kajne?

Ja, brez dvoma, zdaj sem si dal duška. Ko sva bila na začetku skupaj, ko sva bila še mlad par, sem veliko kuhal, ampak sem hitro videl, da to njej nič ne pomeni oziroma jo celo moti, npr. "Kaj to kuhaš, ker bom morala jesti in se bom zredila." Zaradi tega sva se kdaj prepirala in mi ni bilo všeč, da tako gleda na kuho. Nekaj najlepšega je kuhati za nekoga, ki ga imaš rad. Če tega ni, v zvezi manjka velik del.

Story: Pa zdaj uživate v kuhanju tudi samo zase?

Ja, to najraje počnem. Ampak ko kuham zase, vedno naredim klasiko. Ko pripravljam jedi za druge, pa vedno rad eksperimentiram, ker vem, da drugi radi jejo kaj posebnega. Jaz na primer ne maram rib, kar je sicer čudno, ampak jih zelo rad delam. Takrat se potrudim narediti nekaj posebnega, da bom zadovoljil ostale.

Story: Potem je to poseben izziv. Da pripravljaš nekaj, česar pravzaprav ne maraš?

To so osnove v kuhanju. Če jih obvladaš, se nimaš česa bati. Ne smeš presoliti, ne smeš je preveč speči, da ni kot hlod. Riba je hitro narejena.

Story: Sicer ste v nekem intervjuju priznali, da dobivate tudi veliko ženitnih ponudb?

Ja, veliko zabavnih. Niso samo ženitne, ampak tudi nespodobne. Pišejo mi ob vseh urah in neprimerne stvari. Da me želijo zmasirati ali pa da sredi noči mislijo name, da bi se lubčkale ... Na začetku, dokler je vse normalno, poskušam vedno biti najprej prijazen do vseh. Ampak ko preseže meje, moraš malo udariti po mizi. Neka ženska mi je rekla, da je poročena in da ni mislila nič resnega. Ampak zame je to še huje. In ko sem ji rekel, da mi je neprijetno, je začela pisati Mihu.

Zaradi stresa shujšal

Dobil boj s kilogrami

Na obisku smo presenečeno ugotovili, da je danes postavni Sašo še pred nekaj leti imel kar 136 kilogramov. Kot pravi, je od nekdaj rad dobro jedel, razlog za veliko spremembo, ko je v pol leta izgubil 60 kilogramov, pa je bil stres na delovnem mestu. "Pri osemnajstih sem odprl svoj frizerski salon. Bil sem neizkušen, veliko sem se obremenjeval, kar je vodilo k temu, da sem začel jesti zelo malo. Ker sem v pol leta s 136 kilogramov prišel na 67, so se začele pojavljati težave z želodcem,"opisuje Sašo in dodaja, da je takrat dobil kilo na želodcu, zaradi česar je moral večkrat poiskati tudi zdravniško pomoč. "V bolnišnici sem bil tudi po en teden na infuziji, saj imam še zdaj težave, ampak recimo, da jih znam brzdati," pove simpatični Primorec, ki je frizerski salon zaprl, še preden je njegova teža dosegla kritično točko. "Takrat sem začel pomagati staršem v gostilni, delal sem s pomijami in v zelo soparnem okolju, ampak mi je bilo zelo težko, ker vonjave zelo motijo človeka, ki ima probleme z želodcem," je še dodal.

Napisala Kaja Milanič, fotografije Goran Antley, osebni arhiv

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju