Glasbenico Anjo Baš smo leta 2004 spoznali v TV-šovu Bitka talentov. Počasi si je kovala glasbeno pot in vse do danes ustvarjala glasbo tako zase kot druge avtorje. Anjina druga velika strast, ob petju, seveda, pa je likovna umetnost. Mlada glasbenica namreč ustvarja čudovite slike, s katerimi gostuje na številnih razstavah.
Story: V prvi vrsti vas poznamo iz glasbenega sveta, pred kratkim pa ste pokazali tudi drugo skrito strast. Nam zaupate, kako ste zajadrali v svet likovne umetnosti?
Res je, približno deset let se aktivno ukvarjam z glasbo. Od novega leta, ko sem zapustila skupino Rock Partyzani, pa sem prvič na popolnoma samostojni glasbeni poti. Marca sem izdala prvi album, za katerega sem vso glasbo in besedila napisala sama. Pred kakšnim letom sem začela slikati, in to se je zgodilo kar čez noč. Začutila sem neki impulz, ki sem mu sledila, ker me je to veselilo. Decembra sem dobila idejo, da bi vsaki pesmi s plošče narisala likovno upodobitev. To sem naredila, vse te slike pa sem potem razstavila na premieri plošče na Ljubljanskem gradu. Nekatere od slik sem umestila v dizajn nove plošče.
Story: Kako ste prebudili slikarsko žilico v sebi?
Moj stari oče je bil slikar, tako da se je nekaj njegovega talenta in veselja verjetno preneslo name. Od majhnega je v meni ljubezen do estetike, barv, barvne harmonije, risanja in ustvarjanja na splošno. Vse skupaj pa se je bolj zares začelo pred kakšnim letom, ko sem na spletu brskala za različnimi tehnikami slikanja. Naletela sem na nekaj tehnik, ki so me prevzele, zato sem si kmalu nakupila ves potrebni material in začela. Na začetku sem se precej lovila, sploh ker sem se vsega učila sama. Učila sem se na svojih napakah, saj sem v slikanju samouk.
Story: Kaj ste začutili v slikarskem svetu? Kaj vas najbolj pritegne, ko slikate?
Neverjetno je gledati, kako slika oživlja. Najprej nanašam blede sloje barv, pozneje močnejše, hkrati pa nikoli ne vem točno, kaj bo nastalo. V tem procesu grem s tistim, kar se mi zdi, da bo za sliko najbolje. Prepuščam se občutku in iščem neki kontrast, ki ga bom izpostavila.
Story: Od kod črpate navdih?
Ko ne vem, kako bi kaj povedala skozi glasbo, povem skozi sliko. Ponavadi gre za čustva, ki se izrazijo na papirju. Slikam predvsem čustvene ženske obraze. Velikokrat me sprašujejo, zakaj je na mojih slikah toliko solz. Enostavno so mi videti estetsko, zato jih vpletam v slike. Solze so znak iskrenosti, pa naj bo to zaradi žalosti ali veselja. Jaz se svojih solz ne sramujem, zato tudi moje naslikane punce svojih solz ne skrivajo.
Story: Kakšno tehniko uporabljate in v čem ste se najbolj našli?
Najraje uporabljam mešano tehniko. Uporabljam predvsem akvarelne in akrilne barve, zraven pa vpletam geometrijo v obliki ravnih črt, ki jih rišem s črnim kulijem. Velikokrat vpletam oblike diamantov. Všeč mi je kontrast med nežno žensko lepoto in ostrino ravne črte. Poleg tega najraje rišem blede slike, na katerih potem izpostavim barvno močnejši detajl.
Story: Kako spremljate likovno umetnost v Sloveniji?
Ko sem začela slikati, sem poznala nekaj najbolj znanih slikarjev pri nas. Zdaj je na sporedu obdobje, ko se povezujem z drugimi slikarji, jih občudujem in se od njih učim, izmenjujemo izkušnje, mnenja in se podpiramo. Celoten proces je pri meni takšen: bolj ko se poglabljam v slikanje, več se naučim in bolj me potem zanima, kako ustvarjajo drugi. Spremljam tudi umetnost zunaj Slovenije. Ne poskušam slediti trendom, saj se mi zdi, da moraš graditi svojo prepoznavnost in piliti tisto, zaradi česar si drugačen. Si pa zelo želim izpopolniti svojo tehniko na kakšnem slikarskem tečaju, rada bi šla tudi v slikarsko kolonijo. Zaradi učenja in predvsem druženja.
Story: Prisotni ste na številnih razstavah. Kje ste nazadnje razstavljali in kako je bilo?
Nazadnje sem razstavljala v kavarni Hotela Betnava v Mariboru. Razstavo je organiziral slikarski prijatelj Rajko Ferk, ki me je tudi povabil, da bi z njim razstavljala. Bilo je odlično, saj sem ob tem mimogrede še predstavila nekaj svojih pesmi z zadnje plošče. Razstave so krasen način, da se neposredno predstaviš ljudem, ne samo virtualno prek Facebooka, kjer seveda vsa svoja dela najprej objavim. Komaj čakam, da bom odšla spet na teren in se predstavila še kje drugje.
Story: Kako povezujete glasbo in umetnost? Katera je pri vas v ospredju?
Težko bi izbrala favoritinjo. Vsaka mi daje nekaj drugega. Obema, glasbi in slikanju, pa je skupno to, da ko ustvarjam, se popolnoma izgubim v času. Pozabim na uro, obstajava samo jaz in moja slika oziroma pesem. Enkrat je nekdo rekel, da je to podobno meditaciji. Zame to vsekakor drži, saj se ob risanju in ustvarjanju glasbe popolnoma umirim in sem prisotna le tu in zdaj. Okolica za nekaj časa izgine in padem v nekakšen trans. Ko se zdramim, ugotovim, da celotno popoldne nisem jedla in da je zunaj noč. (smeh) Sicer pa se mi zdi, da se glasba in slikanje lahko lepo dopolnjujeta. Predvsem ju bom povezovala na prihodnjih koncertih, ko bom slišanemu dodala še videno. Na ta način vse skupaj lahko dobi povsem novo dimenzijo.
Story: Vaši glasbeni začetki segajo v Bitko talentov, kako ste po tistem razvijali svojo ljubezen do glasbe?
Po Bitki sem najprej nekaj let ustvarjala v skupini Angee. Potem sem več kot tri leta pela pri Rock Partyzanih, malo pred letošnjim novim letom pa sem se dokončno odločila, da želim biti samostojna. Od nekdaj uživam v avtorstvu skladb, ne samo v izvajanju. Že dolgo sem si želela izdati CD, kar mi je marca končno uspelo. Zdaj imam svojo spremljevalno skupino in od avgusta smo prisotni tudi na terenu. Poleg tega glasbo pišem tudi za druge in verjetno bom letos veliko delala v tej smeri. V načrtu je tudi poučevanje petja, trenutno pa pišem knjigo o svoji izkušnji z bulimijo. Skratka veselim se vsega, kar še prihaja.
Story: Za vami je težka preizkušnja. Nam zaupate, kako ste takrat premagali bulimijo in kako ste se s tem spopadali?
Res je bila težka izkušnja, a hkrati me je ogromno naučila. Če ne bi imela tako močne želje po petju in ukvarjanju z glasbo, se iz bulimije zagotovo ne bi izkopala. Ko sem po nekaj letih destruktivnega življenja ugotovila, da mi je nizka teža vzela vso moč in nisem mogla niti dobro stati, kaj šele peti, sem si rekla, zdaj je pa dovolj. Starši so bili vedno tam zame, na voljo, da bi mi pomagali. V najhujšem obdobju sem zavračala vse, saj se mi ni zdelo, da je z mano kaj narobe. Vsi so mi šli na živce. Sicer pa sta starša vedno želela samo, da bi bila srečna, karkoli bom že počela. Pozneje sem šele zares spoznala, kako rada me imata in da je to, da sem neželena, le v moji glavi. Naslednje spoznanje sicer res ni prišlo čez noč, a naučiti sem se morala, da dokler se ne bom imela res rada, mi nič ne bo uspelo. Če verjameš, da nisi zaželen, se to prepričanje samo potrjuje v vseh okoliščinah, ljudeh, ki jih srečuješ. Zato zdaj res posvečam maksimalno pozornost temu, da dobro skrbim zase, za svoje zdravje in predvsem svoje razmišljanje. Še vedno pa se vsak dan veliko posvečam sebi.
Story: Prihaja torej vaša knjiga. Komu želite z njo pomagati?
Res je, pišem knjigo o izkušnji z bulimijo. To bo nekakšna fuzija priročnika in romana. V svoji izkušnji že precej časa iščem vzroke, ki so me pahnili v samodestruktivno vedenje. Rada bi osvetlila te vzroke, da drugi ne bi ponavljali mojih napak. Ogromno ljudi se spopada s podobnimi težavami, ki izvirajo iz slabe samopodobe in globoko zakoreninjenih prepričanj, ki jih imamo o sebi. Prav je, da se jih naučimo odvreči, saj se z njimi samo sabotiramo. Vse skupaj bom podkrepila s konkretnimi nasveti in vajami, ki so mi pomagale, da sem spet našla mir v sebi. Knjiga bo namenjena vsem, ki so v življenju kdaj padli, a so kljub temu odločeni rasti, se učiti in želijo najti svoj notranji mir. Ko sem sama iskala rešitev zase, so mi najbolje znali svetovati ljudje, ki so preživeli kaj podobnega. To je resnični razlog, da sem se odločila to negativno izkušnjo pretvoriti v nekaj, kar lahko komu pomaga.
Napisala MIMA
Fotografije Sašo Radej, Mediaspeed, osebni arhiv
