Družinske in poslovne obveznosti so pevko Polono Furlan pred leti usmerile v povsem druge življenjske tirnice, a kljub temu njena največja strast in ljubezen ostaja glasba.
Story: Na julijskem 35. festivalu MMS, ki bo potekal na tradicionalnem prizorišču Avditorija Portorož, boste nastopili s pravljično številko sedem. Ali verjamete v pravljice, je to število lep glasbeni vzpon na zmago na letošnjem festivalu, kjer boste predstavili pesem Ostani še malo?
Ne, v pravljice ne verjamem, verjamem vase in veliko mero pozitivne energije, ki izvira iz mene, če jo le skrbno gojim in negujem kot rožico na vrtu. Saj veste, kaj se lahko z njo zgodi v hudi vročini. Iskreno, sledim svojim mislim, željam, sanjam ... Mati moja, sem velik sanjač. Tale sedmica pa ... če je res pravljična, potem naj bo tako. Se ji popolnoma predam!
Story: Pred leti ste kot avtorica odličnega besedila na festivalu Melodij morja in sonca prejeli zmagovalno plaketo. Od kod strast za pisanje besedil, kje dobite navdih?
Da, pred tremi leti mi je Sašo Fajon napisal čudovito pesem, balado z naslovom Taka kot sem. Besedilo sem takrat napisala sama in nagrada je bila popolno presenečenje zame in v neizmerno zadovoljstvo. Ustvarjalna obdobja pridejo in grejo ali pa so, pa jih nemirni duh v preglasnem vsakdanu utiša in potlači v kot za pozneje. Od tam pa se le s težavo prikradejo nazaj. Moram jih izvleči kot kakšnega malega trmastega otroka. Tokrat je tale otrok pritekel, ko je slišal Klinčijevo muziko. Ja, tako je to pri meni. Navdih so mi zgodbe ali razmišljanja, ki jih zapisujem tu in tam, ali pa glasba, kot se je zgodilo tokrat. Ostani še malo je plod nagajive otroške duše. Kdor me pozna, ve, kaj mislim - igra je super. Sproščenost in velika mera domišljije sta bili tokrat v ospredju.
Story: Letos boste sodelovali s slovenskim 'hitmejkerjem' Alešem Klinarjem, ki je avtor glasbe kot priredbe. Kako sta se našli vajini poti?
Drži, s Klinarjem do zdaj še nisem sodelovala. Kot povabljen avtor na letošnjem festivalu se je spomnil name in me povabil k sodelovanju. V telefonskem pogovoru je bilo takoj vse dogovorjeno. Oba sva se hitro strinjala, da želiva pripraviti nekaj lahkotnega, veselega, podkrepljenega s hitrim ritmom, brez besed, ki orisujejo morje, poletje, pesek ... Iskreno in kot pribito zame drži, da se rada odločim za sodelovanje vedno, kadar mi v določenem trenutku nekdo prekriža pot in zadeva diši po dobrem. Tako, brez premisleka vzamem in nesem s sabo.
Story: Kot pevka ste nastopili že na številnih slovenskih festivalih. Kako ocenjujete kakovost pesmi v zadnjih letih?
Festival je v zadnjem obdobju zrasel in postregel z veliko dobrimi stvarmi, ki pa so bile v veliki meri preslišane. Tu mislim na radijske postaje. Festival bi moral odmevati še dolgo po izvedbi. Najboljši odmev je radio. Žal je tu veliko nezdravega in nepotrebnega uma na škodo slovenski glasbi. Ljubitelji slovenske glasbe se zbujajo z velikimi podočnjaki, saj se je lahko naposlušajo le v nočnem času. Bi pa bila krivična, če bi to mnenje posploševala. Tudi tu obstajata dva pola in za tega drugega sem neizmerno hvaležna.
Story: Melodije so vam nekako prirasle k srcu, kakšni spomini vas vežejo na festival, ki velja za največji in najodmevnejši medijski dogodek v poletnih dneh?
Spomini so krasni, sežejo tja v leto 1999, ko je festival postregel z Novo sceno. To je bil večer, namenjen mladim izvajalcem, in takrat sem začenjala in skupaj s sošolci s fakultete in prijatelji proslavljala dolgo v noč. Zabava ob morju ... Kaj je lepšega. Kakšno leto pozneje sem stopila na oder pravega MMS-a in doživela veliko lepega. Od nagrad do poznanstev, ki se tkejo okrog dogodka. Mislim, da letos prihajam na festival že petič ali šestič. No, ne vem točno. Zdaj pa se najbolj od vsega veselim tega, da bom na festivalu nastopila s festivalskim bendom in orkestrom. To bo olajšalo segrevanje in programiranje. Včasih je lažje izpeljati celoten koncert, kot pa na polno odžgati eno pesem. Govorim v svojem imenu, seveda.
Story: Kako potekajo vaše priprave? Boste sami na odru ali boste svojo odrsko prezenco na odru popestrili še s kakšnim presenečenjem?
Kar naj bi bilo za žensko najpreprostejše, je meni v veliko breme. Kaj? Garderoba. Sem preprost človek, ki funkcionira brez začarane navideznosti, in to zelo dobro. No, pa tudi to bom rešila na svoj način. Vsekakor bova na odru jaz in moj glas brez plesalcev in vizualnih efektov oz. dodatkov.
Story: Veljate za delovno osebnost, saj odlično združujete poslovno življenje z družinskim.
Po mojem ste mnenja, da sem kot nekakšen multipraktik. Daleč od tega. Včasih 'poganjam' z več, včasih z manj obrati, ampak ja, tako nekako. Na prvem mestu so družina in moja čudovita sinova Kajetan in Jernej, potem pa vse ostalo v odlični podpori mojega krasnega in nadvse razumevajočega moža Alena. Super nam gre.
Story: O zasebnosti ter sinovih in možu le stežka javno govorite. Mar to pomeni, da imate zaklenjena vrata za medije, kar se družinskih zadev tiče?
Nič se ne skrivamo, povsod nas je veliko. Mislim pa, da javno izpostavljanje otrok in družine res ni potrebno.
Story: Kakšne načrte pa imate za poletje po festivalu?
Že naslednji dan po festivalu gremo na težko pričakovane počitnice. Ker živim ob morju, težko rečem, da gremo na morje. Gremo južneje, veliko južneje, kjer je morje bolj modro in kjer življenje vsaj za dva tedna teče veliko bolj počasi. Rada imam poletje in čas, ko je družina 24 ur na dan skupaj. Sprašujete me o trenutkih, ki so samo moji? Ni jih veliko, so pa zato zelo dragoceni. Kradem jih tu pa tam in jih nežno gojim. Meditacija, zvočne kopeli in vadba za tu in zdaj. Saj veste sami, da preteklosti ni več, prihodnost prihaja, tako ali tako. Zdaj pa sem tu in to šteje.
Napisal Alojz Petrovčič
Fotografije Alpe, osebni arhiv
