Zapeljiva vremenarka s Planet TV-ja Pia Škofic je ena od tistih, o kateri bi lahko govorili v neskončnost. Njena simpatična pojava je namreč le začetek zgodbe o ljubezni, delu in odločitvah iz preteklosti, ki so svoj pečat pustile na izzivih njene prihodnosti. Pia je namreč dekle brez dlake na jeziku, ki še posebej rada spregovori o njeni ljubezenski pravljici, ki jo je pred dvema letoma začela ustvarjati s simpatičnim športnikom Maticem Marinškom.
Pia, za vami je zanimiva zgodba. Slišali smo, da ste se že zelo zgodaj postavili na svoje noge, kajne?
Ja, res je. Sicer se takrat nisem preselila na svoje, ker še nikoli nisem živela sama. Vedno sem rada z ljudmi. Sem se pa takrat preselila k takratnemu fantu. Ja, mlada sem bila, v drugemu letniku srednje šole. Je pa res, da sem zelo hitro začela služiti svoj denar. Najprej sem delala kot natakarica, ko sem bila še v srednji šoli, opravljala sem tudi delo hostese, pač dela, ki jih večina deklet v srednji šoli in na faksu počne.
Starši nad vašo odločitvijo verjetno niso bili ravno navdušeni ...
Ja, mami sem povzročila kar nekaj sivih las. Ampak saj jih vsi otroci svojim staršem na neki način.
Potem je bil glavni razlog za vašo selitev nora srednješolska ljubezen?
Ja, ta nora srednješolska ljubezen. Dokler nismo imeli avtov, smo se namreč težko kaj videli, zato smo skupaj tičali kar se da veliko časa. Iz tega se je potem razvilo to, da nisva hodila samo drug k drugemu, ampak da sva kar zaživela skupaj.
Od kod pa je bil fant, da je bila razdalja problem?
Jaz sem se takrat preselila v Kropo. Tam je bilo res čudovito živeti. Sicer si lahko številni mislijo, da je pravzaprav čudno, da sem v srednji šoli šla živet na vas, ker si večina srednješolcev želi živeti v centru dogajanja, ampak meni je bilo res všeč. Kropa je res lepa vas in všeč mi je bilo, da ko sem šla teč, sem mimogrede prišla na tako lepe poti, ki si jih sicer ne bi znala niti predstavljati. Sicer pa mi je zdaj še lepše, ker sva s fantom poletje preživela v Piranu. Zame res ni lepšega, kot da se vsak dan zbudim s pogledom na morje.
Pa je šlo s srednjo šolo in faksom kljub vsemu vse kot po maslu?
Ja, seveda. Po ekonomski gimnaziji, ki sem jo končala v Kranju, sem se vpisala na študij psihologije v Mariboru. Sicer sem želela na isti študij v Ljubljani, ampak nisem imela dovolj točk. To me ni ustavilo pri mojih sanjah, ker sem si to res od nekdaj želela, poleg tega pa je tudi moja sestra psihologinja.
Pa ste kdaj kakršno koli odločitev obžalovali?
Ne, predvsem kar se tiče te selitve, ne. Jaz le redkokatero stvar v življenju obžalujem, ker verjamem v to, da se stvari vedno razvijejo tako, kot se morajo. Kot kaže, se moramo takšne stvari naučiti.
Sicer lahko predvidevam, da te življenje na svoje pri tako mladih letih prisili k temu, da moraš bolj zgodaj odrasti. Glede na to, da velikokrat rečemo, da že tako dekleta prej odrastemo kot moški, ste si potem sami v večini iskali starejše moške?
To, kdaj odrastemo, se mi zdijo družbena pravila, ki so bila postavljena. Ne vem, ne verjamem, da starost pogojuje to, kdaj ti odrasteš. Moj fant je eno leto mlajši od mene, pa tudi ta prejšnji fant, o katerem sem govorila, je mlajši. Očitno se to ne povezuje.
Zdaj pa ste že nekaj časa srečno zaljubljeni, kajne?
Res je, midva z Maticem sva poleti praznovala drugo obletnico. Spoznala sva se prek skupne prijateljice, ampak moram reči, da sva se zelo hitro zaljubila. V štirinajstih dneh sva vedela, da so med nama čustva in da ne gre samo za prijateljstvo, ampak za ljubezen.
Torej ljubezen na prvi pogled?
Mogoče. Ker sva se prvič videla decembra, ko se je za praznike vrnil iz Amerike, kjer študira in igra hokej. Sicer je letos tudi on diplomiral. Ampak takrat, med temi počitnicami, se med nama ni še nič dogajalo, zaljubila sva se maja, ko se je vrnil za vse poletje. Ko zdaj gledam fotografijo, ki je nastala med temi decembrskimi prazniki, sva videti tako zaljubljena, kot bi bila skupaj že zelo dolgo. Sicer pa sama verjamem, da se ne zaljubimo s pogledom, ampak da se začutimo z vsemi čuti.
Kaj pa potem, ko se je jeseni moral spet vrniti v ZDA?
On je takrat šel že konec avgusta in bilo mi je grozno. Ko zdaj pogledam nazaj, bi rekla, da mi ni bilo še nikoli tako hudo, če malo karikiram. Ni bilo enostavno, po tem, ko sva bila slabe tri mesece neprestano skupaj, pravzaprav nisva vedela, kdaj se bova lahko naslednjič videla. S tem, da je bil on vedno šest ur za nami in sva se tudi po telefonu težko ujela. Ko se je on komaj zbudil, je bilo za menoj že pol dneva in obratno.
Pa vas je kdaj ta razdalja strašila?
Nikoli nisem podvomila o tem, da bi naju razdalja ločila. Sicer je to veliko ljudem nepredstavljivo, ker me veliko punc vpraša, kako zdržim brez njega. Ampak jaz na to ne gledam tako, jaz naju samo čutim. Seveda morata biti oba narejena za to, da lahko delujeta na daljavo, ker nekdo preprosto mora biti ves čas s partnerjem. Midva sva pač manj časa skupaj, ampak ko sva, preživljava res kakovosten čas skupaj. Nisem nikoli dvomila o najini zvezi, je pa seveda težko, ker se pogrešaš in ker se ne moreš videti.
Pravijo, da največja ljubezen preživi tudi to – pa bi lahko rekli, da je to to?
Trenutno oba tako čutiva. Sicer se midva drživa načela, da pride vse ob pravem času. Recimo, da je naslednji korak ta, da razmišljava o tem, da bi imela skupaj enega kužka. Meni bi bilo super, ker bi bil ob meni, ko Matica ne bi bilo ...
■ KAJA MILANIČ
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
