Mojca Funkl in Gregor Gruden: Velika srečna družina

Poleg tega, da imata uspešni igralski karieri pred kamero in na odrskih deskah, pa sta Mojca in Gregor tudi starša dvema naviha­nima fantoma ...

Story: Oba igralca, oba najprej zaljubljena v gledališče, potem pa ...?

Gregor: Potem pa še drug v drugega. V bistvu sva se najprej spoznala v Impro ligi, potem pa sem jaz prišel v MGL, kjer je bila Mojca že nekaj let pred mano. Bila sva zelo velika prijatelja, potem pa sva šla še enkrat v Sarajevo plesat in ostalo je zgodovina, kot rečejo.

Mojca: (smeh) Nimam česa pripomniti, ampak kar naenkrat je preskočilo in iskrica še vedno skače. (smeh)

Story: Pa se je vajina ljubezenska zgodba res začela prav na odrskih deskah?

Mojca: Ne, na odrskih deskah ne. Zasebno sva šla plesat.

Gregor: Takrat sva se že bolje poznala, ker smo delali neko predstavo, in sva se veliko pogovarjala. Ampak ja, na zabavo pred neko drugo predstavo sva šla pa plesat.

Mojca: In kot si rekel, ostalo je zgodovina.

Story: Kdo pa bi rekel, da je bil 'bolj pogumen' in naredil prvi korak?

Mojca: (smeh)

Gregor: Mojca!

Mojca: A se ti zdi? Videti je, da sem. Sploh ne vem, ali se tega spomnim. (smeh)

Gregor: Saj ni bilo tako. Mojca je naredila prvega pol koraka, jaz pa drugo polovico. V tem sva bila zelo usklajena.

Story: Potem pa vaju je osrečil prvi sinček Frane Jakob. Ali je starševstvo v težkih trenutkih vajino zvezo postavilo na preizkušnjo ali jo še bolj utrdilo?

Gregor: Mislim, da otrok vedno postavi zvezo na preizkušnjo, obenem pa jo utrdi. Najprej jo postavi na preizkušnjo, če imaš dovolj trdne temelje, pa jo še poglobi in utrdi.

Mojca: Ja, ker se dinamika spremeni. Pred otrokom je to dinamika para, ki se osredotoča drug na drugega, ko so to trije, se stvari malo spremenijo. Vsi pari, ki prvič dobijo otroka, prestanejo takšne spremembe. Ampak, kot je rekel Gregor, če imaš trdne temelje, se stvari hitro postavijo na svoje mesto. Kajne?

Gregor: Tako.

Story: Kaj pa je bil za vaju največji izziv, s katerim sta se srečala kot mlada starša?

Mojca: Jaz vem za Gregorja. (smeh) Da si moral začeti 'ful' zgodaj vstajati.

Goregor: (smeh) Ja.

Mojca: Midva imava zelo različna bioritma. Oba imava sicer najraje isti trenutek dneva, in to je zjutraj, ko se dela dan.

Gregor: Le da Mojca rada vstane, jaz ga pa rad dočakam.

Mojca: Seveda pa je, ko imaš otroke, to malo težje. Jaz sem še vedno jutranja ...

Gregor: ... jaz pa sem tudi postal. (smeh)

Mojca: Najina otroka sta namreč zelo jutranja, zelo zgodnja.

Story: Potem je bilo pri Lovru, drugorojencu­, verjetno že vse veliko bolj 'vpeljano'?

Gregor: Na neki način je bilo, predvsem ugotoviš, koliko si imel prej časa, ki se ga nisi zavedal. Razmišljaš o vsem času, ki bi ga lahko imel, pa ga nimaš več. (smeh)

Mojca: Ja, ampak to govoriš, ko imaš enega otroka, ne?

Gregor: Ja, vedno malo za nazaj razmišljaš.

Mojca: Nekatere stvari tečejo same od sebe, nekako veš, kaj je treba.

Gregor: Po drugi strani pa tudi ne, ker si navajen. Oziroma ravno si se navadil biti družina z enim otrokom, potem pa si družina z dvema otrokoma.

Mojca: In se spet dinamika spremeni. Zdaj smo pa štirje in trije vzgajamo 'ta četrtega'. (smeh) Oziroma mu delamo družbo.

Story: Oba otroka imata lepi slovenski imeni. Kdo ju je izbral? Je za tem kakšna zgodba?

Mojca: Za prvim je, v smislu, da sva mu dala dve imeni - najprej izbiraš kot nor, potem pa ...

Gregor: Frane nama je bilo všeč, pa še moj dedek je bil Franček ...

Mojca: ... moj pa Franjo.

Gregor: Tako da sva izbrala srednjo pot. Potem je pa Mojca rekla, da ji je tudi ime Jakob všeč, tako da sva se odločila za Frane Jakob. Drugemu pa potem moraš prav tako dati dve imeni, ker bi brez dvoma eden od njiju zameril, zakaj ima en samo eno ime oziroma zakaj ima drugi dve.

Mojca: Potem smo dali še Lovru ime Lev. Je pa res, da oba kličemo samo po enem imenu.

Gregor: To, da so slovenska, pa ne vem. Verjetno gre malo v valovih. Nekaj časa so bila zelo popularna tuja imena, ampak padeš v val, ki se ga sploh ne zaveš. Ko sva dala ime Lovro, nisva vedela, koliko jih je, na koncu pa sva ugotovila, da jih je kar nekaj.

Mojca: Zelo, ja. Pa zanimivo je tudi, da je Frane imel na neki način 'delavno' ime, najprej mu je Gregor pel pesmice oziroma mu je naredil kar svojo.

Gregor: Ja, dokler nismo vedeli, kako mu bo ime, sem ga klical kar Edo, ko je bil še v trebuhu.

Mojca: Kako smo pa Lovra klicali?

Gregor: 'Ta drugi'. (smeh)

Story: Zdaj igrata v priljubljeni seriji Usodno vino. Predstavljam si, da sta potem istočasno veliko odsotna. Pri kom sta takrat sinova?

Gregor: Pri starih starših. Imava srečo, da Mojčini starši velikokrat vskočijo, moja mama veliko pomaga, moja nečakinja, Mojčina sestra ... Otroka zelo hitro spoznavata družino, tudi širšo.

Mojca: Ne gre drugače. Usodno vino na začetku pravzaprav ni naredilo preskoka, ker se je snemalo poleti. Zdaj pa sva pred večjim izzivom, ker imamo vaje v gledališču, kjer sva oba zasedena z istim projektom. Z igro Samorastniki imamo vaje tudi zvečer, prav tako se začenjajo predstave. Otroka zdaj velikokrat dajejo spati stari starši, nečakinja ali moja sestra, zato izkoristimo vsak trenutek, ki ga imamo lahko, skupaj. Imamo srečo, da smo v veliko primerih lahko vse popoldne skupaj.

Story: Verjetno pa je za oba lažje, da si delita poklic? Da verjetno velikokrat bolj razumete tegobe drug drugega ...

Gregor: Ja, to je res, sploh zato, ker gre za specifičen poklic. Že ure se specifične, način dela in seveda tudi narava dela je drugačna, tako da se mi zdi, da zelo koristi, da partner to razume.

Mojca: Ja in da sva si glede tega v veliko podporo. Ko kdo potrebuje čas zase, ob premierah, študijah, to gotovo pomaga. Se pa pozna, ko delava kakšne stvari skupaj in sva hkrati odsotna.

Gregor: Raje imam, ko nisva v istem projektu. Nič me ne moti, da delava skupaj, ampak ko pridem domov, rad razložim ženi, ki razume, kako je biti igralka, kaj se dogaja na vaji. Če je bila ona zraven in je doživela neki svoj zorni kot, potem pa ...

Mojca: ... se doma ne pogovarja več toliko o teh stvareh. (smeh) Naju ne zanimajo toliko, naju druge stvari bolj.

Gregor: Če sem jaz tečen na vaji, Mojce pa ni v isti predstavi, ji lahko doma povem, kaj se je zgodilo, in me razume. Če pa sem tečen in je ona na isti vaji, sem se pa tudi njej zdel tečen, je razumljivo malo manj razumljiva. (smeh)

Mojca: Ali pa mogoče tudi ne, a veš. (smeh)

Story: Pa je težko na prizorišču preklopiti iz 'starševskega načina' in se preleviti v svojo vlogo?

Mojca: To je mogoče - zame je bil izziv. Najti sem morala drugačen način predpriprave na predstavo, na vajo, snemanje ... Pred tem imaš lahko čas zase in se v miru pripraviš doma in med tem, ko greš na set ali na vajo v gledališče, zdaj pa je tako, da moram res znati hitro preklopiti z ene stvari na drugo. Kar je čisto super v smislu koncentracije, sva se pa morala tega navaditi.

Gregor: Je pa tudi res, da imaš delo še malo raje, ker je nekako potem 'dopust od otrok'. Seveda si rad z otrokoma, ampak na delu ...

Mojca: ... ustvarjalno delaš zase. Večina mamic ima 'krizo', ko so same doma z otrokom, in v nekem obdobju ni časa zate. Seveda je treba pomisliti in paziti na to, da ne pozabiš nase, ampak včasih enostavno ne gre.

Story: Kaj pa iz vloge partnerjev v soigralca? Kako težko je prigode iz zasebnega življenja pustiti doma in se popolnoma posvetiti delu?

Gregor: Čeprav sva igralca in razumeva naravo poklica, je v resnici tako, da razumem, da mora kdaj Mojca igrati z drugim moškim, da sta ljubimca, ampak če mi ni treba tega gledati na setu in snemanju, raje ne. Mi pa ni težko potem gledati ali filma ali narejene predstave. Na vajah se mi zdi vse malce smešno, razumem poklic, ampak če mi ni treba biti zraven, nisem.

Mojca: Odkar je prišel Frane, se Gregor rad šali, da ko prideva v gledališče, uvedeva s. p. o. ali strogo profesionalen odnos. V gledališču sva torej soigralca, in ne partnerja.

Story: Pa sta imela pred sprejetjem vlog v seriji Usodno vino kakšne pomisleke?

Gregor: Imela sva predvsem časovne pomisleke. Glede na to, da sva zaposlena v gledališču in da imava dva majhna otroka, je to velik časovni izziv. Si pa mislim, da večina igralcev v Sloveniji želi tudi snemati, ker je tovrstnih priložnosti tako malo, da je to res dobra šola igre pred kamero.

Mojca: Ja, super je, da se te stvari delajo, naše stvari, slovenske. Je pa res, da je Usodno vino specifičen žanr, ki pred tem pravzaprav ni obstajal. Delali so sicer neke nadaljevanke in nanizanke, ampak to je specifičen žanr, v katerem se vsi igralci spoprijemamo z drugim načinom dela. Pred seboj nimaš zgodbe od začetka do konca, prav tako ne veš, kako se bo razvijal tvoj lik, tako da te lahko stvari tudi presenetijo. Nadaljevanko snemamo v blokih po deset delov in vsi pravzaprav komaj čakamo, da dobimo nov blok nadaljevanj, da jih lahko preberemo, raziščemo, kaj se zgodi z likom, z zgodbo. Snema pa se zelo hitro, ker je urnik natrpan, in vse to prinese zelo intenzivno delo.

Story: Gregor, nekje sem zasledila, da ste od nekdaj roker po duši. Še vedno?

Gregor: Ja, sem, verjetno.

Mojca: Je, je. (smeh)

Gregor: Majhen del mene je še vedno upornik, (smeh) kar mi gre vedno težje in vedno slabše od rok. Ampak rekel bi, da imam rad glasbo.

Mojca: Ampak lahko se tudi pohvališ, da imaš bend, s katerim si pravzaprav zrasel. Zdaj imaš občasno celo dva, in med tem, ko smo dobili Lovra, si naredil še tretjega 'otročka', ne?

Gregor: Res je, ploščo smo izdali. Predvsem sem lahko še vedno roker zato, ker ima žena razumevanje za to, da grem po tem, ko dava otroke spat, lahko še na vaje s svojim bendom.

Mojca: In te so res zatočišče za tvojo rokersko dušico. Tudi otroka najraje poslušata Beatlese. Le zakaj? (smeh) Pa vsak ima svoj najljubši komad.

Story: Pa so obiski glasbenih vaj zdaj kaj manj pogosti kot pred otrokoma?

Gregor: So, seveda. Ampak smo tudi z bendom poskušali najti drug način dela. Prav tako so člani benda v enakem času dobili otroke, tako da moramo vsi člani malo stopiti na 'bremzo' in izkoristiti čas, ki ga imamo skupaj.

Story: Je res tudi to, da ne marate načrtovanja?

Gregor: Ja, v resnici sem bil včasih zelo alergičen na besede 'se bomo usedli in bomo naredili načrt'. Vedno sem si mislil, pa kakšen načrt le, živeti moramo spontano! Potem pa ugotoviš, da je še vedno treba živeti spontano, a da spontano živeti ne pomeni ne načrtovati - na primer, da veš da boš vzel vilice s seboj, če misliš jesti v naravi.

Mojca: Čisto konkretno, ko snemamo Usodno vino in ko imava vaje v gledališču. Če ne zaradi drugega, se morava usesti in pregledati urnika zaradi varstev.

Story: Verjetno je pri otrocih težko ne načrtovati, kajne?

Gregor: Preprosto moraš, ker ugotoviš, da je ta spontanost čisto v redu, dokler je človek sam. Ko pa dobiš otroke, si prisiljen, da nehaš biti tako egocentričen, in ugotoviš, da spontanost še vedno ostaja, ampak moraš ostati na polju individualnega. Otroci potrebujejo rutino, ki jim daje varnost. Bilo bi zelo neodgovorno in sebično, če bi poskušal v takem kaosu, kot ga imam jaz rad, vzgajati otroka.

Mojca: Je pa res, da je načrtovanje po eni strani vedno izzvano s spontanostjo otrok. (smeh) Tega se pa tudi ne braniva, ker tudi če si rečemo, da bomo šli desno, in si otroka zaželita, da bi šli tokrat levo, ni problem. Nisva takšna, da bi silila v nekaj, kar smo si zadali.

Gregor: Mislim, da je 'fajn' kompromis, da naredimo veliko načrtov, vendar nimamo slabe vesti, če jih zabrišemo skozi okno in se odločimo drugače.

Story: Kaj pa je, Mojca, vaš hobi, s katerim se sproščate?

Mojca: (smeh) Prha! Moj hobi je zdaj vroča prha. Imela sem precej hobijev, vendar po otrocih stvari ne moreš več početi toliko in takrat, ko bi jih rad počel. Rada sem delala jogo, pilates ... Seveda je zdaj to zreducirano na velik minimum. Rasla sem z morjem, z jadri ... Tega se še nisva lotila z otrokoma.

Gregor: Tega sem se zdaj tudi jaz naučil. Mojca je že prej jadrala, potem pa sem v tem začel uživati tudi jaz. Mojčin oče je z Mojčino mamo namreč naredil svojo jadrnico, s katero sva pred otrokoma z Mojco hodila velikokrat na morje. Sicer tudi jaz to pogrešam, ampak sem s tem previden. Dokler ne bosta otroka dovolj velika, ne gremo.

Mojca: Pogrešam pa tudi potapljanje. Tisto neko meditativno situacijo sama s sabo. Frane in Lovro sta se rodila kmalu drug za drugim in kar naenkrat je prišlo četrto leto, odkar nisem šla pod vodo.

Gregor: Še več, pod vodo nisi šla od najinega poročnega potovanja.

Story: Oba sta velikokrat zaigrala tako na odrskih deskah kot pred kamerami - kje pa je srce?

Gregor: Srce je tam, kjer se najdeš. Ne morem reči, da imam eno ali drugo raje, ker je drugače, kako publika to spremlja. V gledališču zelo čutiš, ali so s teboj ali ne, medtem ko se v filmu lahko bolj intimno posvečaš svojemu delu. Kaj pa nastane, je vedno v rokah naključja z velikim N.

Mojca: Moje srce je bilo vedno usmerjeno v ustvarjanje. Ali gledališko ali filmsko. Pred tem sem želela nove izzive in se v tem preizkusiti, ker me je ustvarjanje bogatilo. Potem ko sva se spoznala in imela otroka, pa vidiš, da imaš srce tudi doma. In je zato tudi zame drugače vrednotiti sebe, čas doma in ustvarjanje v službi. V resnici skorajda bolj cenim to, da imam obe možnosti.

Gregor: Ja, res je. Srce je skorajda najbolj zadovoljno takrat, ko delaš oboje.

Napisala Kaja Milanič
Fotografije Primož Predalič