'Pojdi z menoj v toplice, bova lepa, bova fit' je začetek refrena nepozabnega hita skupine MI2, ki je le ena izmed uspešnic te štajerske rok skupine. Njihove pesmi odmevajo na študentskih zabavah, rok festivalih, začetek decembra pa jih bo moč slišati tudi v Tivoliju. Generacije se menjajo, njihova glasba pa ostaja. Prav veliki obletnici pa smo besedo namenili tudi v pogovoru s članom Jernejem Dirnbekom.
Story: Za vami je pestrih 20 let ustvarjanja. Kaj vam pomeni ta okrogla obletnica?
Veliko priznanje, da smo skupaj ostali tako dolgo. Večina bendov namreč propade kmalu po prvi veliki uspešnici, saj je po mojem mnenju najtežje ustvariti drugo. Nam je to ne le uspelo, temveč smo ta uspeh tudi večkrat ponovili in po vseh teh letih smo le še trdnejši kot kdaj prej.
Story: Vendar po izobrazbi niste glasbeniki. Kaj vas je torej vodilo v glasbene vode?
S kolegom Fikijem sva se kot najstnika dolgočasila, zato sva na podstrešju začela ustvarjati glasbo, kakršno sva v tistem času poznala. Na voljo sva imela le star sintetizator in gramofon. Tako je nastala demo verzija naše pesmi Črtica, ki je v kratkem času postala pravi hit.
Story: Pred začetkom skupne poti MI2 ste bili med drugim tudi član nekaterih drugih skupin. Zakaj pa se je skupina MI2 na slovenski sceni obdržala in uspešno deluje že dve desetletji?
Zasedbe, v katerih smo sodelovali kot mladi fantje, so se v času ustvarjanja večkrat premešale zaradi služenja vojaškega roka ali pa odhoda na fakulteto. Cilji teh skupin pa prav tako niso segali dlje kot do nastopov v okolici Rogatca, medtem ko je bila že prva skladba skupine MI2 prava uspešnica, zato smo tu prvič začeli razmišljati v nekem širšem smislu.
Story: In kateri dogodek v vsem tem času se vam je najbolj vtisnil v spomin?
Prva pesem, prvi nastop, prva izdana plošča, prvi nastop na festivalu Rock Otočec, napolnjen mariborski Štuk, prvič napolnjena ljubljanska Cvetličarna ... Teh dogodkov je res ogromno, zato je nemogoče določiti le enega.
Story: Veliko pozornosti pritegnejo tudi naslovi vaših albumov, od Črtice pa do Čiste jebe. Kje črpate navdih zanje?
Povsem spontano, navadno na podlagi dobre ideje. Na primer, med nastajanjem drugega albuma Čudo tehnike smo si veliko pomagali z uporabo tehnologije, zato se imamo tej zahvaliti za obstoj albuma. V trenutku, ko smo na zadnjih vajah zaigrali komad Čista jeba, smo vedeli, da bo postal hit, saj gre pesem dobro v uho. Na žalost pa so ga določene radijske postaje zaradi domnevno spornega naslova malce zapostavile.
Story: In katera pesem vam je najljubša?
Uf, to je pa težko reči. V nekem trenutku ena, v drugem pa druga. Na zadnjem albumu je to Visoka pesem.
Story: Glede na to, da vsi člani skupine prihajate iz Rogatca, so najboljši nastopi najverjetneje v domačem okolju.
Ne bi mogel reči, saj se je naše ustvarjanje iz Rogatca razširilo na vso Slovenijo. Je pa trajalo kar nekaj časa, da se je glas o nas razširil prek Trojan. Čeprav nam je Maribor jezikovno bližje, smo prej osvojili ljubljansko publiko.
Story: Droge, seks in rokenrol naj bi bili pogosto na urniku rok glasbenikov. Kako pa vi usklajujete pestro glasbeno življenje z družino?
Mi smo v glasbo vstopali počasi in si ob vsem tem našli tudi stalne partnerje. Partnerstvo je torej vse skozi prisotno, glasba pa le dimenzija, ki bogati naše življenje. Življenje slovenskih glasbenikov je podobno igranju nogometa v tretji mali nogometni ligi. Med tednom je na urniku en trening, v soboto sledi tekma in po tekmi greš še na pivo ali dve.
Story: Je v Sloveniji sploh mogoče živeti od glasbe?
Če si pripravljen 15 let vlagati v glasbo, lahko nato nekaj časa obiraš sadove dela, vendar boš po obdobju slave lahko vnovič lačen. Živeti od glasbe je torej mogoče le v najboljših letih, poleg tega se dobiček v skupini razdeli na vse člane. Prav zaradi tega vsi hodimo tudi v službo.
Story: Torej je to le nekakšen hobi. Kakšni pa so vaši načrti za naprej, lahko pričakujemo še enkrat toliko let?
Pred desetimi leti smo razmišljali o umiku z glasbene scene, na srečo pa danes nihče izmed nas ne razmišlja več o tem. Bomo pa kljub temu nekoliko zmanjšali število koncertov, upamo pa, da bomo čez 20 let še vedno na sceni.
Story: Torej tako kot slovita skupina Rolling Stones, ki tudi v sedemdesetih letih še poprime za kitaro in mikrofon?
Srčno si želim, da bomo po 70. letu še živi in da nas artritis ne bo preveč pestil, tako da bomo še sposobni držati palčke v rokah ter pritiskati na strune. (smeh) Prav gotovo pa ne bomo več zabavali študentov, ki bodo takrat 50 let mlajši od nas. Vidim nas bolj kot bend, ki se bo zbral za posebne priložnosti in zaigral nekaj v spomin na dobre stare čase.
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Sašo Novoselič
