Ob trenutnem zimskem mrazu se zdi poletje še svetlobna leta oddaljeno od nas, pa vendar bodo že v pol leta televizijske zaslone zavzeli pet olimpijskih krogov ter številni športniki z vsega sveta. Na največji športni dogodek v letu 2016 pa je osredotočena tudi Maja Mihalinec, simpatična Mozirjanka, ki je v preteklem letu osvojila naziv atletinje leta, na nedavnem svetovnem prvenstvu pa je pritekla tudi v polfinale teka na 200 m.
Story: Postali ste eno izmed najhitrejših deklet v Evropi. Kaj vam pomeni ta laskavi naziv?
Šele v letošnji sezoni sem se začela tega zavedati, ko sem bila na svetovnem prvenstvu med najhitrejšimi Evropejkami. Prej se namreč nisem uvrščala v to skupino. Za to sem delala vso kariero in cilji se mi uresničujejo. No, to je res fino!
Story: Ste torej tako hitri tudi pri vsakdanjih opravilih?
Odvisno, s katerega vidika. (smeh) Znana sem po tem, da odlašam s stvarmi do zadnjega trenutka. Je pa res, da nimam veliko potrpljenja za določene stvari, tako da sem na neki način verjetno res hitra.
Story: Pa začnimo na začetku. Kdo vas je navdušil za premagovanje kratkih razdalj na atletskih stezah?
Pred tem sem se ukvarjala z odbojko, tako kot sestra in starši. Po športnih testiranjih pa mi je atletiko priporočila učiteljica v osnovni šoli. Tovrstni šport mi je bil na začetku povsem tuj. Tako sem odšla na stadion, le za pokušino. "Joj, še teči ne zna pravilno, pa že tako dobra," je izjavil moj trener, saj sem že s slabo tehniko teka tekla zelo hitro.
Story: Kakšen vpliv na športno pot pa imajo vaši starši?
Podpirajo me že od vsega začetka, saj so me dnevno vozili na treninge. Verjetno je k uspehu pripomoglo tudi to, da sem odrasla v športni družini, katere glavni vrednoti sta trud in delo, s katerima lahko nekam prideš. Poleg tega pa sta me vzgojila v pridno in marljivo dekle.
Story: Urnik večine športnikov je sestavljen iz treningov, prostega časa je malo. Se vam zdi, da se vaše življenje zato razlikuje od življenja sovrstnikov?
Morda ja, vendar zaradi športnega razreda, ki sem ga obiskovala v srednji šoli, na to nikoli nisem gledala s tega stališča. Vsi smo namreč živeli podobno, saj smo bili s sošolci na istem. Na fakulteti pa opažam večje razlike, vendar se mi zdi, da nikoli nisem bila prikrajšana za nič.
Story: Nekaj časa ste bili tudi na ameriški univerzi Nebraska Omaha. Kakšni so vaši spomini na študij čez lužo?
Super! Sprva je bil šok, ker sem obstala na rezultatih srednje šole, vendar sem se zato toliko bolj posvetila študiju. Profesorji so bili odprti, hitro sem našla prijatelje z vsega sveta. V Ameriki sem študirala komunikologijo in odnose z javnostmi, študij pa po vrnitvi nadaljujem tudi na FDV. Ko bom končala atletsko kariero, bi se namreč rada posvetila tej vrsti posla. Američani so bili zelo odprti. Morda se zdi, da ZDA kar malo poveličujem, vendar sem tam resnično uživala, poleg tega so mi bile odprte vse možnosti. Imela sem štipendijo, vendar je bilo določeno finančno breme še vedno na starših, zato sem si tam tudi poiskala službo, da bi jim to vsaj malo olajšala.
Story: S tem pa ste se podali tudi v svet samostojnosti.
Seveda sem morala postati bolj samostojna. V Sloveniji mi nikoli ni bilo treba iti po kruh, tam pa sem morala početi vse sama. Kupila sem si prvi avto, tudi to je bila zanimiva izkušnja. Doma tudi nikoli nisem kuhala, zato je bilo domače strah, kaj bom tam jedla. (smeh)
Story: Ste kdaj razmišljali o tem, da se nikoli ne bi vrnili domov?
Med bivanjem v Ameriki mi je v glavo šinilo tudi to. Imela sem nekaj ponudb za službo, če bi želela, bi torej lahko ostala, vendar me je atletika vlekla nazaj v Slovenijo. Zdelo se mi je, da imam tu neke nedokončane posle. (smeh)
Story: Verjetno pa tudi malo domotožja.
Že od nekdaj sem rada potovala. Na pripravah in tekmovanjih po svetu sem bila vedno jaz tista, ki bi po 14 dnevih še kar ostala tam. Dvakrat letno sem se vračala domov, seveda pa sem na letališču vedno potočila nekaj solzic. (smeh)
Story: Koga pa ste med bivanjem v Ameriki najbolj pogrešali?
Prijatelje, družino ... Predvsem ob praznikih, ko so se drugi študentje vrnili domov. Vendar so me velikokrat prijatelji tudi povabili k sebi domov na kosilo oz. večerjo, tako so postali skoraj moja druga družina. Domotožja pa praktično nisem imela, saj smo redno govorili prek Skypa in socialnih omrežij.
Story: Če je nogomet najpomembnejša postranska stvar na svetu, je atletika kraljica športov. Kakšen je, v nasprotju s Slovenci, pogled Američanov na atletiko?
Na moji univerzi je bil v ospredju hokej, zato nisem dobila občutka, da bi se situacija kakorkoli razlikovala. Je pa zato drugačen njihov odnos do športnikov, saj te na neki način kar malo poveličujejo. Občudovali so nas zaradi študija, športa pa tudi zaradi služb, ki smo jih imeli ob vsem tem.
Story: Zakaj po vašem mnenju v Sloveniji atletom posvečamo premalo pozornosti?
Pri nas je v zadnjih letih prišlo do menjave generacij, zato nas ljudje niti ne poznajo prav dosti. Tudi sama opažam, da rajši navijam za nekoga, ki ga poznam, ne pa za tistega, ki ga ne. To je razumljivo! Upam pa, da nas bodo z olimpijskimi igrami spoznali ter nas spodbujali tudi na domačih tekmah.
Story: Letošnje poletje bodo zagotovo vse oči usmerjene v brazilski Rio. Imate pred igrami kaj treme?
Ja, imam. (smeh) Sprva sem Rio zaradi svetovnega prvenstva v Pekingu postavila malo na stranski tir, v tej sezoni pa je postal glavna tema. Izpolnjena norma je po eni strani odlična popotnica, po drugi pa veliko breme, saj so moji cilji precej visoki.
Story: Kaj pa bo na letošnjih igrah za vas največji izziv?
Mesec pred igrami je na sporedu evropsko prvenstvo v Amsterdamu, zato bo za nami že dolga sezona. Upam, da forma ne bo preveč trpela in me bo pokonci držala vzhičenost nad dogodkom, kot so olimpijske igre. Želim biti tako pripravljena kot na evropskem prvenstvu!
Story: Vzhičena pa je tudi že javnost.
Seveda, nekatere sicer skrbi varnost v Riu, sama pa o tem ne želim razmišljati. Zaupam organizatorjem, da bo vse potekalo gladko in brez večjih incidentov.
Story: Brazilija slovi po odlični kulinarični ponudbi. Se že veselite lokalnih specialitet?
Sem precej izbirčna, sadja in zelenjave na primer sploh ne jem. (smeh) Zato bolj redko poskusim kaj novega. Hrane se torej ne veselim preveč, morda si bom pred tem privoščila obisk brazilske restavracije v Ljubljani. Saj veste, da se privadim! Se pa organizatorji vedno potrudijo, da smo deležni evropske hrane. Tako smo na Kitajskem jedli evropsko hrano na kitajski način.
Story: Kaj pa Brazilci, ki so znani po temperamentu?
Če bo vse po sreči, bom s seboj vzela fanta (smeh). Tako za Brazilci ne bom preveč gledala.
Story: Bi bilo lažje imeti zvezo z atletom, ki razmišlja tako kot vi in vas razume?
Seveda, tudi moj fant je atlet, zato to pomaga. Rada se obdam z ljudmi, ki razumejo mojo pot in vedo, da ne morem žurati pozno v noč. Večina mojih prijateljev je športnikov, zato mi je tudi nekoliko lažje.
Story: Glede na to, da ste kratkoprogašica, mislite, da ima to kakšno povezavo s t. i. zvezami na kratke proge?
Ah, ne vem, ali je kakšna povezava! (smeh)
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Goran Antley
