Neposredna in skrivnostna, ostra in mehka. Ženska brez dlake na jeziku. O materinstvu, o karieri in o sebi kot ženski, ki se zna imeti dobro v svoji koži.
Maja, saj kar žarite!
Podočnjaki, modni dodatek letošnje zime. (smeh)
Vseeno! Zdaj ste že več kot pol leta mamica in priznali ste, da so bili začetki materinstva zelo naporni. Kako se počutite?
Ja, na začetku mi je bilo materinstvo naravnost grozljivo. Resno sem se spraševala, zakaj imajo ljudje sploh otroke, kaj je v tem tako lepega. In o tem sem spregovorila odkrito, iskreno ravno zato, ker je bil velik razlog za to ravno pričakovanje nekega nadobčutka, s katerim opisujejo to vlogo, njega pa od nikjer. Kaj v resnici ženska doživlja pri prvem otroku znotraj sebe, globoko spodaj, je tabu. Kar je neumno, predvsem pa škodljivo.
Ste imeli poporodno depresijo?
Zagotovo sem bila pod vplivom hormonov, normalno. Nisem pa imela poporodne depresije - poporodna depresija je še mnogo hujša od tega, kar sem doživela jaz. Imela sem, kot sem spoznala, povsem običajne občutke sveže mame, na katere me ni nihče pripravil in, ja, bi lahko vodili v poporodno depresijo, če se ne bi z njimi zborila do konca. Ko sem začela odkrito govoriti o tem z drugimi mamami in slišala podobne zgodbe, je postajalo lažje. Prepričana sem, da bi veliko lahko naredili za zmanjšanje poporodnih depresij, ki jih, mimogrede, sploh ni malo, če bi bilo več odkritega govora o psihološkem stanju mame v prvih mesecih.
O tem se res ne govori veliko.
Ja, vsi vemo, da obstaja poporodna depresija, a tukaj se konča. Kako se otrok previje, se naučiš v desetih minutah, eno kopanje je potrebno, da si v tem mojster. Da ti pa nekdo reče: »Hej, punca, poslušaj, ponoči ne boš spala, to je najmanj, včasih ne boš imela časa iti ne na stranišče ne pod prho, tudi več dni. Včasih ne boš imela časa jesti, vsak teden ti bodo tehtali otroka in te testirali, ali si ga sposobna prehraniti ali boš potrebovala pomoč industrije, predvsem pa imaš zelo veliko možnosti, da ne boš do tega otroka čutila ničesar, razen občutka, da ti je vzel vse, kar si imela rada, in nič ne da nazaj – le to, da je srčkan, ko spi. Ampak, hej, vse to je normalno! Poskusi se tega lotiti tako in tako. Predvsem pa prosi za pomoč in ne bodi sama, nihče ne bo mislil, da si zato slaba mama. Seveda so tudi mame, ki od prvega trenutka čutijo eno samo nenadomestljivo ljubezen, v duhu katere je vse preprosto, ampak ta odstotek je baje zelo zelo majhen. Verjemite, sem se pozanimala.
Ja, redkokatera ženska pove, da je imela grozen začetek materinstva, morda zato, ker potem to kar zbledi.
Ja, res je, zbledi, hvala bogu in po eni strani je razlog res tudi v tem, drugi pa zato, ker o tem pač ni priporočljivo govoriti, ker bo okolica mislila, da si slaba mama. Ojoj, katastrofa!
Kar takoj vas bom vprašala – bo Jonatan kdaj dobil bratca in sestrico?
Ja, absolutno, imela bi jih še pet. Zdaj, takoj podpišem, brez problema. (smeh) Zdaj je prelepo! Smeji se skoraj non stop in veliko komunicira, pri čemer je preljubek. Ravno prej sem ga gledala, ko sva ga kopala, kako je vesel kot raketa. To je prelepo, prelepo. Ni šans, da ne bi tega vsaj še enkrat doživela. Ali pa jutranjega valjanja po nama v postelji. Kako boš jezen nanj, pa čeprav nisi zaradi njega vso noč spal?
Z vsemi vzponi in padci?
Seveda! Ker zdaj točno vem, kaj me čaka in da so vsi občutki normalni in del normalnih začetkov nečesa lepega. Ne bom se več počutila izobčenko družbe. Vsaka prava ljubezen se gradi, razvija, zakaj se materinska ne bi.
Kdaj ste vi prvič začutili vez z Jonatanom?
Ko se mi je prvič nasmejal. In ta nasmešek ne bi mogel priti ob bolj pravem trenutku. Takrat sva bila veliko sama, Jure je delal, jaz nisem nikogar prosila za pomoč, kar je bilo neumno, in mešalo se mi je. Potem pa neki večer – nasmešek. Še danes ga živo vidim pred očmi in verjetno ga bom do konca življenja. Takrat se je krivulja začela premikati navzgor.
Komu je Jonatan podoben?
Nikomur! Skoraj ni obiska brez vprašanj o poštarju. Je pa zahteven in trmast in glasen po meni. Ampak ljubek tudi. (smeh) Kaže se, da bo imel kodrčke po Juretu. Teh poštar nima.
Ste že kdaj pomislili, kaj bi mu rekli, če bi hotel postati igralec?
Joj, ne. Ampak verjetno bi mu rekla, vzemi si leto ali dve samo zase, pojdi potovat, potem se bova pa pogovorila. Ne vem, res ne vem. Če bo to njegova pot, pač bo. Seveda si želim, da bi mu trnje prihranila, ampak itak ne bi mogla in ne smela.
Materinstvo lahko vsak dan prinese novo spoznanje. Kakšno je zadnje vaše?
Pravzaprav mi na pamet najprej padeta dve stvari. Prva je zagotovo ta, koliko lahko človek naredi v eni uri! Že prej sem bila učinkovita, ampak zdaj! Ni sekunde, ki bi šla v nič, če malce pretiravam. Drugo pa je, da sem postala ponosna na to, da sem ženska. Ženske smo tako neverjetno sposobna bitja, da je to za znoreti. Koliko niti smo sposobne držati v svojih rokah – hkrati. Tega moški res nimajo v sebi, ni šans, tako nas je narava naredila. Svet – moški – se mora še naučiti izkoristiti ženske danosti.
Kakšno predstavo imate danes o idealnem moškem?
Zagotovo je to Jure, ki zjutraj vstane prej od mene in se ukvarja z otrokom, da lahko jaz še pol ure spim. (smeh)
Si vzameta čas zase?
Zdi se mi, da nama je še lepše, odkar imava Jonatana. Mogoče tudi zato, ker si nisem in si ne bom pustila biti samo mama. Še vedno sem ženska, še vedno hočem biti igralka in vse, kar sem. Vse, kar hočem biti v svojem življenju. Vseeno pa je najlepše, ko smo vsi trije skupaj in se valjamo po postelji ali kavču.
Ste se že vrnili na delo?
Na drobno delam že od tretjega meseca, kakšen sestanek tu in tam, da so stvari, ki so odvisne od mene, lahko šle naprej, od konca petega pa čisto zares. Začela sem igrati, snemati in drugo. Še vedno dojim, ampak vse, prav vse se da uskladiti, če ne kompliciraš. Pogrešala sem vse, kar je bilo na čakanju zaradi otroka. Uživala sem v svojem življenju pred Jonatanom, nisem ga želela zaključiti. To, da sem se vrnila na delo, mi je tudi pravzaprav dokončno pomagalo, da sem izplavala iz temnih občutkov.
Torej ste zdaj na konju?
Ključ do moje svobode je bil ravno v tem, da sem Jonatana vključila vanjo, takrat sem začela zares dihati in uživati v materinstvu. Jonatan je zelo srečen otrok, ker ima zelo srečno mamo. Vsak, ki ga spozna, najprej reče, kako srečen in zadovoljen je videti. Z Jonatanom hodim z roko v roki, ne pustim, da mi v celoti diktira pot, nočem biti njegova sužnja, cankarjanska mati mi ni blizu. Marsikatera mama bi rekla, saj imaš leto dni porodniške, posveti se otroku. Ja, imam porodniško, ni mi bilo treba nazaj na delo, ampak sem želela. Ne vozičkam z mladimi mamicami in nimam želje po tem. Zdaj sicer razumem, zakaj se ženske po rojstvu otroka odločijo za to, da ostanejo gospodinje, ker takšnega tempa, kot ga imam zdaj, nisem imela še nikoli. Ampak če stanovanje ni vedno iz škatlice zato, da sem jaz lahko srečna, mi je popolnoma vseeno. Perilo ni živa stvar, torej ni moja prioriteta. Brez varuške pa seveda ne bi šlo.
Kakšni projekti so pred vami?
Čaka me precej velik projekt, ki mora v tem trenutku žal ostati še skrivnost. Pravkar sem posnela risanko Batman Lego Movie, pripravljamo tudi novo predstavo o Milevi Einstein. Še vedno igramo Cvetje v jeseni, izjemno priljubljen muzikal, v katerem neizmerno še vedno uživam, turneja z avtorsko predstavo Priznam je tudi v teku, ljudje so nadnavdušeni nad predstavo, največkrat slišimo pridevnike, da je fantastična! Skupaj z Aleksandro Balmazović pa sva se podpisali pod ustanovitev igralske agencije United Slavic Actors, ki bo predstavljala in zastopala profesionalne igralce celotne regije. Dela s tem je ogromno, res ogromno. Dogovarjamo se z agenti, s produkcijami, ki snemanjo filme, se predstavljamo na festivalih. Še več dela pa nas čaka, saj se že odpirajo poti sodelovanj pri projektih. Zdaj se, na primer, že potegujemo, da bi nekaj igralcev, ki so že v ZDA, nastopalo v novem Bulajićevem filmu.
Ko smo že pri muzikalu, kaj je z vašo ploščo, boste držali obljubo?
Ja, zagotovo jo bom nekoč posnela. Tako čutim in to vem. Kot pa tudi že rečeno, ne bom začela pevske kariere. To bo iskrena plošča, moj podpis. Vendar mislim, da še nisem čisto tam, da bi lahko rekla, evo, to je Maja Martina Merljak.
Kdo je vaš največji kritik?
Jaz sama. In vedno imam prav.
Kaj še radi počnete?
Pišem – ne osebne izpovedi, zgodbe. Začele so me prevzemati dobre, močne zgodbe.
Kje jih najdete?
V življenju. Potem jih seveda predelam, obdelam, da so še bolj zanimive, da imajo scenaristično formo. Večinoma gre za drobne prigode, ki jih slišim, ko hodim po svetu, včasih samo utrinke, včasih samo stavek. Vse si zapišem in opazujem, če kaj vzklije.
Kdaj najdete čas zase?
Tega pa zdaj res nimam, res ne. Če si kaj želim, je to malo dolgčasa. Želim si eno uro, ko mi ničesar ne bi bilo več treba narediti in bi se prikradla misel: »Khm, kaj bi pa zdaj počela?« In takrat bi lahko prebrala vse Globale, National Geographice in Radarje, ki jih nisem v vsem tem času, odkar imam Jonatana. Ampak vedno sem nekako zadaj, če ne drugega, s presnetim perilom.
Ali kdaj obžalujete, da ste svobodnjak?
Ne, sem ponosna svobodnjakinja, ne iz nuje. Ne počutim se dobro v institucionalnih teatrih – rada sem šahistka, ne figura na šahovnici. To je kdaj lahko problem.
Energije, s katero previharite viharje, vam verjetno ne zmanjka?
Oh, ne, tudi jaz sem doživela občutek popolnega niča, ki ni kratko trajal. Nisem imela želje po igranju, po ničemer, dejansko sem želela izginiti v tej svoji črni luknji. To je bilo pred približno šestimi leti, bila sem še zaposlena v teatru. Dovolj sem imela ljudi, energij, mnenj, vsega. Resno sem razmišljala, da bi šla študirat še zoologijo in bi preostanek življenja delala z živalmi. Živali so edine fundamentalno iskrene in čiste.
Kaj vas je izvleklo?
Zagotovo to, da nočem dopustiti, da bi šlo moje življenje v nič. Pa tudi to, da sem samosvoja. Ko se mi je vse to zgodilo, sem začela razumeti, da vidim stvari drugače. To, kar je večini ljudi okoli mene všeč, meni pač ni. In nehala sem se truditi biti del nečesa, kamor nisem spadala, kamor me srce ni vleklo. Ko sem si to enkrat priznala, sem začela stopati po svoji poti. Ne vem, kako bi to rekla, mogoče je tudi odpor do avtoritete ta, ki me je tudi posredno rešil. Vsaj do takšne, ki je ne cenim.
Besedilo: Katja Golob // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
