Luka Marčetič: Filmar, ki je začel z videoigrami

Nazadnje smo ga spoznali kot igralca in režiserja v novi seriji na VOYO - V dvoje, Story pa ga je tokrat spoznal v popolnoma drugem kontekstu ...

Story: S katero vlogo ste stopili v stik s filmom?

Plačana ali neplačana? (smeh) Prva prava vloga, v kateri sem nastopil v celovečercu, je bil film prijatelja, Ukrivljanje prihodnosti. To je bilo leta 2009. Takrat sem prvič zares igral. Kako kvalitetno, je subjektivno ocenjevati. Ne bom rekel, da je bilo dobro, ampak to je bila prva tovrstna izkušnja. Naslednje leto sem igral v svoji seriji Dan ljubezni.

Story: Kaj pa vaše prvo delo na splošno? Kaj ste počeli?

Kot 15-letni fant sem izdeloval računalniške igrice.

Story: Kako zanimivo. Od kod pa to?

Doma nisem imel interneta, niti zmogljivega računalnika, da bi na njem karkoli igral ali pa nanj montiral, zato sem iz dolgčasa preizkusil neki program, ki je bil tako težek, da sem nad njim zelo hitro obupal. Ravno sem ga hotel izbrisal, ampak sem si rekel, ne, naučil se bom, in sem se res. Že takrat sem v resnici naredil svetovni hit, ki se imenuje The Classroom, o učilnici, kjer moraš goljufati na izpitih, in iz tega je nastal svetovni hit, ki ga je igralo tudi več kot sto milijonov ljudi. In kamorkoli sem šel po svetu in so me ljudje vprašali, kaj delam, sem jim povedal, da sem to naredil, in vsak je vedel, o čem govorim.

Story: Kako pa ste v tej smeri razvijali kariero?

Povabili so me v Kalifornijo, kjer sem delal nekaj mesecev, ampak na koncu sem vseeno videl, da je moje srce v videoprodukciji. Tukaj sem se ustalil in začel delati video.

Story: Pa vas v prostem času še kakšna pot zapelje v svet videoiger?

Samo ljubiteljsko.

Story: Pokemon Go?

A veš, da ne. Mobilne igre me zares ne zanimajo. Sem bolj za računalniške igre in igre na igralnih konzolah. Uživam v tem, da se usedem na kavč in igram, ko nimam nič delati. V resnici včasih raje počnem to, kot da pogledam kakšen film. Zabavno mi je, ker aktivno sodelujem in ob tem doživljam drugačna čustva.

Story: Kdaj pa ste se potem prvič postavili na svoje noge?

Ko sem končal srednjo šolo, leta 2004, pri osemnajstih. Pri petnajstih sem torej delal igrice, začel služiti in s tem sem tudi nadaljeval. Plačal sem si vozniško, zavarovanja in vse, kar je prišlo zraven. Dve leti po srednji šoli sem prišel v Ljubljano ...

Story: Zasledila pa sem, da ste si od nekdaj želeli postati igralec.

Tako je.

Story: Kdo pa je potem zanetil to željo?

Čisto nihče. Nihče v moji družini se niti malo ne ukvarja s tem pa tudi takrat sem bil še premlad, da bi v resnici razumel, kaj je to film in kaj je to serija. Iskreno ne vem, od kod mi to, in ne vem, zakaj sem začel govoriti, da bi postal igralec. Še posebej, ker sem bil tako mlad, imel sem kakšnih sedem ali osem let. Ampak očitno imam to željo v sebi že od samega začetka.

Story: Koliko pa je vaše delo povezano z zasebnim življenjem?

Trenutno, v času, v katerem živim, moje zasebno življenje stoodstotno vpliva na moje delo. Ker karkoli doživljam, si tudi zapišem, in sicer v malo bolj ekstremnem smislu. Torej situacijo iz resničnega življenja naredim tako, da je bolj zabavna za vse. In rad se spuščam v avanture in izkušnje ... ravno zaradi tega. Zaradi zgodbe.

Story: Kateri vaš izdelek pa vam je najbolj všeč?

Polurni video, ki se imenuje Moje asocialno življenje. Tisto je dobesedno vse, v čemer se moji prijatelji najdejo. Brez sramu to tudi povem, vendar na tak način, da je to zanimivo tudi drugim. In včasih so prijatelji močno pazili, kaj govorijo pred mano. (smeh) Najbolj uspešne fore iz mojih izkušenj izhajajo iz dogodkov, v katerih se tudi drugi najdejo.

Story: Koliko časa se je razvijala vaša priljubljenost na tem omrežju?

2008 sem začel z vlogo. Najprej sem to delal na FB, in to samo za prijatelje. Odziv je bil kar dober. Ko sem se opogumil in to dal na YouTube, tega nisem nikomur pokazal. Nimam tega občutka, da bi komurkoli kazal svoje stvari. Zaradi tega me včasih kdo skritizira in reče, zakaj nič ne poveš ... Ampak malo mi je bedno prijatelje forsirati v to, da gledajo moje stvari. Potem smo naredili Požigalca. Čisto za foro. In postal je velik hit leta 2009. Na istem kanalu so bili tudi vlogi in avtomatično se je zaradi Požigalca povečala klikanost vlogom ... Očitno je od ust do ust najboljši marketing.

Story: Prej sva govorila o Kaliforniji. To je pravzaprav filmska meka. Ste si kdaj želeli, da bi se tja vrnili kot filmar?

Ne zares. Imeti moraš veliko sreče, veliko moraš hoditi na avdicije, kar pomeni, da moraš tam živeti ali neprestano potovati ... Moraš si urediti vizum in, iskreno, se mi niti ne da. Tukaj imam priložnost delati svoje stvari in tudi živeti od tega, česar tam verjetno ne bi nikoli dosegel.

Story: Sicer pa ste se enkrat že selili. Videla sem, da ste se z družino preselili iz Zagreba.

Moj oče je delal v srednji šoli v Brežicah, kot profesor, in se je na delovno mesto stalno vozil. Ko sem se odločil, kam bom šel v srednjo šolo, sem se raje odločil za Brežice kot za Zagreb. Ker mi ogromno mesto ni dišalo ... Tu mi je lepše in bolje. Rajši imam manjša mesta.

Story: Pa ste kdaj razmišljali, da bi bilo vseeno bolje delati film za hrvaški trg?

Ko sem začenjal, sem v resnici delal za hrvaški trg. Ko nisem imel niti še kamere, sem delal risanko, ker sem lahko celoten izdelek naredil na računalniku. Tedaj sem ustvaril risano hrvaško serijo, ki se je zelo razširila. Na Hrvaškem so mi ponudili službo, da bi delal risanko, ampak sta bili dve ekipi in so takrat pač izbrali drugo. Jaz sem potem zašel na video, vendar do zdaj nisem v tem segmentu ustvaril še ničesar hrvaškega. Včasih pa me mika, še danes, da bi vsaj eno sceno posnel v Zagrebu, s hrvaškimi igralci.

Napisala Kaja Milanič
Fotografije Igor Zaplatil

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord