Rymma Ruminska & Igor Misdaris o lepoti življenja in romskega plesa

S plesno-glasbeno predstavo Ciganka, v kateri igra glavno vlogo in jo je tudi koreografirala, v njej pa nastopa tudi njen dragi, Igor Misdaris, s skupino Šukar, vabi v Cankarjev dom k uživanju v lepoti romskega plesa.

Story: Zakaj je nastala plesno-glasbena predstava Ciganka?

Rymma: Praznovala sem 10. obletnico ciganskega plesa na Obali. Moja plesna šola Balerima namreč obstaja pet let, pred tem pa sem delala še pet let v plesni šoli Fredi. Sprva sem hotela narediti le predstavo s plesom, ampak če že imam dragega v skupini Šukar, sodeluje tudi skupina, našli smo še režiserko, k projektu povabili nekatere sodelavce in nastala je kar velika zadeva.

Story: Kako ljudje na Obali sprejemajo ciganske plese?

Zelo dobro, punce uživajo. Začela sem s plesi Romov vzhodne Evrope, potem sem dodala še balkanske romske plese in španske, da je bolj raznovrstno.

Story: Predstavo Ciganka pa ste pravzaprav zasnovali s partnerjem Igorjem?

Igor: Zgodilo se je, da ambicije presegajo naše zmožnosti. Ugotovili smo, da potrebujemo nekoga, ki bo predstavo zaokrožil tudi dramaturško, da bo zgodba tekla in bo vse povezano. V nekih intervjujih in po pripovedovanjih sem slišal za Urško, ki rada igra Ciganke, in smo z idejo nadaljevali skupaj. Takoj smo se ujeli in nastal je ‘Trio adijo’. Iz glasbeno-plesne predstave je nastala še gledališka, saj je gledališče Urškina domena. Predstava temelji na gibu, ki je tudi igra, čeprav se gremo bolj ‘nemega filma’.

Story: Ali s to predstavo zaznamujete tudi svetovni dan Romov?

Igor: Po predpremieri v portoroškem Avditoriju smo se odločili še za vseslovensko premiero v Cankarjevem domu, kjer so zelo dobri tehnični pogoji. Po dobri predpremieri na Obali se nam je porodila ideja, da s predstavo pridemo še v Cankarjev dom in potem morda nadaljujemo še na manjših prizoriščih v gledališčih. Se pa tudi pogovarjamo o izvedbi predstave v Pragi, Bruslju in Beogradu. Bomo videli, kako bo šlo, za zdaj le načrtujemo. Bila je logična izbira, da gremo v Cankarjev dom, ki je to sprejel, ter s predstavo obenem zaznamujemo svetovni dan Romov, ki je 8. aprila.

Story: Si želite, da bi med predstavo zaplesali tudi gledalci?

Igor: Zakaj pa ne, če se bodo tako počutili.

Story: Sta predstavo ‘zakuhala’ kar doma?

Igor: Ko nimava kaj delati, nama pridejo na misel takšne ideje.

Story: Kdo meče adute na mizo?

Rymma: Jaz. Pri nas v Ukrajini imamo na to temo lep rek: Kdor ne riskira, ne pije šampanjca. Igor: Jaz ideje ‘bremzam’, saj ima Rymma še bolj velikopotezne ideje kot jaz.

Story: V predstavi je kar precej glasbenih skupin, kako ste jih umestili?

Igor: Del prvega romskega tabora so Šukarji, v drugem pa so Brass Bend Bojana Ristića in še orkester Pivo in čevapi, avtohtona skupina Romano Jilo …

Story: Igor, vi ste v svojih najlepših letih postali še igralec.

Igor: Daleč od tega, da sem igralec. Imam le igralski vložek. Zelo nerodno mi je narediti tistih pet korakov in objeti Rymmo na sceni. Rymma: Pogovarjala sva se, da bi njegov lik igral nekdo drug, pa se je Igor uprl.

Story: Ste ljubosumni?

Igor: Vsak človek mora biti malo ljubosumen. Eno je biti bolno ljubosumen, drugo pa malo, zaščitniško ljubosumen.

Story: Ste tudi vi ljubosumni, glede na to, da Igor s skupino marsikje nastopa?

Rymma: Velikokrat sem zraven.

Story: V vsakem primeru se, če kaj ni v redu, zmenita doma.

Igor: V glavnem je vse v redu. Pri nas doma je živahno. Tako da tisti, ki niso navajeni na nas, mislijo, da nenehno kričimo. V resnici imamo umetniške konstruktivne debate.

Story: Vam Igor pri plesni šoli pomaga?

Rymma: Ja, zelo sva povezana. Všeč nama je tudi, da delava tisto, kar imava rada. Igor: Drugače ne gre, kot da se podpirava in si pomagava. Zdaj, ko je sin še majhen, smo manj skupaj. Ko ima ona vaje, sem ponavadi s sinom ali delam kaj v zvezi s plesno šolo.

Story: Ste veliko s sinom?

Igor: Več kot s prejšnjimi otroki. V zrelih letih je drugače. Tam do štiridesetega sem bil ‘bebček’, nisem imel potrpljenja za otroka.

Story: Kaj želita sporočiti s predstavo Ciganka?

Igor: To, da se je včasih treba malo ustaviti in pogledati lepote življenja, ne pa le bezljati in se prepuščati potrošništvu, ker to sploh ni pomembno. Ljudje ponavadi na koncu življenja ugotovijo, da preganjanje denarja in uspeha nima nekega smisla. Ko smo Šukarji v Franciji snemali dokumentarni film Vonj po zemlji, je na to temo francoski Rom lepo povedal: “Ti živiš normalno življenje, hodiš vsak dan v službo, se vrneš ob štirih, petih domov, greš kam z otroki in ti tako gre en dan, drugi, tretji … Tako živiš vse leto. Medtem ko se jaz zjutraj zbudim in ne vem, kaj bom delal. Naredil bom to in potem še kaj drugega. Svoj dan živim vsak dan, se pravi 365 dni. Tudi če umrem mlajši, sem živel več kot ti.” Ta filozofija mi je zelo všeč. Rymma: Že od malih nog mi je všeč romska kultura. Prvi ples, ki sem ga zaplesala na velikem odru s petimi leti, je bil romski. Slovenski publiki bi rada prenesla lepoto romskega plesa.