Tudi igralci priljubljene slovenske nanizanke Ena žlahtna štorija so si v teh dneh privoščili nekaj oddiha. A ne za dolgo. Po tem, ko se je zaključila prva sezona, so igralci že na pragu snemanja nadaljevanj. O tem, kako je serija Ena žlahtna štorija vplivala na življenjsko dinamiko njenih igralcev, je Nova poklepetala z igralcem najbolj prepoznavnega lika nanizanke Janezom Starino.
Ena žlahtna štorija je velik projekt v vaši karieri, kajne? Ste si pred začetkom mislili, da bo doživela takšen uspeh?
Res je, da je ta nadaljevanka kar velik zalogaj, res je pa tudi, da pred začetkom nisem imel pojma, kaj se bo iz tega izcimilo, saj sem za začetek dobil samo en list papirja, na katerem je bila v grobem skicirana zgodba. Ampak jaz sem optimist, zato sem tudi tokrat upal, da se bo vse dobro izteklo. Res pa je tudi to, da nisem niti v sanjah pričakoval, da bo imela nadaljevanka tako visoko gledanost in tako pozitiven odziv pri gledalcih.
Ljudje vas velikokrat zdaj kličejo kar Berto, kajne? Ste se tega že navadili, morda malce ponotranjili Berta?
Seveda. Vsi tisti, ki me na cesti prepoznajo iz nadaljevanke, me kličejo Berto. Predvsem mladina in otroci. Zadnjič sem šel s kužkom na sprehod mimo vrtca. Na ograji sta bili dve deklici in ena je rekla: "Poglej, Berto!" Druga pa ji je rekla: "To ni Berto, to je igralec Janez Starina, ki igra Berta. To mi je povedala moja mamica, ki ga pozna." Lepo sem se ji zahvalil in ji rekel, naj pozdravi mamico. Stekli sta nazaj v skupino in kmalu je cela skupinica visela na ograji in debatirala o Štoriji. Človek se tega hitro navadi in ima dober občutek, problem je samo, kadar se ti kam mudi. Takrat rečem, da je Berto moj brat dvojček.
Zlasti na Primorskem je serija požela velik uspeh. Kakšni so vaši sprehodi po mestu, glede na to, da živite v Novi Gorici?
Moji sprehodi v Novi Gorici so se precej podaljšali, še zlasti ker se je tudi moj kužek že temu privadil. Ko vidi, da me bo nekdo ogovoril, se vrže v travo in da vse štiri od sebe. Potem ga moram pa prositi, ali bi izvolil iti naprej.
Kje pa bi lahko potegnili vzporednice s svojim likom? Morda s tem, da imate tudi sami doma hčerkico, in morda to, da ste tudi sami že dodobra navajeni na primorsko burjo?
Kaj pa vem. Hčerka in sin pravita, da bi si želela takšnega očeta, kot je Berto. Mislim, da je ta lik en koktajl vseh zanimivih Primorcev, Dolenjcev, mojih sovaščanov, ki jih je dodobra premešala primorska burja.
Kaj pa to vaše pristno primorsko narečke? Zdi se, kot da ga stresate iz rokava ...
Poskušam govoriti neki dialekt, ki ga razume tudi širša Slovenija. Drugače pa ima na Primorskem skoraj vsaka vas svoj narečje in eden je lepši od drugega. Vsi bi pa radi, da govoriš prav po njihovo. Seveda jim ne moremo ustreči, zato pa najdemo skupni imenovalec – kakšno prijazno primorsko kletvico.
V enem od intervjujev ste povedali, da ste že dosegli pogoje za upokojitev, vendar svojo karierno pot še kar nadaljujete. Kaj pretehta?
Ja. V Mestnem gledališču ljubljanskem so mi prijazno podaljšali zaposlitev še za dve leti, to pa zato, ker sem ostal edina starina v kolektivu. Vsi drugi so zbežali v pokoj, mladim pa ni do tega, da bi igrali starce, zato pravijo, da sem dobrodošel.
Na sceni ste zdaj že vrsto let. Kako bi rekli, da so se časi v gledališču spremenili od tedaj, ko ste prvič stopili na odrske deske?
No, seveda se gledališče spreminja, gre naprej, včasih z majhnimi koraki, včasih skokovito. Jaz sem prišel na oder v tistih časih, ko se je zgodil tak velik preskok in gledališče je iz neke poustvarjalne faze prešlo v raziskovalno obdobje, bolj živo in bolj vznemirljivo.
Pa je res svet gledališčnikov takšen, kot pravijo. Z veliko zabav in cigaret? Ali je bilo v preteklosti tega še več ali sodobni gledališčniki dobro sledijo tradiciji?
Moram reči, da je mogoče manj zabav in več cigaret. Tempo v gledališču je zelo navit, ogromno se dela, zato nam primanjkuje časa že za normalno zasebno življenje, kaj šele za zabave.
Velik del ekipe, s katero igrate v Žlahtni štoriji, je iz vaše gledališke ekipe, kajne? Koliko je pri igranju v takšni seriji pomembno, da se igralci poznajo od prej?
V Sloveniji nas je tako malo, da se vsi kar dobro poznamo med seboj. Z večino igralcev Štorije sem se že prej srečal na odru. Dve hčerki sta iz MGL-ja, tretji sem bil mentor v Novi Gorici, kjer je začenjala svojo gledališko pot, s četrto sva igrala skupaj v muzikalu Kabaret, župnik je bil moj kolega v Novi Gorici, skratka, družina je po dolgem času spet sedla za skupno mizo. In to je dobro.
Pa sicer tudi sami pogledate serije?
Žal ne, nimam priložnosti, ker sem ob teh urah navadno na odru. Včasih malo pokukam za nazaj, moram pa priznati, da sebe ne gledam preveč rad.
KAJA MILANIČ
