Elvis Jackson: "Od rokenrola se lažje umre kot živi!"

Ob pivu in domačih klobasah sem namreč poklepetala z bendom, s katerim sem doživela vse svoje 'divje' najstniške in študentske trenutke, ter ugotovila, da so tudi zasebno vsaj takšni 'carji', kot sem si predstavljala, da so. Čeprav se je v njihovi 20-letni karieri nabralo že lepo število intervjujev, so člani zasedbe Elvis Jackson priznali, da je bil tudi za njih ta intervju prav posebne 'sorte'.

Story: Začnimo s tem ... Ali kdaj v prostem času poslušate svojo glasbo, kot jo zdaj, ob tem intervjuju?

Buda: (smeh) Bolj ali manj poslušam stare bende, ker zelo redko naletim na kakšno dobro skupino. Če pa jo najdem, ostane z mano dlje časa. Svojo glasbo pa poslušam zelo redko. Če jo slišim kdaj na radiu, sem vesel, sicer pa jo v avtu predvajamo kdaj, ko ni časa za vaje.

Story: Kakšen pa je bil občutek, ko ste prvič zaslišali svojo skladbo na radiu? Se spomnite, kdaj je to bilo?

Erik: Jaz se na žalost ne spomnim.

Buda: Jaz tudi ne, ampak po mojem sem se počutil fajn.

Story: Pa imate člani skupine vsak svojo najljubšo pesem?

Buda: Jaz osebno ne. Zame ima vsaka svoj čar. Vsaka najde svoj trenutek na koncertu.

Erik: Jaz sem jo pa imel. Moja najljubša je bila Hawaiian Club, potem pa sem jo tolikokrat zaigral, da je izgubila tisto 'nekaj'.

Story: In če se za trenutek ustavimo pri znanih bendih. Pred leti ste stopili na oder pred skupino Offspring.

Buda: To so zagotovo vrhunci. To smo si od nekdaj želeli in to si še vedno želimo. Želimo si 'tourat' z bendi, sploh pa s skupinami, ki smo jih tudi sami poslušali.

Story: Pa se potem z njimi v zaodrju družite, spoznate?

Buda: Zelo je odvisno od situacije. Navadno pridejo člani skupin na turnejah tako utrujeni, da odigrajo in grejo. Pridejo kakšni, ki zažurajo, in takrat zažuraš z njimi, do zdaj pa smo imeli bolj ali manj samo dobre izkušnje.

Story: Kako pa je bilo z Offspringi?

Buda: Takrat smo bili res še 'mulci' in nikoli nismo imeli navade, da bi se nekaj 'rinili'. Raje pustimo, da se stvari zgodijo same.

Story: Koliko pa se v Sloveniji glasbeniki družite? Se družite na primer s Tomijem iz Siddharte?

Buda: S Tomijem smo prijatelji tudi zato, ker smo sosedi. (smeh) Mi vadimo v sosednjem prostoru, kjer je Siddharta, v tem trenutku pa sploh, ker vadimo v predelu Ljubljane, kjer to počne res veliko glasbenih skupin. Hočeš nočeš se družiš.

Story: In če govorimo o druženjih ... Mislim, da si vsi predstavljamo, da ste glasbeniki v takšnih skupinah, kot je Elvis Jackson, deležni številnih divjih zabav, divjega življenja. Je to mit ali resnica?

Buda: Ko me vprašajo, ali se da živeti od glasbe, jim rečem, da se od rokenrola lažje umre, kot živi. (smeh) Zame je mit.

Erik: Jaz pa pravim, da je popolnoma odvisno od človeka in dogodka.

Buda: Seks, droge in rokenrol so lahko povsod. Je pa res, da kot glasbenik veliko potuješ in si veliko med ljudmi. Če je turneja resna, je ta filmski življenjski slog skorajda neizvedljiv. To bi se slabo končalo.

Story: Pa se je kdaj slabo končalo?

Erik: Ponavadi je začetek turneje tak, da smo najbolj navdušeni. Potem kakšna dva dni trpimo, potem pa spet ujamemo ritem. (smeh)

Buda: Na naših prvih turnejah je bilo 'na polno'. Potem pa se učiš sproti. Včasih zmagaš, včasih se pa naučiš. Če te pa Mike Patton vpraša, ali greš z njim na dve rakiji, boš težko rekel ne, tudi če imaš naslednji dan koncert.

Story: Katere države ste že obiskali na turnejah?

Buda: Ko smo začeli, smo veliko igrali v Švici, in prvič, ko smo šli, smo igrali v 'štali'. Vsakič naslednjič, ko smo prišli, smo rasli in nastopali na boljših in boljših odrih in to nam je bila tudi motivacija.

Story: Kako pa je videti vaše življenje na turneji? S 'tour' avtobusom, v hotelih, na kavčih v kakšnih snemalnih studiih?

Buda: Vse, kar si naštela. (smeh) Tudi to se je z leti razvijalo. Najprej smo spali na neverjetnih lokacijah. (smeh)

Story: Kaj pa kakšna najbolj nora stvar, ki ste jo naredili na turneji ali koncertu?

Buda: Na turnejah se ti vedno kaj zgodi. Zgodilo se je na primer, da smo na postajališču na avtocesti pozabili bobnarja in odpeljali naprej.

Story: Kako ste ga potem dobili nazaj?

Buda: Zapomnil si je telefonsko številko z vrat avtobusa in poklical. Ker s seboj ni imel ne telefona ne dokumentov ... ničesar. Sicer pa se je v zgodovini Elvisov že okoli petkrat zgodilo, da sem padel z odra.

Story: Pa se je kakšen padec končal v bolnišnici?

Buda: Ja, in to ne enkrat. Enkrat sem v Bosni skočil na kozarec in se mi je steklo zapičilo v nogo. Po tretji pesmi smo morali takoj v bolnišnico na operacijo. Pred enim letom pa sem skočil z odra in si poškodoval koleno. Malo slabo sem se segrel, morda sem imel slabo obutev ... V glavnem, koleno mi je skočilo ven.

Story: No, kdo pa ste Elvisi, ko niste na odru?

Buda: Bolj ali manj smo člani družin. Smo 'tatkoti', možje in tako naprej. Jaz sem sicer tudi strojnik, in že odkar Elvisi obstajajo, delam tudi to zraven.

Story: O, kako lepo. Imate že vsi otroke?

Buda: Vsi, razen Sokija.

Story: Kako pa vse to združujete?

Buda: Nekako. (smeh) Prilagajanje je osnovni pogoj, da stvari delujejo.

Story: Potem ste doma verjetno vi zadolženi za uspavanke?

Buda: Ne več, sicer pa ja. Sem za vse, kar spada zraven.

Story: Zadnji album je izšel leta 2015, ali sem še kaj zamudila?

Erik: Pred kratkim je izšel nov singel Whatever Happens, za spot pa trenutno še zbiramo ideje.

Buda: Sicer pa v kratkem praznujemo 20 let delovanja. Nekaj se pripravlja in nekaj se v tej smeri kuha ...

Erik: Na pustno soboto 1998 je bil naš prvi 'špil' v Ilirski Bistrici, zato tudi tokrat načrtujemo nekaj na pustno soboto 2018. 

Napisala Kaja Milanič
Fotografije Story press

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord