Igralec in televizijski voditelj Domen Valič nas je zabaval ž v monokomediji Žigolo, s. p., ki jo je napisal Matej Mijatović, sicer tudi njegov dober prijatelj.
Vrhunski igralec, kakršen je Domen, se je v svoji karieri prelevil že v mnogo vlog, tokrat pa upodablja hudomušnega, samovšečnega in na trenutke arogantnega žigola, ki nam na humoren način približa žensko-moške odnose in kaj se plete v naših glavah.
Sicer ste šele na začetku predstav (intervju je nastal v začetku turneje, op. a.), a nekaj ste jih že odigrali. Glede na opis monokomedije se mi zdi, da sta pripravila nekaj res dobrega, kajne?
Tako je! Moj prijatelj Matej Mijatović je napisal monokomedijo Žigolo, s. p., pred tem pa že predstavo Zapornik 3.2.3., in to kar deset let nazaj! Skozi leta sva jo igrala po vsej Sloveniji, sedaj pa sva znova nekaj ušpičila, kot bi on rekel. (smeh) Imela sva že nekaj predpremier, tokrat pa sem se odločil, da projekt tudi nekoliko več oglašujem, saj si res želim, da si ga ljudje ogledajo.
Zdi se mi, da nama je zelo dobro uspelo, pa tudi odzivi ljudi so fantastični. Uspela sva narediti eno dobro komedijo, ki ima ogromno lepih misli in lepo človeško sporočilo. Če priznam, uživam ob gledanju komedije in stand-upih, ampak mi je še vseeno najbližje gledališče. Gledališče ima začetek, vrh in konec ter z gledalci deli zgodbo. To lepo sporočilo lahko potem nesem domov in razmišljam o njem. Prepričan sem, da ima to tudi moja monokomedija. Tudi gledalci so rekli, da to zaznajo in gredo malce bogatejši domov.
Koliko vam pomenijo pozitivni odzivi?
Veliko. Je pa tudi res, da negativnih ne dobimo velikokrat. Mislim, da je občinstvo na splošno zelo zadovoljno, ne pričakujem pa, da bo vsem enako všeč. Eni pričakujejo drugačno tematiko predstave, spet drugi mislijo, da bo več mastnih vicev na račun moško-ženskega odnosa. Vesel sem, kadar do mene pridejo fine in konstruktivne pohvale. (nasmešek)
Na oder ste se tokrat podali v izstopajoči turkizni obleki. Res vam izjemno pristoji!
Ja, in meni je noro všeč! Prav razmišljal sem, da ko sem igral zapornika, sem bil oblečen v temnomodro trenerko z belo majico. Bil sem razcapan, zato mi je sedaj še toliko bolj všeč, da sem takšen šarmer. Lik, ki ga igram, je res zagledan in zaljubljen vase. Moj žigolo je res bleščeč in seksi model. (smeh)
Like, ki jih odigrate, kot kaže, res vzamete za svoje. Kako dojemate preobrazbo v njih?
Ja, definitivno jih vzamem za svoje! Ne glede na karakterne lastnosti, v katerih sva si podobna ali pa tudi ne. Zanimivo je bilo igrati 'psihota' v predstavi Psiho, ki je govoril res grozne stvari. Oziroma – govoril je o lepih stvareh, ampak malo sprevrženo. Malo čez mejo človeškosti. Ampak ja – rad imam like, ki jih igram, saj si lahko samo tako iskren.
Kako dolgo ste se pripravljali na monokomedijo Žigolo, s. p.?
Za trenutno monokomedijo nisva imela toliko časa, zato sem se pripravljal kakšen mesec in pol. Vseeno je drugače, ker monokomedija kot takšna ne vsebuje toliko valovanja čustev, kot bi jih recimo vsebovala drama, ko se zgodi več stvari. Pri monokomediji si na odru sam in se mi zdi, da se zgodba gradi s samim vzpostavljanjem lika in njegove predzgodbe, da ga ljudje spoznajo in vidijo, kakšen karakter je.
Vse skupaj pa podkrepi njegovo obnašanje. Priznam, da mi tokrat ni bilo tako težko kot pri kakšni drugi študiji, je pa izziv, ker moraš biti na odru ves čas poln, prisoten in se vživeti v ta lik. V eni uri in pol ne smem zdrsniti v Domna, ne glede na to, da sem sam na odru. Poslušam biti čim bolj samodiscipliniran, pri tem pa je pomembna tudi igralska kondicija.
V čem se pravzaprav ločita stand-up in monokomedija?
Po mojem mnenju si lahko pri stand-upu vseeno vzameš kratek sekundni premor za to, da razmisliš in kaj 'pokomentiraš' z občinstvom. Takrat si še vedno ti. Pri monokomediji pa nisem Domen, kar pomeni: tudi če si vzamem dve sekundi, si ne vzamem tega kratkega premora za Domna, ampak za Žigola. Sprašujem se, kako si on vzame ta čas. Pomembno je, kako bi on spil ta požirek vode in kdaj. Tukaj se to zelo razlikuje. Ne pravim, da je ena bolj zahtevna od druge, a čutim, da moram imeti vse 'naštudirano' do pike natančno, da bom na odru čim bolj prepričljiv.
Ali se ves čas držite scenarija ali lahko pride do kakšnih sprememb skozi številne ponovitve?
Besedilo je enako. Besedila se držim kot pijanec plota. (smeh) Zdi se mi, da je dobro napisano in da je avtor besedila razmišljal o vsaki malenkosti. Res je, da pri sebi ugotavljam, kje si na primer vzamem več časa ali v katerem delu povem kaj mehkeje. Ko sem na odru, čutim povezanost občinstva in čutim, v katerem delu se povežejo z likom.
Takrat jim ta lik še bolj privoščim in dodam kakšno 'ekstra' besedo ali medmet. Ne naredim pa improvizacije, saj ne bi bilo spoštljivo do avtorja. Včasih pa se zgodi, da z avtorjem skozi predstavo začutiva, da bi lahko kakšen del razvila, in ga potem skupaj izpopolniva. Tudi Matej zdaj hodi z mano na predstave, ampak do sedaj še nisva prišla do hujših sprememb. Res se ustvari prijetno vzdušje. Fino je! (nasmešek)
Poznamo vas kot vsestranskega umetnika. Kaj vas najbolj definira?
Igranje na odru ali pred kamero je še vedno moja primarna strast. Res rad to počnem. Poleg tega soustvarjam tudi podkast Evolucija užitka, ki v bistvu temelji na interpretaciji, in igram lik. Všeč mi je, da skupaj odkrivamo tabu teme in ljudem omogočimo, da si odgovorijo na vprašanja.
Trenutno imate ogromno obveznosti in se vozite od mesta do mesta. Ste jutranji ali bolj nočni tip človeka?
Lahko bi rekel, da sem jutranja ptica, ampak kadar ne gre drugače, na e-pošto odgovorim tudi ob dveh zjutraj. (smeh)
Napisala: Živa Avnžner // Fotografije:Urša Premk
Bonus video: V podkastu Greenroom je Urška Pirš tokrat gostila novinarko in voditeljico informativne oddaje na POP TV Petro Kerčmar. V sproščenem pogovoru je gostiteljici odkrivala zakulisje televizijskega dogajanja in odprla tudi tisti del sebe, ki ga na malih ekranih ne vidimo.
