Čeprav večina žensk prve preglavice doživi že na začetku nosečnosti, pa se pevka Alenka Gotar z njimi spopada šele na sredini veselega pričakovanja. Namreč, v drugem trimesečju je podlegla hiperemezi, hudim slabostim, ki so vodile v dehidracijo, zaradi česar so jo pred prazniki sprejeli tudi v bolnišnico, kjer je dobila infuzijo.
Novica o nosečnosti je prišla v javnost šele pred nekaj tedni. Kako vam je uspelo trebušček 'skrivati' toliko časa?
Res sem že v šestem mesecu. Skrivala pa sem, ker sem res želela, da gredo najprej vse možne nevarnosti, ki se znajo pojaviti, mimo. Poleg tega je bilo to bolj varno zaradi že znanih napadov nekaterih ljudi, ki pa jih zdaj nadzoruje policija. Kako sem lahko skrivala? Prvič v življenju sem vesela, da se že vse življenje borim z nihanjem telesne teže, tako da je večina ljudi mislila, da sem se preprosto samo zredila. (smeh)
To pomeni, da je na vajin poročni dan septembra pod vašim srcem že bilo srce vajinega prvorojenca?
To je res, vendar sva takrat ravno izvedela, da sem noseča, ker niti v sanjah nisva pričakovala, da se bo, glede na prejšnje težav, tako hitro zgodilo. Res sem hvaležna, da so nama RTV Slovenija, Zvezdana Mlakar in urednik Rok Smolej, dali priložnost, da konec julija poveva svojo zgodbo, in od takrat se je celotni živžav okoli naju pomiril. Ljudje so izvedeli resnico in midva sva po dveh letih prvič imela mir, brez napadov, nadlegovanj in groženj. Že avgusta sem brez kakršnihkoli težav zanosila. Na poroki sem potem mešala jabolčni sok z radensko, da je bilo videti, kot da pijem penino! (smeh)
Pa bi se poročila v vsakem primeru?
V vsakem primeru. Že junija smo se dogovorili za datum poroke na Gradu Strmol. Vse je bilo načrtovano, sanjsko izpeljano. Otrok je bil samo še pika na i. Najlepša pika na i.
Veliko komentarjev ste dobili zaradi starostne razlike med vama z Anžetom. Ali koga še vedno zmoti, da je mož 17 let mlajši od vas?
Hvaležna sva, da se niti eden ne obregne več. Od oddaje Zvezdana je bilo samo na začetku nekaj nesramnosti primitivnežev, ki jih midva osebno zelo dobro poznava, predvsem na Facebooku. Sicer pa je najina zgodba sprožila zelo zanimiv pojav: kar nenadoma se je začelo o tem tabuju govoriti, nekako smo temo detabuizirali, ljudje so začeli priznavati svoje zgodbe. Dobila sva na stotine sporočil ljudi, moških in žensk, ki so nama zaupali svoje podobne zgodbe in se celo zahvaljevali, da sva govorila v imenu vseh njih, marsikje pa so se zadeve uredile ravno zaradi najinega zgleda. Je pa res, da je bila izmed vseh samo ena zgodba hujša od najine. Danes naju ljudje podpirajo, tudi javno, na cesti in v trgovini, na nastopih naju ustavljajo in nama dajejo roko ter namenjajo spodbudne besede. To naju še vedno vsakič znova gane.
Menda ste imeli na začetku nosečnosti kar nekaj zdravstvenih težav.
Ne. Na začetku sem se počutila tako vrhunsko, da bi lahko šla v tisti formi celo na olimpijske igre. Delala sem po 16 ur na dan, tudi 22 ur enkrat. Imela sem nastope, poučevala sem, bila med organizatorji velikega Koncerta tisočletja ob 505-letnici Gradu Brdo. Potem pa je prišel tretji mesec in celo drugo trimesečje, ki pa je preprosto za v pozabo. Punce so me tolažile, da sem kot Kate Middleton. Imela sem hiperemezo, ekstremno hude slabosti, ki so vodile v dehidracijo, izčrpanost. Nikoli prej nisem verjela, da je lahko tako hudo, ko je kakšna potarnala. Danes vzamem vse nazaj. Še vedno nisem okej, ampak z veseljem prenašam vse, sama sebi se čudim, koliko potrpljenja in predanosti premorem. Kadar vem, za kaj se 'matram', potem mi ni nič težko. Sicer pa, tako dolgo sem čakala na to. In zdaj smo končno tako daleč, vse več ali manj štima. Še malo, še malo, pa bo! Iskreno se zahvaljujem osebju ljubljanske porodnišnice, pa tudi dr. Merlu iz Postojnske porodnišnice, ki so me srčno, predano, strokovno obravnavali. Tak občutek varnosti, kot sem ga doživela pri njih, si vsaka ženska lahko samo želi.
Predvidevam, da so bili decembrski prazniki bolj klavrni, če ste jih preživeli v bolniški postelji?
Čeprav težko, ker sem totalni deloholik, sem se z največjim veseljem ustavila in prvič v življenju dala prednost pred glasbo sebi in s tem otroku. Ali se splača za kaj drugega še bolj potruditi?
Kako pa sicer doživljate to obdobje pričakovanja?
Prvi del nosečnosti je bil prepreden s strahom, da ja ne bo kaj narobe, ali je z otročkom vse v redu ... Vendarle si je treba priznati, da nisem več najmlajša, ampak vrstnicam lahko samo rečem: brez strahu. Ko sem prišla v roke pravih, že prej omenjenih zdravnikov, pa je vse postalo samo še lepo pričakovanje. Vsak ultrazvok je neke vrste srečanje, spoznavanje bitjeca v meni. Nov občutek, ki se ne da opisati. Seveda mi ni treba poudarjati, da mi ob vsakem pogledu na otroka solze zalivajo oči.
Ste opazili na sebi še kakšno spremembo, razen pač tiste očitne fizične?
Niti ne. Le ogromno ljudi pravi, da sem se pomladila. Je fino tako. (smeh)
Bi nam zaupali, koliko kilogramov ste pridobili?
Nekaj sem jih. Pa kaj naj, to je narava.
Pa v tem obdobju na kaj posebej pazite?
Seveda, zaradi zdravstvenih težav zelo pazim pri prehrani, fizično aktivnost pa sem zelo omejila.
Že pripravljate vse potrebno, od otroške sobice do oblek in podobnega?
Ne še. V teh mesecih bomo začeli.
Kako pa Anže doživlja dejstvo, da bo kmalu postal očka?
Anže je presenetil celo mene. Tako zelo se trudi, nonstop pazi name, res nama ni bilo lahko, ampak to prenaša z največjim veseljem. Mislim, da je on celo še bolj vesel novega življenja, ki raste v meni. Ves čas se pogovarja z mojim trebuhom, mu poje, ga boža. Marsikateri veliko starejši, bolj zrel moški se lahko samo uči od njega, kar se partnerstva v nosečnosti tiče. Verjamem, da bo kot očka še boljši. Obožuje otroke. Neskončno rad se ukvarja z njimi, bil je varuška neštetim otrokom v sorodstvu. Ne nazadnje je bil skoraj nadomestni oče svojemu precej mlajšemu bratu, previjal ga je, ga pazil, igral se je z njim, ponoči vstajal, ko je jokal, ga oblačil, hranil in vzgajal. Celo v šolo je hodil, če je imel težave. Bil je zaščitniški. Torej, izkušnje že ima. Zdaj bo šlo pa tudi zares.
Večina pevk se po porodu hitro vrne na glasbe odre. Vi že razmišljate toliko vnaprej?
Da, tak je tudi moj načrt, če bo zdravje dopuščalo. Tudi svojih učencev ne morem kar pustiti, ker imajo ogromno velikih projektov pred sabo. 'Show must go on!'
Veliki dan se bliža in najbrž ste se že odločili, kako bi radi rodili.
Ne. Želim si samo, da bi čim hitreje minilo s čim manj bolečin. In da se veselje lahko čim prej začne!
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
