Sredi snemalnega dne sta nas Katarina Čas in Jurij Zrnec, glavna akterja priljubljene serije Ja, Chef!, ki osvaja srca gledalcev, sprejela kar v sobi za oddih med snemanjem. Za Story sta razkrila, kaj bo na meniju v novi sezoni in kako bo pri njiju v novem letu.
Kako potekajo delovni dnevi?
Katarina: Na tem snemanju je zelo prijetno. Imamo izvrstno igralsko zasedbo, poleg tega pa celotna ekipa diha kot eno, kljub natempiranemu urniku. Vesela sem tudi, da delamo komedijo, ker je v teh časih to dobrodošlo.
Jurij: In da ni nič 'usodno' (smeh). Res je fino delati, sanjska serija. Aha! Pa imamo naslov intervjuja!
“Se porogljivo in prijateljsko dregneta s komolci.”
Katarina, vi ste v eni izmed izjav za javnost omenili, da radi delate komedijo, čeprav smo vas večkrat videli v drugih žanrih. Pravijo, da komedija ni lahka, kako jo dojemate vi?
Katarina: Komedija res ni lahka, mi je pa ta serija všeč, ker poleg komičnih situacij ponuja tudi tiste resne, življenjske, realne zaplete. Seveda smo vsi malo karikirani, 'šašavi' …
Jurij: (v svojem tipičnem tonu) Jaz ne.
Katarina: Ja, Jure res ne. (smeh) V seriji so namreč resnične situacije in je alegorija čisto pravega življenja, kakršno je.
Jurij: Pač komedija. A veste, kdaj bi morda komedija dobila pravo veljavo? Ko bi se ljudje, ki nimajo žilice za to, poskusili in se je lotili. Ker bi bil rezultat precej slab. In mogoče bi se samo takrat znal resno ceniti ta dar, pa ta žanr, ker je res precej kompleksen. Za moje pojme je to realna slika, kjer malo premaknemo parameter čez.
Katarina: Pomemben je čas, treba je imeti ritem, sicer lahko ubiješ šalo.
Jurij: Čeprav Katarina je v resnici, vsaj jaz jo tako vidim, izrazito smešen, zabaven človek. Ne le zasebno, ampak tudi kot lik. Bistvo komedije ni, da se nekdo meče ven, je neka skupinska igra, podobno kot džez.
Katarina: Ko delava z Juretom, je zelo pomembno, da se poslušava. On je namreč mojster improvizacije, rad odpelje na nepredviden teren, vendar mu tudi sama čedalje večkrat sledim. Super je, če se takrat ne ustavljava, vendar pa je treba takrat soigralcu dobro prisluhniti, slediti.
Saj sama dobro vidiva, če je kdaj preveč.
Jurij: Se ti zdi?
Katarina: (smeh)
Pa imate koga, ki vas 'cenzurira', bdi nad prizorom, da ne steče v napačno smer ali izgubi čara?
Jurij: Seveda imamo ljudi, ki so zraven, tudi dva režiserja. Na vse igralske pobude znata izvrstno reagirati in ustaviti, preden bi šlo predaleč in bi se izrodilo.
Katarina: Imamo Igorja Gajića - Gajota in Marka Naberšnika - Marka. Zelo sta si različna, in to je v celotni zadevi dobro, oba sta zelo kul.
Jurij: In ves tim je takšen. Vsi nastopajoči, da ne bomo zdaj poimensko, ker so prav vsi dobri, res je super delati s tako ekipo.
Ujeli smo vaju ravno med odmorom za kosilo, kako dolgi so vajini dnevi tukaj?
Katarina: Je kar od jutra do večera, in to intenzivno. Pač služba, ampak prijetna služba.
Jurij: Decembra bomo imeli nekaj dni pavze. Ampak res ni občutek kot v rudniku. Vesel sem, da gremo naprej. Teh nekaj dni premora, ki je vmes, seveda paše, izkoristiš jih za opravke, za tisto, česar ne moreš postoriti, ko si tu, ampak bom prišel z veseljem nazaj.
Nadaljevanka je pri gledalcih izjemno dobro sprejeta. Ali bi rekla, da je to zaradi vas, igralcev – zasedba je res vrhunska – ali morda zaradi razgibanega, posebnega koncepta, ali je morda scenarij? Kaj četrtega?
Jurij: Jaz bi rekel, da čisto vse našteto. Pri teh stvareh je vedno neka čarovnija, ki se zgodi ali pa se ne. In predpogoj je skrbno izbran celoten tim. Mislim, da tudi vsi zelo uživamo. Pa še hrana je v igri, kar je sploh super.
Katarina: Dobro je tudi, ker je koncept zapakiran v teh nekih 28 minut, ne več kot pol ure, v vsaki epizodi se veliko zgodi, je pa zaključena celota. Veliko dogajanja je in dober tempo. Vesela sem, da so producenti veliko trda vložili tudi v kakovost produkcije, od luči, tona, scenografije, kamer do postprodukcije. Tudi meni je prijetno delati, ker ni nepotrebnega čakanja. Medtem ko se preoblačimo, se postavlja luč in se vse pripravi, da je potem samo akcija.
Jurij: Priprava se začne doma. Ne moreš brati scenarija z lista, rad imam, da so stvari pristno povedane. Ena izmed osnovnih želja, ko smo se začeli s projektom ukvarjati, je bila, da govorimo, kakor kdo govori.
Katarina: “Dajte govort na svoj zob,” reče Jurij. Če pride kakšen gost, pa se trudi, kot je napisano ali slovnično pravilno. Ali v narečju, ki ni njegovo.
Jurij: Velik problem je, ko ljudi postavljamo v neko drugo okolje, se delamo, da smo Prekmurci, Dolenjci, to so težke stvari in ne izpadejo dobro, če niso avtentične.
V tistem pride v prostor soigralec, sproščeno prisede, ni ugotovil, da imamo intervju. Pa hitro še njemu namenimo vprašanje: “Kako pa je delati z njima?”
S pristnim nasmehom mladi igralec Miha Rodman reče le: “Lepo.”
Katarina, za vas je znano, da ste glede svojega videza zelo sproščeni. Naravna lepotica, čeprav v zasebnem življenju ne prisegate na oprijete elegantne obleke in visoke pete. Vaš lik, Pika, pa se precej ekskluzivno oblači?
Katarina: In stilistka Metka Albreht uživa ob tem, ko snuje Pikine stajlinge! (smeh)
Pika se res veliko preoblači, kar je tudi logično, saj je šefica restavracije, v stiku z ljudmi cele dneve in je pomembno, da je urejena.
Jurij: Tu bi dodal, če smem. Absurd, s katerim se jaz srečujem, je, da lepši, ko je človek, več je dela z njim v maski. Jaz tega ne razumem.
Katarina: (smeh)
Jurij: Res! Jaz sem zelo hitro, Emeršič je še hitreje iz maske, kolegica tukaj zraven pa … ob neverjetnih jutranjih urah že pride, da je - po mojem mnenju - razlika prej in potem dokaj minimalna.
Katarina: Ženske vedno potrebujemo dlje časa v maski, še urejanje las, pa nohti …
Zagotovo pa malo ličenja dobro dene, sploh ker je trenutno malo javnih dogodkov, za katere bi se bilo treba urediti?
Katarina: Glede na koronske čase, je bilo res precej manj dogodkov, predstav, koncertov, tako da občasno prav paše, da se kot lik šefice restavracije lahko malo uredim. Pika (lik, ki ga igram) ima rada visoke petke, barve, močne vzorce, ki jih sama sicer ne bi nosila, tu pa si dam malo duška.
Kako jo doživljate?
Katarina: Rada jo imam, ampak ji ti njeni zaposleni res povzročajo preglavice.
Jurij: No, no, ne zdaj ti “oni nesposobni”.
Katarina: Pika je pravzaprav zelo kul.
Jurij: (jo prekine in strokovno pripomni) … je zagovarjala svoj lik do onemoglosti … V bistvu je Pika nesrečen lik.
Katarina: Ja, nesrečno se zaljubi v te neke tipe …
Jurij: Hlepi po ljubezni.
Katarina: Na zunaj močna vodja, upravlja restavracijo, a jo hitro sesuje.
Kako pa vi doživljate svoj lik, Jurij?
Jurij: On je tak, kot bi dec moral biti, da na pravo mesto postavi vse okrog in v družini. (smeh) Ne, Ljubo je definitivno en del Jureta, en del, ki ga premalokrat spustim na plan, čeprav zmeraj bolj.
Katarina: Šef Ljubo, ki je na trenutke res grozen, ampak ko Jure to naredi, je res čutiti, da je vse narejeno z neko ljubeznijo, zato zlahka sprejmeš še tako grobe reakcije.
Jurij: Parodija je. In vsi liki so tako narejeni, da ni hudič, da se kdo v njih najde. Meni je super, ko gledam kakšno serijo za nazaj, pa dogodke, kot na primer, ko se je Luka Piki izneveril, pa si kar sam pri sebi rečem: “Pa zakaj se ne pogovorita, no, pa samo povedati bi ji moral, zakaj si trmast!” in to je dober znak, da se me kot gledalca dotakne.
Katarina: Lahko namignem, da Ljubo tekom serije postane tudi nežen.
Jurij: (zarotniško) Neee …
Katarina: Okej, ne bom nič povedala.
Ste tudi vi kot Jurij nežni? Slutiti je, da je priljubljeni mojster igre in humorja eno veliko srce?
Jurij: O zvezdah ne bi, saj smo vsi ljudje. Katarina ima po moje edina neke pristne izkušnje s ta pravim zvezdništvom. Težko si predstavljam Dončiča, da mu sredi noči zmanjka nečesa in gre na bencinsko črpalko. Ni čudno, da se v svojih dvorcih ogradijo od javnosti in da se družijo le ekskluzivno. Že nam je včasih težko iti na pijačo, da ne bi nekdo buljil.
In kaj potem storite?
Jurij: Ja, trije pijani nepoznani, ki se derejo, naj spijem še en pir z njimi ... Ni ravno prijetna družba, sploh, kadar hočeš svoj mir.
Katarina: Meni je fino, da grem še vedno lahko na sprehod, normalno živim.
Jurij: Ali grem na bolšjaka, pa rečem komplimentom neznancev preprosto: ”Hvala.” Jaz imam veliko tolerance, ampak sem že bil na točki, ko je bilo srečanje z neznanimi oboževalci zelo neprijetno.
Verjetno svoje doda še vzhičenost, ker je nekdo srečal zvezdo s televizije? Dobita veliko prošenj za selfije?
Jurij: So, ampak ni prehudo.
Katarina: V tujini je čisto drugače. Ko vidijo koga slavnega, se jim praktično zmeša, gledajo jih kot bogove, tudi zaradi paparacev se ne gibljejo sproščeno okrog. Včasih je edino problem, ker me kdo vpraša: ”A se me ne spomniš?” Želijo pa, da se spomnim nekega bežnega srečanja izpred 15 let.
Jurij: Sploh če je bilo za novo leto, ko se nihče ničesar ne spomni! (smeh)
Odlična iztočnica za vprašanje, kje bosta za silvestrovo?
Jurij: Jaz v gledališču.
Katarina: Kako dobro, sploh ti ni treba razmišljati!
Jurij: Samo enkrat sem se takoj po silvestrski predstavi usedel v avto, da pridem na neko zabavo, kjer so bili vsi seveda že dlje časa, želel sem ujeti njihov ritem, ampak je bilo brez veze. Nekajkrat pa smo se imeli v Drami prav luštno, morda si namenim letos tako druženje, še kak sprehod čez mesto, ujamem ognjemet, potem pa spat.
Katarina: Jaz tudi vidim le udoben kavč.
Ko smo že pri videzu, Katarina, kako to, da se vas leta sploh ne dotaknejo?
Jurij: Meni se zdi, da je to zato, ker je dobra v srcu in srečen človek. Takrat so tudi gube lepe.
Katarina: V zadnjih letih se pa res bolj čuvam. Pred stresom. Kar čutim, da mi krati spanec, da mi je stresno, anuliram. Imam še ožji krog ljudi, s katerimi se družim, in jim absolutno zaupam, počutim se srečno. Korona mi je dala vedeti, da sem v bistvu kar introvertiran človek. Oziroma res pri druženju bolj cenim kakovost kakor količino.
Jurij: Zdi se mi super, da se je odpravila potreba, da moramo nekam iti, da moramo nekje biti. To je šlo na minimum. Ljudje smo spet uvedli prepotrebno distanco, spoštovanje osebne svobode.
Katarina: Tudi midva, če se pokličeva, pa se nekdo ne javi, ni užaljenosti, vse je v redu, se bova že slišala, ko bo čas. Ni več te stiske, da se takoj odgovori na klice, sporočila, vedno takoj.
In naprej, si želita, da bi to trajalo, morda v stilu uspešnih ameriških serij, desetletje ali več?
Jurij: Mislim, da se bo glede na odziv in zadovoljstvo to še snemalo.
Pa drugi projekti? Imata poleg serije še čas in voljo?
Katarina: Zdaj težko. Tudi če sem prosta, sem zgolj dva do tri dni, to pa je ravno toliko, da pridem do kakšne tuje dežele. In se lahko le obrnem nazaj. (smeh) Pogodbeno sem zavezana tu in sem res hvaležna, da lahko delam s takimi ljudmi in tako luštno stvar. Sem popolnoma izpopolnjena. Sem pa letos igrala tudi v srbski kriminalni hit seriji Besa, kjer igram agentko Interpola. Precej bolj resen lik kot Pika.
Jurij: Jaz pa se malo veselim, da bomo lahko mogoče celo kakšno predstavo za občinstvo igrali …
Oh, človek gledališča, seveda ga pogrešate?
Jurij: Ja, brez ljudi si težko predstavljam gledališče. Odpadajo stvari, ti streamingi so bili čuden izhod v sili. Je precej žalostno.
Katarina: Tudi koncerte je težko gledati tako.
Jurij: Teater je postal tudi izjemno drag za človeka, ki na primer ni cepljen. Vstopnica je toliko, testiranje je toliko, obisk je treba načrtovati. Na koncu sešteješ, da si dal že toliko denarja, kot bi šel h gospe Ani Roš na vrhunski meni.
Kam pa greste vi najraje jest?
Jurij: Sem sicer bolj zagovornik dobre, domače hrane, babičinega sloga. Rad pa tudi sam kuham, to pa.
Katarina: Med karanteno smo se vsi lahko bolj pozabavali s kuhanjem doma.
Zdi se mi, da se je Slovenija kulinarično tako dvignila, da imamo dobre restavracije kjerkoli. Štajerska, osrednjeslovenska, primorska regija, najdeš vse od domačih oštirjev pa do vrhunske kulinarike. Edini problem, ki ga kot zelo spontan človek vidim, je, da se je treba toliko vnaprej naročiti, jaz pa ne vem, kje bom čez štiri tedne, ali bom tu snemala ali bom kje drugje.
Ampak če bi zdajle poklicali in naročili, kaj bi si privoščili?
Katarina: Sem ljubiteljica morske hrane.
Jurij: Mi imamo izredno pestro hrano, v Sloveniji se najde čisto vse. Od rib do mesa. Ni se ti treba peljati daleč na nekaj čisto drugega.
Katarina: Jem vse.
Jurij: In rada je! In to ni fer. Nič se ji ne pozna.
Katarina: (smeh) No, ja, po 40. letu je res treba malo bolj paziti. Treba je skrbeti za zdrav duh v zdravem telesu. Sicer res nerada telovadim, ampak vsaj rada hodim na sprehode.
Jurij, opaziti je, da ste vitkejši, nam zaupate recept?
Jurij: Odvajala in redno bruhanje. (smeh)
Katarina: A daj, no, kaj, pohvali se, 15 kilogramov si shujšal!
Jurij: Ok, res redno telovadim. Na fitnes sicer ne hodim več, če imam nekaj časa, pa takoj izvajam vaje. Gibanje je rešitev. Sprehod čez mesto, hitra hoja. Nič pozibavanja ob izložbah.
In december je mesec, ko si radi privoščimo kaj več. Gresta rada po nakupih? S čim bosta obdarovala najbližje?
Katarina: Nisem rada veliko po trgovinah, pa tudi sicer raje obdarujem čez vse leto.
Jurij: Ne po trgovinah, spletni nakupi so mi bolj všeč.
(Katarina ob tem odobravajoče kima in se hahlja)
Jurij: Če nekaj kupim in pozneje ugotovim, da tega ne potrebujem, podarim naprej in tako osrečim še nekoga. Tudi hčerki sta bolj kot nad materialnim navdušeni nad glasbo, kar mi je zelo blizu.
Oba sta se preizkusila tudi v glasbenih vodah, lahko pričakujemo kaj na tem področju?
Jurij: Če začutim, da je pravi trenutek, sicer pa se s tem prav zares ne bi ukvarjal.
Katarina: Kreativni outlet, bi temu rekla. Naredili smo vse spontano, naredili smo nekaj komadov, in na moje presenečenje dobili precej oboževalcev. Na tem področju sicer ustvarjam še naprej, tako da bo zagotovo še kak komad. Ampak kot rečeno, je to moj hobi program. (smeh)
In vajine želje za prihajajoče leto?
Jurij: A združiva oba v eno?
Katarina: Ja, najbrž si vsi želimo, da korona poje samo sebe in lahko spet normalno zaživimo.
Jurij: Jaz bi bralcem sporočil le eno večno reklo, ki ga rad ponavljam tudi svojima hčerama: nikar ne naredite nikomur tega, kar ne bi radi, da se vam zgodi. Če bi se znali malo postaviti v kožo drug drugega, bi bil morda 2022 lahko veliko lepši.
Katarina: Ja. In seveda zdravja, sreče ...
Jurij: ... ljubezni ...
Katarina: in medsebojnega razumevanja.
Napisala: Ana Maria Mitič // Fotografije: Ana Gregorič Za Pop Tv
